Jedro

Tatvine blaga med carinskim postopkom ni mogoče šteti za nepredvidljiv dogodek ali za višjo silo v smislu določbe točke c prvega odstavka 148. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A št. ... z dne ..., s katero je bila tožeča stranka zavezana k plačilu carine v znesku 912.181,00 SIT za nepredano blago, ki je bilo s tranzitno carinsko deklaracijo (v nadaljevanju: ECL) Carinske izpostave B št. .... z dne .... napoteno na Carinsko izpostavo D, z rokom predaje do 29. 10. 1998. Tožena stranka ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za carinsko blago po k ECL št. ... z dne .... priloženem seznamu v bruto masi 8.769,50 kg in da je tožeča stranka kot garant izpolnila polje 50 v tranzitnem ECL, s čimer se je zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici plačala carino in druge uvozne dajatve. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da carinska izpostava D ni potrdila predložitve predmetnega blaga, kar je razvidno iz njenega odgovora na urgenco Izpostave B z dne 11. 11. 1998. Carinska izpostava B je tožečo stranko v nadaljevanju z dopisom z dne 30. 11. 1998 pozvala, naj v roku 8 dni predloži dokaze o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka in dokumente o vrednosti blaga. Tožeča stranka je predložila telefaks obvestilo prevoznika blaga EEE z dne 18. 11. 1998, s katerim prevoznik tožečo stranko obvešča, da je bilo njihovo vozilo z registrsko št. ...., na katerem je bilo obravnavano carinsko blago, dne 29. 10. 1998 ukradeno. Vozilo so kasneje našli, vendar prazno, brez blaga. O tem je prevoznik blaga obvestil zavarovalnico, stranko .... in Policijsko postajo F, ki je reševala postopek v zvezi s krajo tovornjaka. Tožeča stranka je predložila tudi zaprosilo za kopijo policijskega zapisnika z dne 10. 12. 1998 in obvestilo Policijske postaje F, št. ... z dne 28. 12. 1998, da so na Okrožno državno tožilstvo podali kazensko ovadbo št. .... z dne .... zoper neznanega storilca. Carinska izpostava B je zaradi nepravilne izvedbe tranzitnega postopka podala predlog za uvedbo postopka za plačilo carinskega dolga št. ... z dne ..., na podlagi katerega je Carinarnica A izdala izpodbijano prvostopno odločbo, s katero je tožeči stranki obračunala carinski dolg. Po mnenju tožene stranke v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v polju 50 ECL št. .... vpisana kot glavni zavezanec, to je kot deklarant, ki je pri odpremnem carinskem organu v skladu s 124. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, v nadaljevanju: CZ) in 24. členom Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju: Pravilnik) predložil instrument zavarovanja za plačilo carine, če bi nastal carinski dolg. Tožeča stranka je carinski zavezanec tudi po 15. točki 3. člena CZ, saj obveznosti iz prvega odstavka 125. člena CZ, za katere je predložil instrument zavarovanja, niso bile izpolnjene. Tožeča stranka, ki se je z izpolnitvijo polja 50 v ECL zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici plačala carino in druge uvozne davščine, bi bila te obveznosti prosta le v primeru, če bi uspela dokazati, da do nepravilnosti v izvedbi obravnavanega tranzitnega postopka ni prišlo, česar pa v postopku ni zatrjevala niti ni predložila nobenega dokaza za to. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, kje se blago nahaja, niti da je blago zapustilo območje Republike Slovenije, zato velja domneva, da je bilo to blago na območju Republike Slovenije sproščeno v prost promet. Po mnenju tožene stranke je zaradi nepredložitve tranzitnega ECL Carinske izpostave B št. ... z dne ... namembnemu carinskemu organu in zaradi sprostitve blaga v prost promet pred predajo namembnemu carinskemu organu nastal carinski dolg. Glede na navedeno je imela Carinarnica A zadostno podlago za naknadni obračun carinskih dajatev po točki a) prvega odstavka 154. člena CZ, ki določa, da v primeru, če carinski organ izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna nastalo obveznost. