Jedro

V regresni pravdi se v primeru substanciranega ugovora zavarovanca glede utemeljenosti izplačane odškodnine dokazno breme prevali na zavarovalnico, ki mora tožbeni zahtevek opredeliti dovolj določno za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, da sodišče v okviru takega zahtevka lahko presodi njegovo utemeljenost. Nižji sodišči sta tako pravilno presodili, da je zaradi nezadostne opredelitve posameznih oblik nepremoženjske škode (zaradi odsotnosti trditvene podlage in dokazov zanjo) treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 429,46 EUR, ki predstavlja izplačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je 3. 1. 1998 z osebnim vozilom trčila v traktor in s tem povzročila prometno nezgodo, v kateri je bil poškodovan voznik traktorja F. I. Toženka je bila v času nezgode pod vplivom alkohola, kar je botrovalo izgubi njenih zavarovalnih pravic. Tožeča stranka je za škodo, nastalo iz tega dogodka, na podlagi izvensodne poravnave oškodovancu plačala 21.390,04 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za povrnitev izplačane odškodnine delno ugodilo in toženki v plačilo naložilo 429,46 EUR iz naslova izplačane odškodnine za premoženjsko škodo in 536,30 EUR iz naslova izplačanih oškodovančevih stroškov odvetniškega zastopanja, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2001 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 21.390,04 EUR s pripadki in zahtevek toženke po nasprotni tožbi za plačilo 22.951,00 EUR s pripadki pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor toženke. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek iz naslova povračila za plačilo nepremoženjske škode zavrnilo, ker naj bi bil tožbeni zahtevek nepopoln. Po mnenju revidentke bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati na dopolnitev tožbenih navedb. Ker tega ni storilo, je kršilo 108. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter s tem kršilo tudi 22. člen Ustave RS, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V pritožbi je tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolnila in določno opredelila višino odškodnine za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode, a je sodišče druge stopnje te trditve neutemeljeno štelo za prekludirane. Navaja še, da za sklenitev sodne poravnave in za izplačilo odškodnine po določbah zakona ali zavarovalne pogodbe nista potrebna niti odobritev niti soglasje toženke in tožeča stranka tudi ni dolžna obveščati svojega zavarovanca o morebitnih dogovarjanjih glede izplačila odškodnine. Obveznosti iz zavarovalne pogodbe je tako izpolnila. Tožeča stranka ob ali po sklenitvi izvensodne poravnave ni dolžna posebej specificirati za katero obliko nepremoženjske škode gre in v kakšni višini, saj je skladno z drugim odstavkom 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja in sam proces odločanja tožeče stranke pred sklenitvijo poravnave ni predmet te pravde. V odnosu do oškodovanca sta obe pravdni stranki v enaki zavezi in tožeča stranka z izplačilom ni vstopila v pravice oškodovanca v odnosu do toženke, ampak uveljavlja samostojno pravico na temelju zakona in zavarovalne pogodbe. Toženka ima sicer pravico ugovarjati tožbenemu zahtevku po višini, vendar pa takega ugovora ni mogoče šteti kot ugovora „pomanjkljive likvidacije škode“, ki bi prevalil dokazno breme na tožečo stranko in zaradi česar bi morala podrobno opredeliti izplačano odškodnino. Toženka bi morala poleg tega določno trditi in dokazati, da bi sama v enaki situaciji ravnala drugače in bi uspela doseči izvensodno poravnavo za nižji znesek kot se je poravnala tožeča stranka. Odločitev nižjih sodišč glede prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko je tako posledica zmotne uporabe materialnega prava in zmotnega tolmačenja določb prvega odstavka 180. člena ZPP ter določb 277. in 278. člena ZPP, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Meni tudi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede zakonskih obresti za izplačano premoženjsko škodo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

O nedovoljenosti revizije:

5. Na podlagi določb 39. člena ZPP se pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, kot podlage pravice do revizije, upošteva le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Predmet izpodbijanja v reviziji so med drugim zakonske zamudne obresti od zneska 429,46 EUR, izplačanega za premoženjsko škodo kot stranska terjatev, ki niso samostojni predmet pravde, zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP nimajo za dovoljenost revizije nobene vrednosti, zaradi česar revizija v tem delu po 367. členu ZPP ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije:

