Jedro

Ker je izjava A. A. veljavna, v posledici česar je le-ta veljavno odstopila svoj dedni delež glede denacionaliziranega premoženja tožniku, je tožnik upravičen do celotnega dednega deleža B. B. na denacionaliziranem premoženju, torej v višini 1/24.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 25.036,50 EUR nadomesti z zneskom 7.570,18 EUR.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik dedič po pokojnem C. C., v zvezi s katerim je bil izdan sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. D 45/2000 z dne 5.11.2002, dodatni sklepi o dedovanju z dne 18.4.2003, 3.7.2003, 28.8.2003, 27.11.2003, 2.6.2004, 12.9.2005, 21.2.2006 in 11.2.2008 ter sklepi o popravi z dne 3.6.2003, 28.8.003 in 26.11.2003, do 1/24 zapuščine (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se pri toženki lastnih nepremičninah v zemljiško knjigo vknjiži solastninska pravice tožnika (II. točka izreka) in da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 298.911,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožbo ustavilo za znesek 94,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2008 ter v delu, ki se nanaša na solastniški delež do 1/8, v višini, ki presega v II. točki določene solastniške deleže (IV. točka izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od določenih zneskov, podrobno opisanih v V. točki izreka in naložilo toženki povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 25.036,50 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od pravnomočnosti te sodbe dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z dedno izjavo Č. Č. (sestre tožnika) z dne 2. 4. 2018 se pritožba sklicuje na prvi in drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju Zden). Mati tožnika in Č. Č., B. B. je umrla ... 2011, vse denacionalizacijske odločbe, ki se nanašajo na pokojnemu C. C. podržavljeno premoženje, so bile izdane in postale pravnomočne pred ... 2011. Upoštevajoč navedeno je dediščina prešla na dedinjo B. B., saj je bila slednja ob izdaji odločb o denacionalizaciji še živa. V zapuščinskem postopku po pokojni B. B. sta se oba dediča (tožnik in A. A.) priglasila k dedovanju in sprejela delež na zapuščini. Ta izjava pa je nepreklicna v skladu s prvim odstavkom 138. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Glede na to, da je A. A. že dala nepreklicno izjavo v navedenem zapuščinskem postopku po pok. B. B., ki je bila dedinja tudi po pok. C. C., je njena dedna izjava z dne 2.4.2018 brez učinka. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na prvi odstavek 80. člena ZDen. A. A. bi sicer lahko prenesla svoj dedni delež na tožnika, vendar pa je to mogoče le s pogodbo o prenosu dednega deleža, ki mora biti overjena. Takšna pogodba pa ni bila sklenjena. Izjave z dne 2.4.2018 pa tudi ni mogoče šteti za tovrstno pogodbo, ker ni overjena. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da s tem, ko je štelo izjavo A. A. za veljaven odstop dednega deleža na tožnika, je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to pripada tožniku dedni delež v višini 1/48. V zvezi z dednimi deleži D. D. in E. E. pritožba izpostavlja, da je F. F. imel ženo D. D., ki bi prav tako dedovala po njem, kar je toženka večkrat izpostavila. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da D. D. ne bi dedovala po možu F. F. in da bi na podlagi vstopne pravice po njem dedovali le njuni skupni trije otroci. Tožnik je svoje navedbe v zvezi z (ne)dedovanjem D. D. podal šele 15.1.2019 po prvem naroku. Na enak način so prepozne tudi njegove navedbe v zvezi z (ne)dedovanjem E. E., da je umrla že pred drugo svetovno vojno. Te navedbe je tožnik podal šele 21. 1. 2020. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozne navedbe tožnika, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačno ugotovilo dejansko stanje, z ugotavljanjem mimo trditev pravdnih strank pa je kršilo tudi določilo 7. in 212. člena ZPP.

