Jedro

Pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pa ni v primeru, v kolikor lahko tožnik isti cilj (razvezo pogodbe) doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejšo pravno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi prvotoženca in delno pritožbi drugotoženke se ugodi in se prvostopna odločba v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) razveljavi in se zavrže zahtevek tožeče stranke: „Ugotovi se, da je prodajna pogodba za parc. št. ... k.o. ... z dne 24. 11. 2004, sklenjena med tožečo stranko kot prodajalcem in sedaj že pokojnim D.K., kot kupcem, za kupnino 11,300.000,00 SIT, katerega dediči oziroma zapuščino zastopa prvotožena stranka Center za socialno delo, razvezana,“ ter v odločbi o pravdnih stroških (točka IV in V izreka) spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotožencu 716,00 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugotoženka je dolžna povrniti tožeči stranki 963,00 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V ostalem se pritožba drugotoženke zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem obsodilnem delu (točka II izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotožencu 487,00 EUR pritožbenih stroškov in drugotoženki 196,50 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve te odločbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom (nadalje odločba) je sodišče prve stopnje pod točko I izreka ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 24. 11. 2004, sklenjena med tožnikom kot prodajalcem in sedaj že pokojnim D.K. kot kupcem, za kupnino 11,300.000,00 SIT, katerega dediče oziroma zapuščino zastopa prvotožena stranka, razvezana. Pod točko II izreka je drugotoženko iz naslova neupravičene obogatitve (uporaba tuje stvari v svojo korist – 198. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) obsodilo, da je dolžna tožniku plačati 10.672,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno pod točko II izreka izpodbijane odločbe. V točki III izreka je vzelo na znanje delni umik tožbe in pravdni postopek glede zahtevka na izpraznitev stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, oboje stoječe na parc. št. ... k.o. ..., ustavilo. V odločbi o pravdnih stroških (točka IV in V izreka) je prvotoženko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 721,30 EUR, drugotoženo stranko pa v znesku 1.693,88 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper prvostopno odločbo sta vložili pritožbo prvotoženec in drugotoženka. Oba pritožnika izpodbijata ugotovitveni del prvostopne odločbe (ugotovitev, da je prodajna pogodba razvezana – točka I izreka) ter posledično odločbo o pravdnih stroških (točka IV in V izreka). Drugotoženka nadalje izpodbija dajatveni del prvostopne odločbe – plačilo uporabnine v višini 10.672,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

3. Prvotoženec uveljavlja „vse pritožbene razloge“. V pritožbi izpostavlja, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev, da je prodajna pogodba razvezana. Z ugotovitveno tožbo ni možno ugotavljati dejstev. Zraven tega tožena stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe že iz razloga, ker je na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan tožnik, pri čemer med pravdnimi strankami sploh ni sporno, da je zaradi neizpolnitve (delnega neplačila kupnine) tožnik kot prodajalec odstopil od pogodbe in je tako pogodba razvezana. Zemljiškoknjižne izvedbe sporne pogodbe tudi ni mogoče izvesti, ker so se dediči prvega in drugega dednega reda odpovedali zapuščini po pokojnem D.K. (kupec nepremičnine po prodajni pogodbi), pri čemer nobeden od dedičev z navedeno pogodbo tudi ne razpolaga. Nepremičninska agencija, pri kateri se nahaja original prodajne pogodbe, pa tudi ne more izročiti sporne pogodbe nobenemu izmed morebitnih dedičev, ker se ta lahko izroči kupcu (njegovim pravnim naslednikom) le v primeru plačila celotne kupnine. Zraven tega bi sodišče v primeru razveze pogodbe moralo v zapuščino oziroma dedičem kupca povrniti že delno plačano kupnino. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži povrnitev stroškov postopka in stroškov pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugotoženka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je ugotovitveni del sodbe v svojem izreku oblikovan nerazumljivo, sicer pa drugotoženka ni bila pogodbena stranka v že razvezani prodajni pogodbi. Pri presoji, da je drugotoženka dolžna tožniku iz naslova neupravičene pridobitve plačati znesek 10.672,12 EUR s pripadki, pa je prvostopno sodišče prezrlo, da drugotožnica ni uporabljala sporne nepremičnine v celotnem obsegu. Tako nikoli ni uporabljala gospodarskega poslopja, ne garaže in ne podstrešja stanovanjske hiše. To dejstvo bi moralo prvostopno sodišče upoštevati pri določitvi višine mesečne uporabnine, zaradi česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del prvostopne odločbe „spremeni ali razveljavi ter v izpodbijanem delu vrne sodišču v ponovno sojenje“. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbi.