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določilo točke c) prvega odstavka 148. člena CZ, na podlagi katerega carinski dolg ne nastane, če oseba dokaže, da obveznosti, ki izvirajo iz uporabe carinskega postopka, ki je bil uveden za določeno blago, niso bile izpolnjene zaradi popolnega uničenja ali nepovratne izgube tega blaga, le-to pa je bilo posledica narave blaga, nepredvidljivih okoliščin, višje sile ali posledica dovoljenja carinskih organov. Po mnenju tožene stranke je kraja blaga predvidljiv dohodek, ki se ga lahko z ustreznimi ukrepi odvrne, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Tožeča stranka v postopku ni predlagala dokazov, s katerimi bi dokazovala nepredvidljivost okoliščin v zvezi s krajo vozila. Po mnenju tožene stranke tudi iz definicije prvega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) izhaja, da kraja ne more biti višja sila. Napačno je stališče tožeče stranke, da točka c) prvega odstavka 148. člena CZ izključuje obračun carine na isti način kot obračun prometnega davka izključuje prvi odstavek 9. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 5/97), kajti le-ta izrecno določa, da se davek od primanjkljaja zaradi vlomne tatvine ne plača, pod pogojem, če je o tem sestavljen zapisnik. Iz navedenega izhaja, da Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku izrecno predvideva oprostitev plačila prometnega davka od primanjkljaja zaradi vlomne tatvine, medtem, ko CZ oprostitve plačila carine od primanjkljaja zaradi vlomne tatvine ne predvideva.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 153. člena določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Ne strinja se s posplošenim stališčem tožene stranke, da je kraja predvidljiv dogodek, kajti primer je bil zelo zapleten in ima večplastno problematiko. V konkretnem primeru je bilo blago naloženo na zaprtem zalivkanem tovornjaku (šlo je za carinske zalivke), kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da je bilo glede na naravo blaga, ki se je prevažalo v tranzitnem postopku (higienske plenice in vložki za odrasle), storjeno vse potrebno za varen prevoz do namembnega carinskega organa. Kraja tovornjaka s tovrstnim blagom, to je s higienskimi plenicami in vložki za odrasle, se tožeči stranki zdi nepredvidljiv dogodek, na katerega ni mogla računati, še zlasti zato, ker se ukradeno blago prodaja samo v specializiranih prodajalnah z medicinskim potrošnim materialom, invalidskimi in učnimi pripomočki in ne gre za kako dragocenost, katere prevoz bi terjal organizacijo posebnega oboroženega spremstva. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, za varno dokončanje tranzitnega postopka. Opozarja na stališče sodne prakse, da je vsaka tatvina, razen navadne tatvine, višja sila in da je v konkretnem primeru šlo za drzno tatvino, saj se je blago nahajalo na zaklenjenem in plombiranem tovornjaku. Tožeča stranka podredno opozarja še na nepravilnosti pri obračunu carinskega dolga za ukradeno blago, in sicer je tožena stranka carino obračunala od tožeče stranke, ki ima kot mednarodni špediter deponirano bančno garancijo pri toženi stranki, in ne od prevoznika, ki edini nosi odgovornost za "omogočanje nastalega kaznivega dejanja drzne tatvine", in se na tak način izogiba uporabi tretjega odstavka 125. člena CZ. Tožena stranka je tudi napačno obračunala sporni carinski dolg, saj blago, od katerega se je obračunal carinski dolg, niso bile ženske spodnje hlače, pač pa higienski vložki in plenice za odrasle. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da tožeča stranka dejstva, da je bil carinski dolg obračunan od napačnega blaga, to je od ženskih spodnjih hlač in ne od higienskih vložkov in plenic za odrasle, v pritožbi ni izpodbijala kot spornega, zato se tožena stranka tudi ni spuščala v presojo pravilnosti prvostopne odločitve v tem delu. Po mnenju tožene stranke ta ugovor predstavlja tožbeno novoto, poleg tega pa navaja, da tožeča stranka s prvostopno odločitvijo ni bila v ničemer oškodovana, saj je za higienske vložke in plenice predpisana višja carinska stopnja kot za ženske spodnje hlače. Opozarja še, da se tožeča stranka v tožbi sklicuje na določbe OZ, ki pa v času odločanja prvostopenjskega carinskega organa še ni veljal. 1060. člen OZ namreč določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor na tožbo navaja, da je ugotovitev, ali so ukradeno blago predstavljale ženske spodnje hlačke ali higienski vložki in plenice za odrasle, pomembna zlasti z vidika ocene predvidljivosti dogodka kraje, kajti ženske spodnje hlačke so blago, ki je predmet široke potrošnje in se lahko proda kjerkoli, medtem ko so higienski vložki za inkontinentne osebe blago, ki se prodaja samo v specializiranih prodajalnah z medicinskim materialom. Poleg tega pa še opozarja, da je tudi ZOR vseboval takšno določbo o oprostitvi odgovornosti, kot jo vsebuje prvi odstavek 153. člena OZ, na katerega se sklicuje v tožbi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v tem sporu z aktom št.... z dne ....