Če sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo prepoznih navedb tožnika v zvezi z (ne)dedovanjem D. D. po njem možu F. F., bi moralo odločiti, da je tudi D. D. dedovala po pok. C. C. Glede na to bi se dedni delež pravne prednice tožnika zmanjšal na 1/32 zapuščine po pok. C. C., posledično pa bi se ob neučinkovanju dedne izjave A. A. zmanjšal dedni delež tožnika na 1/64 zapuščine po pok. C. C. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da E. E. ni dedovala po pok. C. C. Glede na prepozne navedbe tožnika je E. E. dedovala po pok. C. C., saj tožnik ni pravočasno navajal, da bi naj E. E. umrla pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji. Glede na to bi se dedni delež pravne prednice tožnika zmanjšal na 1/36 zapuščine po pok. C. C., posledično pa bi se ob neučinkovanju dedne izjave Č. Č. zmanjšal dedni delež tožnika na 1/72 zapuščine po pok. C. C. Upoštevaje oba dedna deleža D. D. in E. E. bi se dedni delež pravne prednice tožnika zmanjšal na 1/48 zapuščine po pokojnem. Glede na to bi se dedni delež pravne prednice tožnika zmanjšal na 1/32 zapuščine po pok. C. C., posledično pa bi se ob neučinkovanju dedne izjave Č. Č. zmanjšal dedni delež tožnika na 1/64 zapuščine po pok. C. C., kar pomeni, da bi se ob neučinkovanju dedne izjave Č. Č. zmanjšal dedni delež tožnika na 1/96 zapuščine po pok. C. C. Nadalje toženka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od pripadajočih zneskov za več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožnik je namreč tožbo, s katero je zahteval tudi zakonske zamudne obresti od pripadajočih zneskov, vložil dne 6.4.2018, zato so obresti, ki so se natekle do 6.4.2015 v vsakem primeru zastarale. Toženka je ugovor zastaranja podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi dne 4.7.2018. Ker so do ugovora toženke sodišče prve stopnje ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba graja tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik uspel le s polovico prvotnega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti glede na uspeh, da vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka. Glede na umik dela zahtevka tožnika, bi moralo sodišče upoštevati pri izračunu sodne takse le takso za znižan zahtevek na 298.911,21 EUR v višini 4.545,00 EUR in ne polne sodne takse od zneska 598.353,28 EUR, kolikor je tožnik zahteval ob vložitvi tožbe.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika na ugotovitev, da je dedič po pokojnem C. C. do 1/24, zavrne glede presežka nad 1/96 zapuščine oz. podrejeno nad 1/48 zapuščine, v posledici česar se spremenijo solastniški deležih na nepremičninah v točki II. izreka, kot tudi zmanjša denarni znesek, ki ga je dolžna plačati toženka tožniku, za znesek 74.727,80 EUR in posledično posamezni zneski, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti v III. točki izreka ter odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo. Podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 25.2.2019, ki jo je potrdilo Višje sodišča v Mariboru dne 12.11.2019, že odločilo, da je tožnik dedič po pok. C. C., v nadaljevanju pa je ugotavljalo višino dednega deleža tožnika in ugotovilo, da tožniku pripada dedni delež v višini 1/24 od celote. Toženka tudi v pritožbi sicer priznava, da je tožnik dedič po pokojnem, vendar vztraja, da je njegov dedni delež manjši. 7. Kot izhaja iz listin spisa imata tožnik in toženka skupne prednike, saj sta namreč mrzla bratranec in sestrična, kar pomeni, da sta bila toženkina babica in tožnikov dedek brat in sestra. Pravna prednica G. G., ki je dedovala ¼ denacionaliziranega premoženja po pok. C. C., je namreč imela tri potomce in sicer D. D., E. E. in F. F.. D. D. je bila babica toženke, F. F. pa dedek tožnika, ki je imel tri potomce H. H., I. I. in D. D., poročeno F., ki je bila mama tožnika. E. E. je imela prav tako dva potomca, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta vsi trije (E. E. in njena potomca) že pokojni. D. D., E. E. in F. F. bi po G. G. dedovali vsak po 1/12, vendar, ker so E. E. in njena sinova umrla pred vrnitvijo denacionaliziranega premoženja in niso zapustili živih potomcev, se dedni delež D. D. in F. F. poveča za vsakega, tako da znaša 1/8. To pomeni, da pripada toženki kot dedinji po pokojni D. D. delež v višini 1/8, tožnikovi mami D. D. (upoštevaje, da je imel njen oče F. F. še dva otroka) pa delež v višini 1/24, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Toženka ima glede ugotovitev sodišča prve stopnje tri bistvene ugovore v smeri zniževanja višine tožnikovega dednega deleža. Prvi očitek sodišču prve stopnje je v zvezi s trditvami o smrti E. E. in sicer da je E. E. umrla, je tožnik navedel že v tožbi (na str.4), česar toženka v odgovoru na tožbo ni prerekala, to pa izhaja tudi iz sklepa o dedovanju pod prilogo A1 in dopisa zapuščinskega sodišča z dne 29.9.2000 v prilogi A28 in B2, str. 191, ki jo je predložila toženka. Trditve tožnika v zvezi s smrtjo E. E. so bile tako pravočasne, sodišče prve stopnje pa jih je tudi povzelo med svoje ugotovitve v vmesni sodbi, izdani v tem postopku. Toženka pa ni z ničemer dokazala, da bi bila E. E. oziroma njena potomca še živa in da bi imela potomce, tako ni razloga, da bi sodišče moralo kot dedinjo po pok. C. C. upoštevati tudi E. E. Pravilno je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je ¼ dediščine pok. C. C., ki jo je dedovala G. G. razdelilo na dve osmini med D. D. in F. F. in ne na tri 1/12 med D. D., E. E. in F. F., kot to ponovno v pritožbi predlaga toženka.