6. Pritožba prvotoženca je utemeljena. Pritožba drugotoženke je delno utemeljena.

7. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (med pravdnima strankama navedeno tudi ni sporno), da je tožnik dne 24. 11. 2004 sklenil prodajno pogodbo za parc. št. ... k.o. ... s kupcem D.K. za dogovorjeno kupnino v znesku takratnih 11,300.000,00 SIT. Del kupnine v znesku 6,000.000,00 SIT je kupec poravnal takoj, preostanek pa bi moral poravnati do 24. 12. 2004, česar pa ni storil, pri čemer je kupec dne 31. 12. 2004 umrl. Prodajna pogodba je bila v mesecu novembru prijavljena tudi pri davčnem organu, v mesecu decembru pa je bil na prodajni pogodbi tudi overjen podpis prodajalca. Po pokojnem kupcu D.K. je pred sodiščem v posledici njegove smrti stekel zapuščinski postopek, v katerem je zapuščinsko sodišče izdalo sklep, s katerim je prvotoženo stranko postavilo za skrbnika zapuščine (192. in 131. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). Kot skrbnik zapuščine je prvotoženec v obravnavani zadevi na podlagi določbe 131. člena ZD procesno pasivno legitimiran.

8. Nadalje prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (tudi to dejstvo med pravdnimi strankami ni bilo sporno), da je navedena prodajna pogodba iz razloga, ker je tožnik zaradi neplačila preostalega dela kupnine odstopil od pogodbe po določbi 103. člena OZ, razvezana. Do razveze prodajne pogodbe je prišlo v mesecu novembru 2006, ko je tožnik s pisno odstopno izjavo obvestil toženo stranko.

K pritožbi obeh pritožnikov zoper ugotovitveni del prvostopne sodbe (točka I izreka):

9. Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 181. člena ZPP). Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja (drugi odstavek 181. člena ZPP). To pomeni, da je ugotovitvena tožba dopustna, če je podan pravni interes, ki predstavlja procesno predpostavko za vložitev ugotovitvene tožbe. Pravni interes mora tožeča stranka posebej izkazati. Med drugim se pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe izkazuje tudi s tem, da tožeča stranka nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj. Pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pa ni v primeru, v kolikor lahko tožnik isti cilj (razvezo pogodbe) doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejšo pravno varstvo. V sodnem postopku je razvezo pravnega posla mogoče uveljavljati z izdajo oblikovalne sodbe (zahtevek na razvezo prodajne pogodbe), katera ima za razliko od ugotovitvene sodbe, učinek izvršljivosti. V obravnavanem primeru pravni interes za ugotovitveno tožbo tako ni podan že iz razloga, ker lahko tožeča stranka za uveljavitev razveze prodajne pogodbe vloži oblikovalno tožbo z učinkom izvršljivosti. Sicer pa ni sporno, da je navedena prodajna pogodba bila že razvezana po določbi 103. člena OZ, ker je prodajalec (tožnik) že meseca novembra 2006 odstopil od pogodbe zaradi delne neizpolnitve (delno neplačilo kupnine) po kupcu. Tožena stranka je z razvezo pogodbe soglašala. Na podlagi razvezane prodajne pogodbe pa ni dopustna vknjižba lastninske pravice na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi na ime kupca oziroma njegovih dedičev, pri čemer so se dediči prvega in drugega dednega deleža po pokojnem D.K. odpovedali dedovanju. Zraven tega pa se izvirnik sporne pogodbe (tako iz podatkov spisa) še vedno nahaja pri nepremičninskem posredniku, kateri lahko na podlagi samih določb pogodbe kupcu nepremičnine oziroma njegovim pravnim naslednikom pogodbo izroči po plačilu celotne kupnine za prodano nepremičnino. Taka izročitev pogodbe pa se glede na dejstvo, da kupnina ni bila v celoti poplačana in da je zaradi tega prišlo do odstopa in razveze pogodbe, ne more izvršiti. To pa pomeni, da tudi iz navedenega razloga ne more biti ogrožen pravni položaj tožnika glede morebitne vknjižbe lastninske pravice na podlagi navedene, že pred vložitvijo tožbe razvezane prodajne pogodbe. Tako tudi iz navedenega razloga ni podan pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo po določbi 181. člena ZPP.

