Jedro

Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Za terjatve na podlagi neupravičene pridobitve začetek teka obresti določa 193. člen OZ. Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi pritožbi zoper III. točko izreka sodbe prve stopnje glede zamudnih obresti tako, da zamudne zakonske zamudne obresti od zneskov, navedenih v prvih 37 alinejah, tečejo od 6. 4. 2015 do plačila, višji obrestni del tožbenega zahtevka (torej zahtevek za zakonske zamudne obresti pred tem datumom) pa se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 371,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postopek**

1. Pravdni stranki sta daljna sorodnika ("mrzla" bratranec in sestrična). Toženka je po njunem skupnem daljnem sorodniku podedovala denacionalizirano premoženje. V postopku je tožnika kot dediča zamolčala. Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi, da je dedič po tem sorodniku in izročitev zapuščine oziroma za nepremičnine, ki jih je toženka že odsvojila, plačilo ustreznega denarnega zneska ter plačilo zneskov, ki jih je toženka pridobila z obveznicami SOS2E.

**Dopuščeno pravno vprašanje**

2. V revizijskem postopku so sporne samo zamudne obresti. S sklepom II DoR 412/2022 z dne 15. 3. 2023 je namreč Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da prisojeni dnevni zneski zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, niso zastarali.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve je zaključilo, da je toženka nepoštena posestnica zapuščine, ki pripada tožencu. Zamudne obresti je tožniku na podlagi 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) priznalo od dneva, ko je toženka prejela posamezne zneske kupnine za prodane nepremičnine, in od dneva prejema posameznih zneskov za kupone obveznic SOS2E.

4. Toženka je s pritožbo izpodbijala tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodišče druge stopnje je njeno sklicevanje na 347. člen OZ ocenilo za neutemeljeno, ker ima OZ specialne določbe o pravilih vračanja v primeru neupravičene obogatitve. Ker je toženka nepoštena pridobiteljica, je na podlagi 193. člena OZ dolžna plačati zamudne obresti od dneva pridobitve.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

5. Toženka v reviziji trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna v prvih 37 alinejah III. točke izreka. Na podlagi pravočasno uveljavljenega ugovora zastaranja bi moralo namreč sodišče tožbeni zahtevek zavrniti v delu dnevnih zneskov zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, torej v obdobju pred 6. 4. 2015. OZ v prvem odstavku 347. člena določa, da stranske terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zakonske zamudne obresti dospevajo dnevno, tj. za vsak dan zamude, kar pomeni, da (kot stranska terjatev) začnejo teči ob dospelosti terjatve do njenega plačila. Pri tem je ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da tudi za zakonske zamudne obresti velja triletni zastaralni rok. Določilo 193. člena OZ, na katerega se sklicujeta sodišči, ne posega v določbe OZ o zastaranju terjatev občasnih dajatev iz 347. člena OZ, saj krajši zastaralni rok za zamudne obresti velja tudi v primeru, ko je glavnica dolg iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka se pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 31/2013, II Ips 62/2021 in II Ips 43/2021. Sodišči prve in druge stopnje sta torej napačno uporabili materialno pravo, in sicer prvi odstvek 347. člena OZ in 193. člen OZ. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe prve stopnje spremeni tako, da obrestni del tožbenega zahtevka zavrne v delu, ki se nanaša na dnevne zneske zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe ter glede na uspeh ponovno odloči o pravdnih stroških. Podrejeno predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnik v odgovoru na revizijo meni, da je Vrhovno sodišče neupravičeno oziroma neutemeljeno in pravno napačno dopustilo revizijo. Ker toženka izpodbija le odločitev o zamudnih obrestih, gre za spor majhne vrednosti. Zamudne obresti se niso uveljavljale kot glavni zahtevek, kar pomeni, da je predmet revizijskega odločanja dejansko brez vrednosti in s tem nedvomno pod 2.000 EUR. Toženka tako z revizijo nedovoljeno izpodbija odločitev o stranski terjatvi, glede katere izračunana višina ni pravno odločilna, saj gre še vedno za stransko terjatev, ki nima vpliva na vrednost spornega predmeta. Revizija v sporih majhne vrednosti pa po osmem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dopustna. Sicer pa tudi ni utemeljena. Ugovor zastaranja v toženkini prvi pripravljalni vlogi je bil povsem pavšalen in neobrazložen. Ni navedla, ali nasprotuje plačilu zamudnih obresti v celoti ali delno in če delno, v katerem delu, torej od katerih zneskov in za katera časovna obdobja. Tega ni navedla niti v pritožbi in tudi ne sedaj v reviziji. Nikakor pa iz njenih dosedanjih navedb ne izhaja ugovor zastaranja, kot ga uveljavlja v reviziji. Toženka je obrestim nasprotovala iz razlogov, da gre pri vtoževani denarni terjatvi za nečisto denarno terjatev in da pred pred vložitvijo tožbe tožnik ni zahteval ničesar, in zato toženka ni mogla priti v zamudo, zgolj iz previdnosti pa je ugovarjala še zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ker je poteklo več kot tri leta. Katera tri leta naj bi potekla, ni pojasnila. Šele v reviziji je prvič navedla, da naj bi bili sporni zneski zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadli več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, in da naj bi bile sporne zakonske zamudne obresti pred 6. 4. 2015. Gre za nedopustno revizijsko navedbo, ki niti ni zadosti substancirana. Toženka ni navedla, od katerih zneskov in za katera časovna obdobja ugovarja zakonskim zamudnim obrestim. Sicer pa sta sodišči prve in druge stopnje povsem pravilno odločili, da zamudne obresti tečejo od dneva plačila kupnine za prodane nepremičnine oziroma od dneva prejema posameznih zneskov za kupone obveznic SOS2E. Toženka je namreč pridobila korist, ki bi, če bi ne bila nepoštena, takrat pripadla tožniku. Tožnik se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 43/2021, II Ips 260/2018, II Ips 60/2020 in II Ips 192/2010. Določbe 347. člena OZ ni mogoče uporabiti v primeru neupravičene pridobitve, ki je posledica nepoštenega in nedobrovernega ravnanja pridobitelja. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 88/20161 in II Ips 193/2010 odločilo, da tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe le v primeru, če toženi stranki ni mogoče očitati nepoštenosti. Odločitev v zadevah II Ips 62/2021 in II Ips 43/2021 toženka povsem napačno tolmači. OZ ima specialno določbo 193. člena o pravilih vračanja v primeru nepoštenega pridobitelja. Poleg tega gre za dediščinsko tožbo, ki zastara šele v 20 letih od pridobitve zapuščine s strani nepoštenega dediča, in sicer tako glede glavnice kot glede pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Odločitev sodišča druge stopnje je torej pravilna in ne odstopa od enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