9. Nadalje je za toženko sporno dedovanje po F. F. Kot izhaja iz listin v spisu je imel F. F. tri potomce in ženo D. D., ki ga je preživela, zato toženka vztraja, da so dediči po pokojem F. F. štirje in ne trije, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, v posledici česar bi vsak od potomcev dedoval 1/32 in ne 1/24. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da take trditve toženke ne držijo. Kot namreč izhaja iz sklepa o dedovanju po pokojnem F. F., so bili za dediče na podlagi zakona po njem razglašeni le njegovi trije otroci, torej H. H., I. I. in D. D., mama tožnika, ne pa tudi njegova žena. To je pripisati takrat veljavnim določbam o dedovanju po ODZ, ki so veljale v času smrti pokojnega F. F. (29.6.1946), v skladu s katerim so po pokojnem zakoncu dedovali le otroci in ne tudi njegov zakonec (732. člen ODZ). Prav tako pa iz sklepa o dedovanju po pokojnem F. F., ki je pravnomočen, izhaja, da so bili za dediče razglašeni samo otroci, zato sodišče prve stopnje drugačne odločitve o dedičih pokojnega F. F. ne more sprejeti. Glede na navedeno tako po pok. F. F. tudi denacionalizirano premoženje dedujejo le njegovi otroci in sicer vsak do 1/24. 10. Ena izmed potomk F. F., je bila tudi tožnikova mama, B. B. Njen delež torej znaša 1/24. Ker je B. B. že umrla, sta po sklepu o dedovanju po njej dedovala tožnik in njegova sestra A. A., vsak do ½. B. B. je umrla v letu 2011, torej kot izpostavlja pritožba, po pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji, vendar preden je zanje izvedela. V času dedovanja po njej namreč še ni bilo znano, da je B. B. dedinja po pok. C. C., zato denacionalizirano premoženje oz. dedni delež le-tega v zapuščinskem postopku po njej ni bil zajet. 11. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tožnik in njegova sestra A. A. prejela zapuščino po pokojni B. B., v času po denacionalizacijski odločbi, vendar preden sta tožnik in A. A. vedela za dejstvo, da sta dediča denacionaliziranega premoženja po pok. C. C. Pred vložitvijo tožbe v predmetnem postopku pa je A. A. dne 2.4.2018 podala izjavo glede denacionaliziranega premoženja, s katero je le-tega odstopila tožniku. Sodišče prve stopnje je zadostno pojasnilo, zakaj njene izjave ne šteje po vsebini za izjavo o odpovedi dediščini, temveč za izjavo o odstopu dednega deleža, zato sodišče druge stopnje teh razlogov ne bo ponavljalo. Očitek, da bi morala biti izjava o odstopu dednega deleža A. A. overjena, da bi bila veljavna, je prepozen, saj ga toženka ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje in predstavlja pritožbeno novoto (337. člen ZPP), hkrati pa je tudi neutemeljen. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da odpoved dediščini v korist določenega sodediča, ki vsebinsko pomeni izjavo o odstopu svojega dednega deleža, ni veljavna, če ni overjena. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se overitev po drugem odstavku 146. člena ZD nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena (ko se torej že ve, kdo so dediči in kaj je predmet dedovanja). Le za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Če je izjava podana pred izdajo sklepa o dedovanju,1 pa zanjo ni predpisana posebna oblika. V obravnavanem primeru je zadeva drugačna, saj je predmet dedovanja denacionaliziranega premoženja, ki zaradi nepoštenosti toženke, v času dedovanja po pok. B. B. ni bilo znano. Tako se iz tega razloga šteje, da je bila izjava A. A. podana pred določitvijo dednih deležev glede denacionaliziranega premoženja, torej pred vložitvijo predmetne tožbe, ko se, enako kot v „navadnem“ zapuščinskem postopku še ne ve, kdo bo dedoval in kaj se bo dedovalo. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izjavo A. A. kot veljavno.

