Jedro

Če stranka ne izkaže konkretne težko popravljive škode zaradi izvršitve odmerne odločbe pred njeno pravnomočnostjo, ni mogoče ugoditi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 5. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06). Tožnica je namreč vložila na prvostopno sodišče tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2006, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 9.9.2005. S to odločbo je prvostopni organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča. Hkrati s tožbo je tožnica dne 23.10.2006 vložila tudi "zahtevo za odložitev izvršitve", ki jo je prvostopno sodišče štelo za predlog za izdajo začasne odredbe. Ta predlog je prvostopno sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni utemeljila, zakaj zahteva izdajo začasne odredbe; iz predloga tudi ni bilo mogoče razbrati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, še zlasti ne, ali ji z izvršitvijo odločbe grozi težko popravljiva škoda. Prvostopno sodišče je menilo, da glede na to, da gre za upravni spor zaradi izterjave davčnega dolga v višini 3.445,00 SIT oziroma 14,38 EUR, tožnici zaradi navedenega v nobenem primeru ne bi mogla nastati težko popravljiva škoda, če bi to svojo obveznost izpolnila.

Zoper prvostopni sklep se tožnica pritožuje. Navaja, da je na vseh mogočih organih pojasnila, zakaj davčnega dolga ne more plačati in zakaj bi to vplivalo na ogroženost njenega preživetja, saj ima zelo nizko invalidsko pokojnino, ki ji je edini vir preživljanja. Z njo krije tudi stroške za razne pripomočke, zdravila in podobno. Plačati mora tri obroke zapadlega davčnega dolga po 3.445,00 SIT. Organi sami naj se prepričajo o stanju, v katerem živi na kraju samem. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvotno odločitev spremeni in odloči v njeno korist. Pritožba ni utemeljena.

Kot je tožnici pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, morajo biti za izdajo začasne odredbe izpolnjeni z 32. členom ZUS-1 predpisani pogoji. Ker tožnica svojega predloga za izdajo začasne odredbe ni obrazložila, prvostopno sodišče ni moglo ravnati drugače, kot da je njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj za njeno izdajo tožnica ni izkazala predpisanih pogojev. Med drugim tudi, da bi ji z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda. Zato na odločitev v tej stvari ne morejo vplivati pritožbene navedbe tožnice, ki šele v pritožbi navaja svoje težko premoženjsko stanje, saj pritožbeno sodišče presoja pravilnost in zakonitost sklepa prvostopnega sodišča glede na stanje stvari, kot je bilo ob odločanju prvostopnega sodišča. Takrat pa tožnica sodišču prve stopnje niti ni omenjala, kaj šele dokazovala svojega šibkega finančnega stanja.

Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da bi tožnica z izdajo začasne odredbe zgolj začasno odložila plačilo davčnega dolga, le do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Torej niti izdana začasna odredba ne bi trajno rešila njenih problemov v zvezi s plačilom davčnega dolga. Za dosego tega bi morala torej tožnica uporabiti druga zakonita sredstva, ki jih ureja Zakon o davčnem postopku (odpis, delni odpis, odlog, obročno plačevanje davka), česar pa ne more uveljavljati v postopku odmere davka.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. člena ZUS-1 in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.