10. V kolikor pa tožeča stranka zoper drugotoženko pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazuje s tem, da ta predstavlja podlago za ugotovitev, da je drugotoženka bivala v nepremičnini tožnika brez pravnega naslova, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da drugotoženka ni stranka navedene prodajne pogodbe in tudi ni pravna naslednica kupca po prodajni pogodbi, ker se je kot dedinja odpovedala dedovanju po svojem sinu, sicer kupcu v navedeni prodajni pogodbi. Zraven tega drugotoženka navedene prodajne pogodbe ni navajala kot pravnega naslova za bivanje in uporabo nepremičnine tožnika, temveč je le navajala, da je v objektu bivala, ker ji je to dovolil njen sin. Dejstvo, da pa sin drugotožnice nikoli ni postal lastnik tožnikove nepremičnine iz razloga, ker je bila navedena pogodba razvezana že meseca novembra 2006 in tako ni imel nobenih lastninskih upravičenj, na podlagi katerih je drugotoženka od navedenega časa dalje v nepremičnini tožnika bivala brez pravnega naslova, pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Gre za vprašanje dejanske narave. Dejstev pa z ugotovitveno tožbo ni možno uveljavljati.

11. Pritožnika imata tako prav, da tožeča stranka v obravnavanem primeru nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe po določbi 181. člena ZPP. Pravni interes pa je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe in zato je pritožbeno sodišče o ugotovitvenem delu izpodbijane sodbe odločilo, kot je razvidno pod točko I izreka te odločbe.

K pritožbi drugotoženke zoper plačilo 10.671,12 EUR iz naslova uporabe tuje stvari v svojo korist (točka II izreka):

12. Po določbi 198. člena OZ v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

13. Ni sporno, da je drugotoženka uporabljala nepremičnino tožnika v svojo korist od meseca decembra 2006 do meseca aprila 2010 in da je nepremičnino tožnika v navedenem obdobju uporabljala brez pravnega naslova.

14. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da prvostopno sodišče ni pravilno določilo višine mesečne uporabnine za uporabo nepremičnine tožnika po toženki. Dejstvo je, da je toženka, kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče v času, od decembra 2006 pa do aprila 2010 bivala v objektu toženca, ki je zaradi bivanja tožnice v navedenem objektu bil povsem izključen iz uporabe svoje nepremičnine. V danem primeru gre namreč za relativno majhen objekt (del objekta sestavlja dvosobno stanovanje s sanitarijami in kopalnico ter neobdelano podstrešje, pri čemer k objektu spada še gospodarsko poslopje – garaža in drvarnica tudi manjših izmer), katerega zaradi uporabe po toženki v nobenem delu ni mogel uporabljati ali kako drugače koristiti tožnik. Izhajajoč iz takega zaključka, katerega je pravilno sprejelo že prvostopno sodišče, pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka, da je toženka za navedeno obdobje dolžna tožniku nadomestiti korist, ki jo je imela od uporabe nepremičnine tožnika (198. člen OZ). Višina koristi (uporabnina) pa predstavlja vrednost mesečne najemnine, katero bi tožnik lahko iztržil z dajanjem objekta v namen. Ta pa je znašala 262,00 EUR mesečno, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke S.B. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

K odločbi o pravdnih stroških (točka III in IV izreka):

15. Skupna sporna vrednost v predmetni zadevi znaša 15.262,35 EUR. Tožeča stranka je po zavrženju tožbe z zahtevkom zoper prvotoženca v celoti propadla in je zato prvotožencu dolžna povrniti za 716,00 EUR priglašenih in potrebnih (priloga B5) pravdnih stroškov. Z zahtevkom zoper drugotoženko je tožeči stranki priznati 70 % pravdni uspeh in je tako drugotoženka, upoštevaje pravdni uspeh in priglašene ter priznane pravdne stroške tožeče stranke, ki jih je imela ta v zvezi s pravdanjem z drugotoženko (te ugotavlja pravilno že prvostopno sodišče) ter priglašene in priznane pravdne stroške drugotožene stranke (priloga B6), po pobotanju dolžna tožeči stranki povrniti za 963,00 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 351. člena in 353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka je s tožbo zoper prvotoženca v celoti propadla in mu je zato dolžna povrniti za 487,00 EUR utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Drugotoženki je priznati 30 % pritožbeni uspeh in je tako tožeča stranka dolžna drugotoženki povrniti za 196,50 EUR od 655,00 EUR priznanih pritožbenih stroškov.