Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tatvina blaga iz ukradenega tovornjaka v obravnavanem primeru sama po sebi ne predstavlja izpolnjenega pravnega standarda višje sile iz c) točke prvega odstavka 148. člena CZ, ki je smiselno vsebovan v drugem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ko dejanje tretjega ni pričakovano, niti se posledicam ne da izogniti oziroma jih odstraniti. Tranzitni carinski postopek, ko blago prečka carinsko črto in se ne obračuna carina, ker naj bi bilo blago le začasno na ozemlju Republike Slovenije zaradi tranzita, pa po naravi stvari zahteva še večjo raven skrbnosti. Tatvina tovornjaka ni nekaj nepredvidljivega, niti zalivkanost in zaklenjenost tovornjaka ne predstavljata ustreznega ukrepa zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 8.5.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice J. z dne 15.6.1999. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki obračunal carino in uvozne dajatve za blago, prijavljeno po Enotni carinski listini (ECL) z dne 28.10.1998, ki je bilo napoteno s Carinske izpostave K. na Carinsko izpostavo L. z rokom predaje 29.10.1998. Ker blago namembni carinarnici ni bilo predano, je prvostopenjski organ po a) točki 1. odstavka 154. člena v povezavi z 125. členom Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in naslednji) naknadno obračunal carinski dolg in ga naložil v plačilo tožeči stranki, saj se je vpisala v polje 50 ECL kot carinski zavezanec.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da tatvina blaga iz ukradenega tovornjaka ni nepredvidljiva okoliščina oziroma višja sila po c) točki 1. odstavka 148. člena CZ, kar bi izključilo nastanek carinskega dolga. Zalivkan tovor in zaklenjen tovornjak za storilca nista predstavljala posebnega ukrepa zavarovanja blaga. Tožbeni ugovor, da blago ni bilo pravilno klasificirano, predstavlja nedovoljeno novoto po 3. odstavku 14. člena ZUS, saj tožeča stranka ni opravičila razloga nenavajanja te okoliščine v upravnem postopku.

Tožeča stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da revizijsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev. Sodišče je kršilo postopek, ker ni opravilo glavne obravnave po 4. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da so vse vrste tatvin, razen navadne tatvine, višja sila. Sodišče je retroaktivno uporabilo CZ (novelo iz Uradnega lista RS št. 32/99), ki v času odločanja na prvi stopnji še ni veljala, ko govori o glavnem zavezancu. Kršen je bil upravni postopek pred carinskim uradom, ki ni upošteval, da je bil postopek o prekršku ustavljen, in ni preverjal pooblastil tožeče stranke. Nepopolno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje glede pooblastila osebe, ki se je vpisala v polje 50. V zadevi je sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, saj je bila zaposlena pri toženi stranki. Izpodbijana sodba sploh ni obrazložena, s čimer je kršen 22. člen Ustave RS.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Obveznost za plačilo uvoznih dajatev tožeče stranke tako izhaja iz 125. člena CZ, po katerem mora carinski zavezanec predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku. Carinski dolg je bil zato pravilno naknadno obračunan po a) točki 1. odstavka 154. člena CZ, saj je nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom, ki je v tem, da blago ni bilo dostavljeno namembni carinarnici. Sodišče pri tem ni retroaktivno uporabilo CZ-ja z uporabo pojma "glavni zavezanec", saj je bil ta pojem uporabljen v skladu s 24. členom Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95) kot poimenovanje za polje 50, v katerega se je tudi vpisala tožeča stranka. Revizijsko sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tatvina blaga iz ukradenega tovornjaka v obravnavanem primeru sama po sebi ne predstavlja izpolnjenega pravnega standarda višje sile iz c) točke 1. odstavka 148. člena CZ, ki je smiselno vsebovan v 2. odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 in naslednji), ko dejanje tretjega ni pričakovano niti se posledicam ne da izogniti oziroma jih odstraniti. Tranzitni carinski postopek, ko blago prečka carinsko črto in se ne obračuna carina, ker naj bi bilo blago le začasno na ozemlju Republike Slovenije zaradi tranzita, po naravi stvari zahteva še večjo raven skrbnosti. Tatvina tovornjaka ni nekaj nepredvidljivega niti zalivkanost in zaklenjenost tovornjaka ne predstavljata ustreznega ukrepa zavarovanja, kot je že pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava. Zato niso pravno pomembne navedbe tožeče stranke o tem, da fizična oseba tožeče stranke ni imela pooblastila za izpolnitev deklaracije, niti navedbe o tem, da carinski organ ni preverjal pooblastil. Revizijsko sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče se je pravilno opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati. Izločitev poimensko nedoločene sodnice zaradi predhodnega dela pri toženi stranki je prepozna, ker ni bila zahtevana do izdaje odločbe (2. odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08; v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do tožbene navedbe o nepravilni klasifikaciji ukradenega blaga kot nedovoljene novote, saj razlog za prvo dejansko navedbo v tožbi ni bil utemeljen (3. odstavek 14. člena ZUS oziroma 52. člen ZUS-1). Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko ni opravilo glavne obravnave, saj ta ni bila zahtevana, dejansko stanje pa je bilo sporno le v delu, v katerem je tožeča stranka navajala novo dejstvo o napačni klasifikaciji ukradenega blaga, ki pa ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj je šlo za nedovoljeno novoto (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

Po 91. členu ZUS-1 odloča vrhovno sodišče o reviziji brez glavne obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.