Jedro

Bistvo samostojne ugotovitvene tožbe je v preventivnem pravnem varstvu stranke v fazi, ko njena pravica še ni kršena, vendar je ogrožena. Njen cilj je med stranke vnesti gotovost o (ne)obstoju pravice ali pravnega razmerja in s tem preprečiti grozečo kršitev pravic ter vložitev naknadnih dajatvenih ali oblikovalnih zahtevkov za odpravo takšnih kršitev. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da z izvirnikom razvezane prodajne pogodbe, ki vsebuje popolno intabulacijsko klavzulo, razpolaga nepremičninski posrednik. V tej situaciji je nedvomno ogrožen tožnikov pravni položaj, saj obstaja nevarnost vknjižbe lastninske pravice kupca ali kupčevih dedičev v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče je ogroženost tožnikovega pravnega položaja presojalo z vidika utemeljenosti morebitnega bodočega tožnikovega dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka, če bi do kršitve tožnikovih pravic na podlagi razvezane pogodbe (z izročitvijo izvirnika pogodbe in vknjižbo lastninske pravice) v resnici prišlo. Takšna argumentacija pritožbenega sodišča torej nasprotuje osnovnemu preventivnem cilju ugotovitvene tožbe in posledično ne more predstavljati ustrezne podlage za presojo ogroženosti njegovega pravnega položaja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v izpodbijanih I. točki in III. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da je prodajna pogodba, sklenjena med tožnikom kot prodajalcem in pokojnim D. K. kot kupcem, razvezana (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter plačilo uporabnine od druge toženke (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo obema zahtevkoma. Prvi toženec je v postopku nastopal kot skrbnik zapuščine po pokojnem kupcu D. K. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega toženca in delno pritožbi druge toženke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka in tožbo glede ugotovitvenega dela zahtevka zavrglo, spremenilo odločitev o pravdnih stroških ter tožniku naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka. Zavrženje tega dela tožbe je pritožbeno sodišče utemeljilo z argumentom, da je mogoče razvezo pravnega posla uveljavljati z vložitvijo oblikovalnega zahtevka (zahtevek na razvezo prodajne pogodbe). Nadaljevalo je, da vknjižba lastninske pravice na podlagi razvezane pogodbe ni dopustna. Tudi sicer lahko nepremičninski posrednik po določbah pogodbe izvirnik kupčevim dedičem izroči šele po plačilu celotne kupnine, česar zaradi tega, ker kupnina ni bila plačana, ne more storiti. Druga toženka te pogodbe ni navajala kot pravnega naslova za uporabo nepremičnine, temveč se je sklicevala na dovoljenje svojega sina, torej kupca iz navedene pogodbe. Pravni položaj tožnika zato ne more biti ogrožen, pravni interes za ugotovitveni del tožbe pa je po stališču sodišča druge stopnje iz navedenih razlogov ostal neizkazan.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 284/2012 z dne 21. 2. 2013 dopustilo revizijo glede presoje pravilnosti stališča sodišča druge stopnje o nedopustnosti ugotovitvene tožbe v zvezi z ugotovitvijo, da je prodajna pogodba razvezana.

4. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo njegovo pravico do izjave, saj bi se moralo določno opredeliti do tožnikovih trditev, da je od uspeha ugotovitvenega dela zahtevka odvisna usoda dajatvenega zahtevka zoper drugo toženko, in zakaj je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z dajatvenim delom zoper drugo toženko ne bi mogel uspeti brez postavljenega ugotovitvenega zahtevka. Stališče sodišča druge stopnje, da druga toženka pogodbe ni zatrjevala kot pravni naslov za bivanje v nepremičnini, je zmotno, saj je zatrjevala, da je njen sin, ki ji je dovolil bivanje v tej nepremičnini, na podlagi prodajne pogodbe postal lastnik. Veljavnost soglasja oziroma dovoljenja pokojnega kupca drugi toženki za uporabo nepremičnine je tako v celoti odvisna od veljavnosti prodajne pogodbe, kar velja še toliko bolj, ker prvi toženec tega soglasja drugi toženki ni odtegnil, čeprav bi to lahko storil. Napačno je stališče, da bi tožnik lahko vložil oblikovalno tožbo na razvezo pogodbe, kar je posledica zmotnega tolmačenja določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razvezi pogodbe. Brez sodne ugotovitve, da je bila prodajna pogodba razvezana, bo lahko bodoči kupčev dedič plačal preostanek kupnine in od nepremičninske agencije zahteval izročitev prodajne pogodbe ter se nato na podlagi sklepa o dedovanju kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo. Ravno to pa je tožnik hotel preprečiti z ugotovitvenim zahtevkom.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencema. Prvi toženec je vložil odgovor na revizijo in obrazloženo predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija, ki presega te okvire, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Obseg dovoljene revizije je konkretnem primeru omejen na preizkus pravilnosti uporabe določb 181. člena ZPP, ki urejajo vprašanje dopustnosti ugotovitve tožbe. Revizijskemu sodišču se zato v nadaljevanju ni bilo potrebno opredeljevati do revidentovih očitkov o nezadostni obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje, ki vsebinsko sicer predstavljajo uveljavljanje kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno opredeli revident. Prav tako revizija ni dovoljena glede očitkov o napačnem povzemanju podatkov iz listinskega gradiva v sodbo oziroma o protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Dopustnost ugotovitvene tožbe je glede na vsebino dopuščene revizije in postavljenih revizijskih razlogov najprej odvisna od vprašanja, ali mora tožnik zanjo izkazati obstoj pravnega interesa. V tem pogledu lahko ugotovitveni zahtevek nastopa v treh različnih procesnopravnih položajih, in sicer kot 1.) samostojni ugotovitveni zahtevek, 2.) kot ugotovitveni zahtevek, ki ga dopušča poseben predpis, ali 3.) kot vmesni ugotovitveni zahtevek. Ker pri postavljenem zahtevku ne gre za ugotovitveni zahtevek, ki bi ga dopuščal poseben predpis, se je moralo revizijsko sodišče opredeliti do vprašanja obveznosti izkaza obstoja pravnega interesa v drugih dveh primerih.