6. V „regresni tožbi“ na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in v kakšni višini. Če toženka (zavarovanec oziroma odgovorna oseba) substancirano ugovarja(1), da zavarovalnica ni pravilno likvidirala (nepremoženjske) škode, je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na tožeči stranki. Tožeča stranka kljub ugovorom toženke, da je izplačala previsoko odškodnino in da oškodovančeve poškodbe niso v vzročni zvezi z nesrečo ter da je za to ponudila dokaze, (do pritožbe) ni podala trditev in dokaznih predlogov v smeri specifikacije izplačane odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode in v kakšni višini je to škodo priznala s sklenjeno poravnavo. Odgovor tožeče stranke na ugovor toženke (glede opredelitve posameznih postavk nepremoženjske škode) v pritožbi pa je prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka tudi ni dolžna dokazati, da bi sama v enaki situaciji ravnala drugače in bi uspela doseči izvensodno poravnavo za nižji znesek. Substanciran ugovor toženke glede višine izplačane odškodnine zadošča za prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko glede utemeljenosti izplačila.

7. ZOR v prvem odstavku 200. člena opredeljuje pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino. Za vsako izmed njih je treba posebej podati ustrezno trditveno podlago in ponuditi dokaze za ugotovitev teh navedb ter opredeliti višino zahtevane odškodnine. Le v izjemnih primerih katastrofalnih škod sme po sodni praksi zajeti tožnik vse odškodnine za nepremoženjske škode v enem znesku, za kar pa v tej zadevi ne gre. V regresni pravdi se v primeru substanciranega ugovora zavarovanca glede utemeljenosti izplačane odškodnine dokazno breme prevali na zavarovalnico, ki mora tožbeni zahtevek opredeliti dovolj določno za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, da sodišče v okviru takega zahtevka lahko presodi njegovo utemeljenost. Nižji sodišči sta tako pravilno presodili, da je zaradi nezadostne opredelitve posameznih oblik nepremoženjske škode (zaradi odsotnosti trditvene podlage in dokazov zanjo) treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

8. Če so trditve nasprotne stranke take, da kažejo na spornost relevantnega dejstva, sodišče na to (v okviru načela materialno procesnega vodstva) ni dolžno posebej opozarjati, saj bi s tem poseglo v razpravno načelo in preseglo meje nepristranskosti. Še toliko bolj je neutemeljen revizijski očitek kršitve 108. člena ZPP, saj ni šlo za nepopolno tožbo, ampak za odgovor na relevanten ugovor toženke in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati tožeče stranke na dopolnitev tožbe.

9. Obveznost tožeče stranke glede obveščanja, odobritve ali soglasja za sklenitev izvensodne poravnave z oškodovancem izhaja iz Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju AO-97). Zavarovanec mora na podlagi drugega odstavka 4. člena AO-97 po svojih najboljših močeh pomagati zavarovalnici pri razjasnitvi vprašanja odgovornosti in ji mora dati resnične in izčrpne podatke o poteku nesreče in njenih okoliščinah. Iz drugega odstavka 5. člena AO-97 izhaja tudi, da je zavarovalnica dolžna preučiti odškodninske zahtevke in poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Iz vsebine teh določil izhaja, da je zavarovalnica (tožeča stranka) dolžna sodelovati z zavarovancem (s toženko), sicer zavarovancu odškodninsko odgovarja(2) in ta ohranja vse ugovore, ki bi jih imel proti oškodovancu.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Toženka ima zoper povračilni zahtevek zavarovalnice vse ugovore, kot bi jih imela, če bi jo tožil oškodovanec v odškodninski pravdi.

Op. št. (2): „Če zavarovalnica krši to svojo obveznost, ki jo ima proti zavarovancu, mu je odškodninsko odgovorna,...“ (drugi odstavek 5. člena AO-97) .