12. Ker je izjava A. A. veljavna, v posledici česar je le-ta veljavno odstopila svoj dedni delež glede denacionaliziranega premoženja tožniku, je tožnik upravičen do celotnega dednega deleža B. B. na denacionaliziranem premoženju, torej v višini 1/24. 13. Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena graja teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov navedenih v III. točki izpodbijane sodbe, pri čemer se toženka sklicuje na 347. člen OZ o zastaranju terjatev občasnih dajatev. V obravnavanem primeru citirane določbe ni mogoče uporabiti, ker ima OZ specialne določbe o pravilih vračanja v primeru neupravičene obogatitve, kar nepoštena pridobitev dela dediščine, ki toženki ne pripada, nedvomno je. Na podlagi 193. člena OZ, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v obravnavnem primeru, velja, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Glede na to, da je toženka pridobila korist na nepošten način, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dneva prejema kupnine za posamezne prodane nepremičnine, kot je zahteval tožnik s tožbenim zahtevkom. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zadostne razloge v zvezi s tekom in zastaranjem zakonskih zamudnih obresti, očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zoper glavno stvar kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

15. Utemeljena pa je pritožbena graja glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni uspel le v neznatnem delu, zato mu je priznalo stroške postopka v celoti, kar pa je materialno pravno zmotno, saj je pri tem spregledalo, da je tožnik večkrat tekom postopka spreminjal višino tožbenega zahtevka. Sprva je vložil tožbo z navedbo sporne vrednosti v višini 598.353,28 EUR, nato je dne 12.6.2018 zvišal svoj zahtevek na znesek 733.358,33 EUR, nato dne 9.10.2018 na znesek 783.868,83 EUR in dne 30.11.2018 na znesek 897.569,09 EUR, po izdaji vmesne sodbe pa je znižal svoj tožbeni zahtevek na znesek 299.189,69 EUR, dne 11.2.2021 pa na znesek 289.911,21 EUR in pri takem zahtevku vztrajal do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno tožnik ni propadel s svojim zahtevkom le v neznatnem delu, temveč je njegov uspeh odvisen od višine zahtevka v posameznem časovnem obdobju in od višine končnega prisojenega zneska. Stroške postopka je zato v takem primeru potrebno odmeriti po fazah, tako da se v vsaki posamezni fazi ugotovi tožnikov in toženkin uspeh in stroški, ki gredo vsaki stranki glede na njen uspeh v posamezni fazi postopka. Ker pritožba ne graja izrecno odmere posameznih stroškov tožnika, sodišče druge stopnje v samo odmero stroškov za posamezno dejanje ni posegalo.2 Stroškov toženke sodišče prve stopnje ni odmerilo, zato jih je odmerilo sodišče druge stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP ter v času odločanja veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT, Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19).

16. V prvi fazi od vložitve tožbe do 12.6.2018, ko je tožnik tožil na vrednost 598.353,28 EUR, je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: 2000 točk za sestavo tožbe (18/1 OT), materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 10 točk (nad 1.000 točka), skupaj 30 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar znaša upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj 1.485,96 EUR, s sodno takso v znesku 6.745,00 EUR pa 8.230,96 EUR. Glede na njegov uspeh v tej fazi v višini 48,45% je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 3.987,90 EUR.