9. Sodna praksa(1) in pravna teorija(2) sta enotni, da mora tožnik pravni interes kot procesno predpostavko in s tem pogoj za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati zgolj v primeru, ko je v tožbi postavljen samostojni ugotovitveni zahtevek. Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku mu procesno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Dopustnost tožbe s takšnim zahtevkom je namreč odvisna zgolj od vprašanja prejudicialnosti v razmerju do glavnega zahtevka.(3) Drugače rečeno, tožba z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je kljub neizkazanemu pravnemu interesu dopustna, če se zahteva ugotovitev ne(obstoja) pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavnem zahtevku.

10. Druga toženka ni bila stranka pogodbe, na katero se nanaša postavljeni ugotovitveni zahtevek, zato toženca glede tega zahtevka nista v položaju enotnih sospornikov. Ugotovitveni zahtevek ima iz navedenega razloga v tej pravdi dvojni značaj. V razmerju do prvega toženca gre lahko le za samostojni ugotovitveni zahtevek, saj tožnik dodatnega dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka zoper prvega toženca ni postavil. V tem razmerju mora tožnik torej izkazati obstoj pravnega interesa kot procesne predpostavke. Zoper drugo toženko je tožnik poleg ugotovitvenega zahtevka postavil tudi dajatveni zahtevek na plačilo uporabnine, zato je v njunem medsebojnem procesnopravnem razmerju dopustnost ugotovitvene tožbe najprej odvisna od vprašanja, ali je pravno razmerje, na katerega se nanaša ugotovitveni zahtevek, prejudicialno za odločitev o glavnem zahtevku. Če je odgovor nikalen, je v tem razmerju ugotovitvena tožba dopustna le ob izkazanem pravnem interesu. Zaradi takšne dvojne narave je moralo revizijsko sodišče dopustnost ugotovitvene tožbe presojati v razmerju do vsakega izmed tožencev posebej.

Dopustnost ugotovitvene tožbe v razmerju do prvega toženca:

11. Pravni interes za ugotovitveni zahtevek je izkazan, 1.) če je tožnikov pravni položaj z ravnanjem toženca ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, 2.) če je zahtevek primerno sredstvo za odpravo negotovosti, in 3.) če tožnik za odpravo negotovosti nima možnosti drugega pravnega sredstva.(4)

12. Pritožbeno sodišče je pravni interes tožnika primarno odklonilo z argumentom, da bi lahko tožnik vložil oblikovalni zahtevek na razvezo pogodbe. Omenjeni argument je materialnopravno zgrešen. Odstopno upravičenje iz 105. člena OZ zaradi neizpolnitve prodajne pogodbe spada med t.i. opcijske oblikovalne pravice,(5) ki jih stranka lahko uveljavi sama z enostransko izjavo volje, zato intervencija sodišča z izdajo oblikovalne sodbe ni potrebna. Posledica izteka dodatnega roka za izpolnitev iz drugega odstavka 105. člena OZ je namreč razdrtje pogodbe po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ), od razdrtja naprej pa pogodba ne velja več.(6) Posebna oblikovalna tožba je v takšnem položaju zato že pojmovno izključena.