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je v dejanskem in pravnem pogledu za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato jih je treba šteti tudi kot razloge te sodbe in jih sodišče na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). K tem razlogom glede na tožbene ugovore sodišče še dodaja: Ključno vprašanje za odločitev v sporni upravni stvari in s tem v obravnavanem upravnem sporu je vprašanje, ali je tatvina carinskega blaga v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožba, razlog za to, da bi bilo treba šteti, da carinski dolg ni nastal glede na določbo točke c) in ostalega relevantnega besedila 1. odstavka 148. člena CZ (nepovratna izguba blaga kot posledica nepredviljivih okoliščin oziroma višje sile). Sodišče se strinja s stališčem izpodbijane odločbe, da je kraja (tatvina) blaga (in tudi tovornjaka) predvidljivi dogodek, ki se ga lahko z ustreznimi ukrepi odvrne. Splošno znano dejstvo je, da so tatvine avtomobilov tudi v tej državi običajna stvar in tudi zatrjevana tatvina tovornjaka ni prvi ali eden izmed prvih primerov te vrste. Dejstvo, da je bil tovor zalivkan, ni predstavljalo za storilca nikakršnega posebnega ukrepa zavarovanja, temveč preje "obvestilo", da je tovornjak naložen z blagom; ukrepa zavarovanja v smislu carinskih predpisov tudi ne predstavlja dejstvo, da je bil tovornjak zaklenjen. Tatvine blaga zato v spornem primeru ni mogoče šteti za nepredvidljiv dogodek v smislu navedene zakonske določbe. Iz enakega razloga je po mnenju sodišča v smislu carinskih predpisov ni mogoče šteti za višjo silo.

Kolikor se tožba v tem pogledu sklicuje na določbe OZ oziroma ZOR ter na zadevno sodno prakso, sodišče meni, da se neutemeljeno: določbe se nanašajo na civilnopravna razmerja, pri katerih je odškodninska odgovornost praviloma krivdna (objektivna odgovornost pa izjema in se zato ekskulpacijski razlogi uporabljajo široko), za razliko od upravnega prava, ki pravne posledice praviloma navezuje zgolj na objektivna dejstva in je subjektivno razmerje stranke do teh dejstev pomembno le, kadar to izrecno izhaja (in v obsegu, kot izrecno izhaja) iz materialnega predpisa. Iz tega razloga je tudi izjeme, ki jih določa relevantno carinsko pravo, po mnenju sodišča treba razlagati strožje kot jih, ob uporabi analognih pravnih inštitutov, razlaga obligacijskopravna sodna praksa.

Na to, kako carinsko pravo obravnava vpliv kraje blaga kot razlog za razbremenitev zavezanca, kaže določba točke a) prvega odstavka 665. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (UICZ, Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 112/00 in 40/01), po kateri se carinski dolg v primeru kraje blaga lahko odpusti le pod pogojem, da je ukradeno blago nemudoma ponovno najdeno in zanj vzpostavljen enak carinski status, kot ga je imelo v trenutku, ko je bilo ukradeno. Tožbeni ugovor, da blago pri carinjenju ni bilo pravilno klasificirano, je tožbena novota, saj gre za ugovor dejanske narave. V navedeni ECL in priloženem dokumentu, na katerega se listina sklicuje, vrsta blaga ni bila označena dovolj jasno, da bi carinskemu organu lahko pripisali napačno uporabo prava na jasno izkazano dejansko stanje. Tožeča stranka bi lahko ta ugovor glede dejanskega stanja uveljavljala v upravnem pritožbenem postopku, pa ga ni in v tožbi tudi ne izkazuje upravičenih razlogov za takšno opustitev, zato sodišče tega ugovora glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS pri svoji odločitvi ni moglo upoštevati; pojasnilo tožeče stranke v njenem odgovoru na toženčev odgovor na tožbo, da s tem ugovorom predvsem utemeljuje nepredvidljivost kraje blaga, v pogledu zaključkov iz tega in iz prejšnjega odstavka ničesar ne spremeni. Tožbeni ugovor, da je carinski organ nepravilno obračunal carino od tožeče stranke, moral pa bi jo od prevoznika, ki je edini odgovoren za "omogočanje" tatvine blaga, je treba po presoji sodišča zavrniti iz razloga, ker je tožeča stranka v navedeni ECL vpisana kot glavni zavezanec. To dejstvo pa, glede na določbe 123. člena CZ, pomeni, da je za izpolnitev obveznosti iz (tukaj relevantnega) prvega odstavka tega člena odgovorna predvsem tožeča stranka, in da prevoznik, tudi če je (pod v tretjem odstavku tega člena navedenim pogojem) dolžan izpolniti obveznosti iz prvega odstavka tega člena, s tem še ne postane zavezanec za plačilo carinskih dajatev. To bi bil lahko le pod pogoji iz prve do tretje alinee tretjega odstavka 134. člena CZ, ki pa v spornem primeru niso izkazani; kolikor naj bi šlo pri tem tožbenem ugovoru za nepravilno uporabo četrte alinee navedenega odstavka, pa sodišče pripominja, da le-ta daje carinskemu organu določeno polje diskrecijskega odločanja, katerega okvir in zakonski namen je bil po mnenju sodišča v spornem primeru pravilno upoštevan.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.