7. Revizija je utemeljena.

_O dovoljenosti revizije_

8. ZPP v 433. členu določa, kateri so spori majhne vrednosti. Obravnavani spor to glede na vrednost uveljavljane denarne terjatve in izročitev nepremičnin nedvomno ni. Take narave spor tudi ni mogel pridobiti šele na revizijski stopnji zaradi izpodbijanja le stranske terjatve. Ta po določilu 39. člena ZPP res ne vpliva na ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Vendar pa vrednost spornega predmeta od uveljavitve novele ZPP-E ni več kriterij za dovoljenost revizije oziroma za njeno dopustitev. Edini kriterij2 za dopustitev revizije je pomembnost pravnega vprašanja, s katerim se zasleduje pravna varnost, enotna uporaba prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Po tem kriteriju pa je revizijo mogoče dopustiti ne glede na vrednost spornega predmeta in tudi glede postranskih terjatev. Vrhovno sodišče je tako že v številnih zadevah, tudi tistih, ki jih navajata pravdni stranki, dopustilo revizijo samo glede vprašanj, ki se tičejo obresti.3 _O ustreznosti ugovora zastaranja_

9. Tožnik v odgovoru na revizijo trdi, da je bil ugovor, ki ga je toženka podala v prvi pripravljalni vlogi, pavšalen, neobrazložen in nesubstanciran; sodišče ga torej že iz tega razloga ni smelo upoštevati. Toženka je v pripravljalni vlogi zamudnim obrestim ugovarjala iz več razlogov: najprej zato, ker gre za "vtoževanje nečiste denarne terjatve, zaradi česar bi lahko zakonske zamudne obresti začele teči šele od zamude tožene stranke dalje"; nato zato, ker pred vložitvijo tožbe tožnik od toženke ni ničesar zahteval in toženka zato pred vročitvijo tožbe ni mogla priti v zamudo; končno pa je "zgolj zaradi previdnosti in podrejeno (za primer, da bi sodišče napak ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavnice in bi napak štelo, da naj bi zakonske zamudne obresti začele teči pred vročitvijo tožbe toženi stranki oziroma z vložitvijo tožbe)" ugovarjala "tudi zastaranje vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, saj je preteklo več kot tri leta in so zastarale." V nadaljevanju je navedla še besedilo prvega odstavka 347. člena OZ.

10. Ker se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ), mora biti ugovor zastaranja izrecen, jasen in ne sme puščati dvoma, na kaj oziroma na katere terjatve se nanaša, v konkretnem primeru torej na katere obresti. Tem zahtevam toženkin ugovor zadosti. Toženka je pojasnila, zakaj zadnji ugovor uveljavlja podrejeno, jasno je, da se nanaša na zamudne obresti, v povezavi s sklicevanjem na prvi odstavek 347. člena OZ pa tudi ne more biti dvoma, da se časovno nanaša na tiste, pri katerih je poteklo več kot tri leta od njihove zapadlosti. Drugačno razumevanje poteka treh let ali vnašanje negotovosti glede časovnega obdobja bi ob izrecnem sklicevanju in citiranju zakonske določbe, ki ta rok določa, pomenilo sprenevedanje. Tudi naštevanje posameznih zneskov glavnice z vsakokratno ponovitvijo datuma treh let pred vložitvijo tožbe ne k jasnosti ne k substancioniranosti ugovora zastaranja ne bi ničesar doprineslo.