Toženki je v tej fazi postopka sodišče druge stopnje priznalo stroške odgovora na tožbo v višini 2000 točk, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 10 točk (nad 1.000 točka), skupaj 30 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar znaša upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj 1.485,96 EUR. Glede na njen uspeh v tej fazi v višini 51,55% je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 766,01 EUR. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo priglašenih stroškov za opravo poizvedb, dopis stranki, sporočilo sodišču glede mediacije, telefonskega razgovora s stranko, ker te storitve niso samostojne in so že zajete v odgovoru na tožbo. Prav tako sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov fotokopije spisa D 45/2000, ker jih toženka ni izkazala.

Pritožbena graja glede znižanja sodne takse zaradi skrčitve tožbenega zahtevka ni utemeljena. Za znižanje sporne vrednosti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne predvideva vrnitve sodne takse oziroma zmanjšanja le-te. Sprememba sodne takse oz. njeno zvišanje je predvideno samo v primeru, če se zviša vrednost tožbenega zahtevka. Določba 32. člena ZST-1 namreč določa, da ostane prvotna vrednost podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni, če ni določeno drugače. Zakon kot izjemo določa primer, če sodišče po 31. členu ZST-1 ugotovi novo vrednost, se vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Če je nova vrednost višja od prvotne, mora stranka doplačati ustrezni del takse, če pa je nižja, je treba stranki vrniti že plačani presežek. V obravnavanem primeru sodišče nove vrednosti spornega predmeta v skladu z 31. členom ZST-1 v predmetnem postopku ni ugotavljalo, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje glede upoštevanja nižje vrednosti sodbe takse pri odmeri stroškov postopka, ni utemeljen.

17. V drugi fazi od prve pripravljalne vloge dne 12.6.2018 do 9.10.2018, ko je tožnik zvišal svoj zahtevek na 733.358,28 EUR, je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: za prvo pripravljalno vlogo 2000 točk (19/1 OT), materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 10 točk (nad 1.000 točka), skupaj 30 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar znaša upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj 1.485,96 EUR. Glede na uspeh tožnika v tej fazi postopka v višini 39,53%, je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 587,40 EUR.

Toženki je sodišče druge stopnje v tej fazi postopka priznalo stroške prve pripravljalne vloge v višini 2000 točk, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 10 točk (nad 1.000 točka), skupaj 30 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar znaša upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj 1.485,96 EUR. Glede na uspeh toženke v tej fazi postopka v višini 60,47%, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 898,56 EUR. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo priglašenih stroškov za opravo poizvedb, dopis stranki, telefonskega razgovora s FURS, ker te storitve niso samostojne in so že zajete v sestavi pripravljalne vloge.

18. V tretji fazi od druge pripravljalne vloge dne 9.10.2018 do 30.11.2018, ko je tožnik zvišal svoj zahtevek na 783.868,83 EUR, je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: za drugo pripravljalno vlogo 1.500 točk (19/2 OT), za prvi narok dne 30.10.2018 2000 točk (20/1 OT), urnino 150 točk (prvi odstavek 6. člena OT), odsotnost iz pisarne 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj 3.730 točk, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 27,3 točk (nad 1.000 točka), skupaj 47,3 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 3.777,3 točke, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 2.266,38 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na naroku v znesku 46,62 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški tožnika v tej fazi 2.821,86 EUR. Glede na uspeh tožnika v tej fazi postopka v višini 36,98%, je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.043,52 EUR.

Toženki je sodišče druge stopnje v tej fazi postopka priznalo stroške za drugo pripravljalno vlogo 1.500 točk (19/2 OT), za prvi narok dne 30.10.2018 2000 točk (20/1 OT), odsotnost iz pisarne 120 točk (četrti odstavek 6. člena OT), za tretjo pripravljalno vlogo 1.000 točk skupaj 4.620 točk, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 36,2 točk (nad 1.000 točka), skupaj 56,2 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 4.676,2 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 2.805,72 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na naroku v znesku 91,18 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški toženke v tej fazi 3.534,22 EUR. Glede na uspeh toženke v tej fazi postopka v višini 63,02%, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 2.227,27 EUR. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo priglašenih stroškov za opravo poizvedb, dopis stranki, sestankov s stranko, ker te storitve niso samostojne in so že zajete v sestavi pripravljalne vloge oz. zastopanja na naroku. Prav tako ni priznalo prevoznih stroškov za stranko na narok na relaciji Ž. – S., ker jih ni konkretizirala, tako da bi bilo mogoče ugotoviti njihovo višini v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Zgolj podatek o številu kilometrov, brez navedbe podatkov, da javni prevoz ni mogoč, ne zadostuje za odmero potnih stroškov stranki.

