Jedro

Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 64859/2022 z dne 18. 4. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 900,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas prestajanja pripora in mu po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo mobilni telefon z vstavljeno SIM kartico, v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) pa odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 64859/2022 z dne 6. 7. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in dopolnitev zahteve, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov, ter kršitev 2., 12., 14., 21., 22. člena Ustave RS in 5., 6., 8., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Predlagal je, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa naj mu zniža zaporno in denarno kazen ter mu vrne telefon. Predlaga tudi, naj Vrhovno sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov postopka.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi ponovil svoje navedbe iz zahteve, dodatno pa v sklopu kazenske sankcije izpostavil še sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 68299/2022.

B.

Glede javne pritožbene seje

5.Vložnik sodišču druge stopnje uvodoma očita, da ni opravilo javne seje pritožbenega senata, kjer bi zagovornik lahko predstavil pritožbo, obsojenec pa podal svoje navedbe, čeprav je zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo to izrecno zahteval. Vložnikov očitek ni utemeljen, saj iz pritožbe ni razvidno, da bi zagovornik zahteval obvestilo o seji. Zagovornik je naslovu vloge pripisal "predlog za razpis pritožbene seje", besedilo pritožbe pa zaključil s predlogom, "da se razpiše pritožbena seja višjega sodišča" (list. št. 450-464). Kot je Vrhovno sodišče že presodilo,1 takšne navedbe ni mogoče šteti kot zahteve, naj se zagovornika in obsojenca obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče o pritožbi vedno odloča na pritožbeni seji (prvi in drugi odstavek 379. člena ZKP), stranke pa o njej obvesti le, če katera izmed njih to zahteva ali če predsednik senata ali senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP). Zahteva za obvestilo o javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika kot prava veščo stranko. Predlog za razpis pritožbene seje, kot ga je zagovornik podal v pritožbi, ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata. Naknaden dopis zagovornika s predlogom za razpis pritožbene seje z dne 12. 7. 2023 (list. št. 490) pa je bil na sodišče poslan zatem, ko je pritožbeno sodišče dne 6. 7. 2023 že opravilo sejo in odločilo o zagovornikovi pritožbi.

6.Očitno zmotna je navedba v zahtevi, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo obsojenčeve pritožbe v njegovem, gruzijskem jeziku, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojenec vložil svojo pritožbo (še manj - kot Iračan, ki po obširnih vložnikovih navedbah razume le kurdski jezik - v gruzijskem jeziku).

Glede pravice do uporabe lastnega jezika

7.Vložnik v zahtevi zatrjuje kršitev 6. člena EKČP, 13., 22. in 29. člena Ustave RS ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vse z navedbami, da se celotno procesno gradivo do prvega naroka za glavno obravnavo obsojencu ni prevajalo v kurdski jezik, temveč v arabski jezik, ki ga obsojenec ni razumel. Gre za kršitev pravice do uporabe lastnega jezika v postopku, ki je določena v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010, implementirana v 8. členu ZKP, in ki je obsojencu onemogočila, da bi se zoper obtožbo, skupaj s svojim zagovornikom, učinkovito branil.

8.Očitki niso utemeljeni, saj vložnik zatrjevane kršitve v zahtevi utemeljuje z navedbami, ki ne odražajo stanja stvari. Podatki spisa namreč razkrivajo, da je obsojenec vsa procesna dejanja v predkazenskem postopku spremljal s postavljenim tolmačem za arabski jezik, čemur ni nikoli nasprotoval niti posredno pokazal, da tolmača ne bi razumel. Prav tako je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik ter se strinja s tolmačenjem v arabski jezik. Šele na predobravnavnem naroku in po posredovanju (novega) zagovornika je obsojenec izjavil, da želi tolmačenje v kurdski jezik, kar mu je bilo v nadaljevanju postopka tudi omogočeno. Vse do tedaj pa obsojenec ni nikoli izjavil, da govori le kurdski jezik in da arabščine ne razume, prav tako ni oporekal ustreznosti tolmačenja oziroma prevajanja ali razumevanju vsebine pravnih poukov.

9.Vložnik prepisuje zakonsko besedilo, da je sodišče dolžno poučiti obdolženca o pravici do uporabe lastnega jezika in da je treba obdolžencu, če postopek ne teče v njegovem jeziku, zagotoviti tolmača. Pravilno v nadaljevanju zahteve sicer navede, da iz zapisnika o zaslišanju tedaj osumljenca pred preiskovalno sodnico ne izhaja pravni pouk osumljencu o pravici do uporabe lastnega jezika, kar je v nasprotju s sedmim odstavkom 8. člena ZKP, vendar pa ta kršitev ni vplivala na možnost njegove obrambe, saj je preiskovalna sodnica obsojencu dejansko zagotovila tolmačenje v jezik, za katerega je slednji izrecno potrdil njegovo razumevanje.2 Vložnik s svojimi navedbami v zahtevi prikazuje, da sta policija in sodišče obsojencu vse do faze predobravnavnega naroka zagotavljala prevajanje v arabski jezik, čeprav naj bi obsojenec vseskozi opozarjal na nerazumevanje tega jezika oziroma postopka, kar pa je, glede na zgoraj povzeto, protispisno.