11. V pritožbi zoper sodbo prve stopnje je toženka navedla, "da je prvostopenjsko sodišče najmanj v prvih 37-ih alinejah III. točke izreka sodbe tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od pripadajočih zneskov za več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe". Ponovno se je sklicevala na prvi odstavek 347. člena OZ in dodala, da so glede na datum vložitve tožbe, ki je razviden iz prejemnega žiga sodišča (6. 4. 2018), zakonske zamudne obresti od vtoževanih zneskov, ki so se "natekle" do 6. 4. 2015 (tj. tri leta pred vložitvijo tožbe), zastarale. Glede na v sodbi prve stopnje opredeljene zneske v alinejah in od njih tekoče zamudne obresti bi bila še bolj določna uveljavitev ugovora zastaranja terjatve po prvem odstavku 347. člena OZ lahko le taka, kot jo terja tožnik v odgovoru na revizijo, torej da bi navedla posamezne zneske in za vsakega od njih časovno obdobje, na katerega se ugovor nanaša. A za jasnost in določenost ugovora to ni potrebno. Opisna opredelitev (prvih 37 alinej) in določen datum (tri leta pred vložitvijo tožbe oziroma 6. 4. 2015) za to povsem zadoščata.

_O utemeljenosti ugovora zastaranja_

12. Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Za terjatve na podlagi neupravičene pridobitve začetek teka obresti določa 193. člen OZ. Če je bil pridobitelj nepošten, mora plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahteve.4 Od tedaj dalje zamudne obresti zapadajo v plačilo dnevno, za vsak dan zamude. Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Rok za zastaranje torej začne teči od vsakega posameznega dneva zamude dalje.5 Tako so bili ob vložitvi tožbe 6. 4. 2018 zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, torej pred 6. 4. 2015. Ker so zamudne obresti kot občasne terjatve z vidika zastaranja samostojne, ni pomembno, v kakšnem roku zastara glavna terjatev (tožnik namreč v odgovoru na revizijo opozarja na dediščinsko tožbo in 20-letno zastaranje zoper nepoštenega dediča), pomembno pa je, da glavna terjatev ni zastarala, saj bi v tem primeru zastarale tudi vse zamudne obresti kot stranska terjatev (344. člen OZ).

13. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo 193. člen OZ in ni uporabilo prvega odstavka 347. člena OZ. Zato je Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo toženkini pritožbi tudi glede zastaranega dela obrestnega zahtevka in ga v tem delu (kolikor torej vključuje zamudne obresti, zapadle do 6. 4. 2015) zavrnilo.

14. Ker gre za odločitev o stranskih terjatvah, Vrhovno sodišče pri spremembi sodb druge in prve stopnje ni posegalo v odločitev sodišč o pravdnih stroških. V revizijskem postopku je toženka z revizijo uspela, zato ji mora po določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154, člena ZPP tožnik povrniti potrebne revizijske stroške. Obresti kot stranska terjatev se ne upoštevajo pri vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 39. člena ZPP), zato je Vrhovno sodišče toženki priznalo stroške po najnižji stopnji odvetniške in taksne tarife. Le s tem je toženka (ne glede na v predlogu za dopustitev revizije širše predlagan obseg izpodbijanja) namreč uspela. Tako ji je priznalo stroške za predlog za revizijo (250 odvetniških točk in polovico teh vštelo v stroške revizije), revizijo (300 točk), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodne takse (v skupnem znesku 54,00 EUR), skupno torej 371,32 EUR.

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Pravilna opravilna številka zadeve je III Ips 88/2016. 2 Z izjemo sporov majhne vrednosti. 3 Npr. II Ips 62/2021 in II Ips 43/2021 (obe o vprašanju zastaranja obresti) ter II Ips 60/2020 (o začetku teka zakonskih zamudnih obresti in ustreznosti obrazložitve o obveznosti plačila zamudnih obresti). 4 To je tudi temeljno sporočilo zadev, na katere se sklicuje tožnik v odgovoru na revizijo, saj se sodišče v njih z zastaranjem ni ukvarjalo. 5 Toženka utemeljeno opozarja na primerljivi zadevi II Ips 43/2021 in II Ips 62/2021, v katerih je Vrhovno sodišče začetek teka obresti od terjatev na podlagi neupravičene pridobitve presojalo po 193. členu OZ, njihovo zastaranje pa na podlagi 347. člena OZ.