13. Prav tako nista pravilna argumenta pritožbenega sodišča, da tožnik ni izkazal ogroženosti svojega pravnega položaja zaradi negotovosti pravnega razmerja, ker 1.) na podlagi pogodbe, ki je bila razvezana, vknjižba lastninske pravice ni dopustna, in 2.) ker je izvirnik pogodbe shranjen pri nepremičninskem posredniku, ki ga ne sme izročiti kupcu do popolnega plačila kupnine. Bistvo samostojne ugotovitvene tožbe je v preventivnem pravnem varstvu stranke v fazi, ko njena pravica še ni kršena, vendar je ogrožena.(7) Njen cilj je med stranke vnesti gotovost o (ne)obstoju pravice ali pravnega razmerja in s tem preprečiti grozečo kršitev pravic ter vložitev naknadnih dajatvenih ali oblikovalnih zahtevkov za odpravo takšnih kršitev. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da z izvirnikom razvezane prodajne pogodbe, ki vsebuje popolno intabulacijsko klavzulo, razpolaga nepremičninski posrednik. V tej situaciji je nedvomno ogrožen tožnikov pravni položaj, saj obstaja nevarnost vknjižbe lastninske pravice kupca ali kupčevih dedičev v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče je ogroženost tožnikovega pravnega položaja presojalo z vidika utemeljenosti morebitnega bodočega tožnikovega dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka, če bi do kršitve tožnikovih pravic na podlagi razvezane pogodbe (z izročitvijo izvirnika pogodbe in vknjižbo lastninske pravice) v resnici prišlo. Takšna argumentacija pritožbenega sodišča torej nasprotuje osnovnemu preventivnem cilju ugotovitvene tožbe in posledično ne more predstavljati ustrezne podlage za presojo ogroženosti njegovega pravnega položaja. Tožnik je glede na ugotovljeno dejansko stanje izkazal obstoj pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek v razmerju do prvega toženca, zato je pritožbeno sodišče z zavrženjem tega dela tožbe zagrešilo kršitev določbe drugega odstavka 181. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

14. Revizijsko sodišče prvemu tožencu pojasnjuje, da se postavljeni ugotovitveni zahtevek ne nanaša na ugotovitev (ne)obstoja dejstva, pač pa na ugotovitev neobstoja pravnega razmerja po sklenjeni prodajni pogodbi. Na stališče prvega toženca iz odgovora na revizijo, da tožnikov pravni položaj ni ogrožen zaradi samih določb pogodbe (torej neutemeljenosti morebitne vknjižbe lastninske pravice), je revizijsko sodišče odgovorilo že v prejšnji točki te obrazložitve s sklicevanjem na preventivno naravo ugotovitvene tožbe. Neutemeljena je tudi trditev, da prvi toženec ni povzročil negotovosti pravnega položaja. Kljub temu, da je razdrtje pogodbe sicer smiselno priznaval, je v tem postopku zahtevku nasprotoval, poleg tega pa niti ni trdil, da bi storil karkoli v smeri odprave negotovosti tožnikovega pravnega položaja.

Dopustnost ugotovitvene tožbe v razmerju do druge toženke:

15. Tožnik je z glavnim zahtevkom od druge toženke zahteval plačilo uporabnine zaradi uporabe nepremičnine, ki je bila predmet razvezane prodajne pogodbe. Utemeljenost glavnega zahtevka je bila glede na vsebino materialnopravne določbe 198. člena OZ odvisna od vprašanja, ali je toženka nepremičnino uporabljala brez ustrezne pravne podlage. Druga toženka se je dajatvenemu zahtevku povsem jasno upirala z navedbo, da nepremičnino uporablja na podlagi dovoljenja kupca iz sklenjene prodajne pogodbe.(8) Pravno podlago za uporabo nepremičnine je torej črpala ravno iz sklenjene prodajne pogodbe. Upoštevajoč določbo iz 198. člena OZ in navedb obeh pravdnih strank je (ne)obstoj pravnega razmerja po sporni prodajni pogodbi zato predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti dajatvenega zahtevka na plačilo uporabnine. Ker je prejudicialnost ugotovitvnega dela tožbe v razmerju do druge toženke s tem izkazana, gre za t.i. vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega tožniku posebnega pravnega interesa ni potrebno izkazati.

16. Druga toženka sicer ni bila stranka pogodbe, na katero se nanaša ugotovitveni del tožbe, vendar to odločitve ne spreminja. Ugotovitvena tožba se namreč lahko nanaša tudi na pravna razmerja s tretjimi.(9) Ker je ugotovitev ne(obstoja) pravnega razmerja po navedeni pogodbi prejudicialna za odločanje o glavnem zahtevku, je tudi takšen zahtevek dopusten, seveda pa ima odločitev sodišča o njem lahko učinke pravnomočnosti zgolj med strankama tega procesnopravnega razmerja.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe 181. člena ZPP zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločbo pritožbenega sodišča razveljaviti v izpodbijanih I. in III. točki izreka in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 321/2010, II Ips 734/2009. Op. št. (2): Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga: str. 148 in naslednje.

Op. št. (3): Galič, A.: navedeno delo, stran 161. in naslednje; odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 277/2010, II Ips 508/1995. Op. št. (4): Galič, A.: navedeno delo, stran 149, odločba Vrhovnega sodišča II Ips 734/2009. Op. št. (5): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 68/2012. Op. št. (6): Odločba Vrhovnega sodišča III Ips 27/2006. Op. št. (7): Galič, A.: navedeno delo, stran 142. Op. št. (8): Primerjaj navedbe odgovora na tožbo na l. št. 10 in 11 spisa.

Op. št. (9): Galič, A.: navedeno delo, stran 157.