19. V četrti fazi od tretje pripravljalne vloge dne 30.11.2018 do 20.1.2020, ko je tožnik zvišal svoj zahtevek na 897.569,09 EUR, je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo za vsako po 1000 točk (19/3 OT), za drugi narok dne 31.1.2019 1000 točk (20/2 OT), odsotnost iz pisarne 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), odgovor na pritožbo 2.500 točk, skupaj 6580 točk, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 55,8 točk (nad 1.000 točka), skupaj 75,8 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 6.655,8 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 3.993,48 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na naroku v znesku 46,62 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški tožnika v tej fazi 4.928,92 EUR. Glede na uspeh tožnika v tej fazi postopka v višini 32,30%, je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.592,04 EUR.

Toženki je sodišče druge stopnje v tej fazi postopka priznalo stroške za četrto pripravljalno vlogo 1000 točk (19/3 OT), za drugi narok dne 31.1.2019 1000 točk (20/2 OT), odsotnost iz pisarne 120 točk (četrti odstavek 6. člena OT), urnina 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), za pritožbo 2.500 točk, skupaj 4.670 točk, materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 36,7 točk (nad 1.000 točka), skupaj 56,7 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 4.726,7 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 2.836,02 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na naroku v znesku 91,18 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški toženke v tej fazi 3.571,18 EUR. Glede na uspeh toženke v tej fazi postopka v višini 67,70%, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 2.417,69 EUR. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo priglašenih stroškov za dopise stranki, ker te storitve niso samostojne in so že zajete v sestavi pripravljalne vloge oz. zastopanja na naroku. Prav tako sodišče druge stopnje ni priznalo stroške predloga za dopustitev revizije, ker vložitve le-tega ni izkazala, v posledici česar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil le-ta zavrnjen ali zavržen, saj bi v nasprotnem primeru bilo sodišče druge stopnje s postopkom revizije seznanjeno. Glede na to sama krije stroške vložitve predloga za dopustitev revizije. Prav tako tudi ni priznalo stroškov ugovora zoper plačilni nalog, ker je ugovor zoper plačilni nalog enostransko pravno sredstvo vlagatelja ugovora glede plačila sodne takse in kot tak brezpredmeten za pravdni uspeh pravdnih strank. Iz navedenega razloga so tudi priglašeni stroški za ugovor zoper plačilni nalog nepotrebni za pravdo in kot taki ne morejo v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP bremeniti nasprotne stranke.3

20. V peti fazi od dne 21.1.2020 do 10.2.2021, ko je tožnik znižal svoj zahtevek na 299.189,69 EUR, je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: za šesto in sedmo pripravljalno vlogo za vsako po 1000 točk (19/3 OT), za narok za glavno obravnavo dne 13.2.2020 1000 točk (20/2 OT), odsotnost iz pisarne 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), za vlogo z dne 20.10.2020 50 točk (39 OT), materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 21,3 točk (nad 1.000 točka), skupaj 41,3 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 3.171,3 točke, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 1.902,78 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na naroku v znesku 46,62 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški tožnika v tej fazi 2.378,27 EUR. Glede na uspeh tožnika v tej fazi postopka v višini 96,90%, je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 2.304,54 EUR.

Toženki je sodišče druge stopnje v tej fazi postopka priznalo za peto in šesto pripravljalno vlogo za vsako po 1.000 točk (19/3 OT), za narok za glavno obravnavo dne 13.2.2020 1000 točk (20/2 OT), odsotnost iz pisarne 120 točk (četrti odstavek 6. člena OT), urnino 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 21,7 točk (nad 1.000 točka), skupaj 41,7 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 3.211,7 točke, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 1.927,02 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na naroku v znesku 91,18 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški toženke v tej fazi 2.462,20 EUR. Glede na uspeh toženke v tej fazi postopka v višini 3,1%, je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 76,33 EUR. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo priglašenih stroškov za dopise in telefonske pogovore s stranko, ker te storitve niso samostojne in so že zajete v sestavi pripravljalne vloge oz. zastopanja na naroku.

21. V šesti fazi od 10.2.2021 do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, ko je tožnik znižal svoj zahtevek na 289.911,21 EUR, je sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: za osmo in deveto pripravljalno vlogo za vsako po 1000 točk (19/3 OT), za narok za glavno obravnavo dne 10.6.2021 1000 točk (20/2 OT), odsotnost iz pisarne 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), za narok za glavno obravnavo dne 1.2.2022 1000 točk (20/2 OT), odsotnost iz pisarne 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), materialne stroške v višini 2% - 20 točk (do 1.000 točk) in 1% - 31,6 točk (nad 1.000 točka), skupaj 51,6 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša vse skupaj 4.211,6 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša skupaj 2.526,96 EUR. K temu je potrebno prišteti še potne stroške pooblaščenca za zastopanje na dveh naroki v znesku 2 x 46,62 EUR in od skupnega zneska odmeriti 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT), tako da so stroški tožnika v tej fazi 3.196,64 EUR. Tožniku pa gre v tej fazi postopka še plačilo stroškov za izvedenca v znesku 1.244,00 EUR. Tako znašajo skupaj stroški tožnika 4.440,64 EUR. Ker je v tej fazi postopka tožnik uspel v celoti, je upravičen od povrnitve stroškov v celoti, toženka pa je v tem obdobju propadla v celoti, zato za to obdobje ni upravičena do povrnitve stroškov.

22. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v skupnem znesku 13.956,04 EUR, toženka pa v znesku 6.386,86 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 7.570,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

23. Odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov je sicer materialno pravno zmotno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, vendar ker je za toženko, ki se je edina pritožila, ugodnejša, sodišče druge stopnje v tako odločitev ni posegalo (359. člen ZPP).

24. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga določi sodišče, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Prejem sodbe sodišča druge stopnje namreč vpliva le na izvršljivost obveznosti, ne pa tudi na njeno zapadlost in posledičen tek zakonskih zamudnih obresti. Velja namreč, da šele pravnomočna sodna odločba dokončno oblikuje obveznosti strank v zvezi s plačilom pravdnih stroškov, in da mora imeti dolžnik tudi po tem, ko izkoristi svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, na voljo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz naslova stroškov postopka, vendar pa se ta ustavna pravica (25. člen Ustave RS) kaže v zagotovljeni možnosti vložitve in obravnave njene pritožbe, s katero stranka lahko doseže spremembo izpodbijane prvostopenjske odločitve (zavrnitev zahtevka v stroškovnem delu), v vsakem primeru pa (praviloma) odlaga izvršljivost sodne odločbe in torej stranki (dolžniku) omogoča prostovoljno izpolnitev obveznosti (tudi stroškovne) še v določenem roku po prejemu odločbe sodišča druge stopnje. Izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) pa je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude. Dolžnikovi presoji je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil že ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo.4

25. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi glede stroškovne odločitve in spremeniti izpodbijano sodbo v VI. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP),v preostalem izpodbijanem delu pa potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Ker je toženka uspela s pritožbo le glede stroškovne odločitve in ne glede odločitve o glavni stvari, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo krije sam tudi tožnik, ker z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve.

1 Sodba in sklep II Ips 51/2006 z dne 17.4.2008, VSL sklep II Cp 330/2017 z dne 19.4.2017, tudi Sodba II Ips 264/93 z dne 27.1.1994. 2 Sprememba vrednosti spornega predmeta namreč ni vplivala na vrednost odvetniške storitve, ker je ta glede na vsakokratno vrednost spora bila vselej enaka (Tar. št. 18/1 OT: pri sporni vrednosti nad 288.000,00 EUR je vrednost storitve 2000 točk, tožnik pa je spreminjal vrednost spornega predmeta med 289.911,21 EUR in 897.569,09 EUR). 3 VSM Sklep I Cp 575/2020 z dne 24.8.2020. 4 VSL sklep III Ip 3755/2015 z dne 30.11.2015.