10.Zgolj na abstraktni ravni vložnik izpostavlja četrti odstavek 8. člena ZKP in poudarja, da se lahko le izjemoma ustno tolmačijo deli bistvenih dokumentov. Ob tem navaja, da je bilo prevajanje v obravnavani zadevi nekvalitetno in da so bili ustni prevodi površinski ter pomanjkljivi, česar pa ne konkretizira niti z navedbo, kateri dokumenti naj bi se obsojencu tolmačili le ustno in v čem naj bi bili prevodi pomanjkljivi. Nerazumljiva in brez uspeha je trditev vložnika, da osumljenec ob zaslišanju prič ni bil ustrezno poučen o uporabi svojega jezika, saj določbe kazenskega postopka tega ne predvidevajo. Nesmiselne pa so tudi preostale navedbe v zahtevi o tem, da bi šele vročitev pisnega odpravka sodbe v kurdskem jeziku obsojencu omogočila učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, saj podatki spisa potrjujejo, da je bila sodba obsojencu pisno prevedena v kurdski jezik in mu pravilno vročena. Glede na vse pojasnjeno zatrjevane kršitve niso podane.

Glede opisa kaznivega dejanja

11.Neutemeljeno vložnik zatrjuje izostanek zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ker v opisu dejanja ni navedeno, da se je obsojenec ukvarjal s prevozi tujcev. Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi. Namen pridobitve premoženjske koristi je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik "ukvarjanja" z nezakonitimi prevozi.3 Inkriminacija v tej izvršitveni obliki torej ni kolektivna, kot to zmotno navaja vložnik, in je podana tudi v obravnavani zadevi. Opis kaznivega dejanja namreč vsebuje navedbo, da je obsojenec v sostorilstvu za plačilo prevažal tujce ter da bi za svoje ravnanje vsi sostorilci prejeli plačilo v neugotovljeni višini.

12.Navedbe v zahtevi, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih, ki enako dejanje določa kot prekršek, ter da bo obsojenec moral odgovarjati za prekršek, so materialno neizčrpane, saj jih zagovornik v pritožbi ni podal. Posledično jih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na peti odstavek 420. člena ZKP ni mogoče obravnavati.

13.Vložnik nadalje nasprotuje tudi pravni opredelitvi dejanja po kvalificirani obliki kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zatrjuje, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja, saj ni opisana konkretna nevarnost, ki naj bi grozila tujcem. Opira se na stališče, da mora biti nevarnost za življenje in zdravje ljudi konkretna in ne zgolj abstraktna oziroma hipotetična. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 49361/2018 in navaja, da opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe zakonske znake širi na potencialne in negotove dogodke.

14.Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je mogoče ugotoviti, da kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine. Vrhovno sodišče je takšno poudarjeno tveganje v preteklih odločbah prepoznalo v nehumanem in nevarnem načinu prevoza, zaradi katerega so osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, še bolj pa bi bile v primeru nenadnih prometnih situacij.4

15.Po presoji Vrhovnega sodišča je tako opredeljen kvalifikatorni znak podan tudi v obravnavanem primeru. Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenec v osebnem vozilu prevažal 10 tujcev, pri čemer je enega stlačil v prtljažni del vozila, devet oseb, med njimi otroke, pa je namestil na pet zadnjih sedežev vozila. Tujci v vozilu niso bili pripeti z varnostnimi pasovi in ustrezno zavarovani, hkrati pa je predvsem pomembno tudi to, da je obsojenec pred policijo bežal. Opisani način prevoza je že sam po sebi izkustveno povezan s tveganjem za nastanek telesnih poškodb, ki je še toliko večje v primeru nevarne vožnje ali nenadnih prometnih situacij, kakršna je ravno obsojenčev beg pred policijo.5

16.S tem, ko vložnik trdi, da nevarnost za življenje in zdravje tujcev ni bila dokazana, uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Dodaja pa še očitek, "da je podana kršitev šestega odstavka 308. člena KZ-1 in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je obsojenec povedal in to izhaja tudi iz predloženih dokazov, da ni bil član kriminalne združbe, da ni vozil avta in da med vožnjo tujci niso bili ogroženi, kar je sam zaznal", ki pa v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni bil podan. Zaradi materialne neizčrpanosti teh navedb Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja (peti odstavek 420. člena ZKP).

17.Nadalje vložnik izreku izpodbijane pravnomočne sodbe očita nerazumljivost in s tem obremenjenost z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da so v opisu dejanja nerazumljivo navedene vloge članov združbe in obsojenca, saj se najprej govori o dveh članih, nato pa o več kot treh osebah in ni jasno, kdo so te osebe. Združba je opisana nelogično, saj naj bi nezakoniti prevoz tujcev dejansko opravil le obsojenec. Poleg tega pa iz izreka sodbe najprej izhaja, da je obsojenec tujce spravljal čez mejo, iz nadaljevanja pa, da jih je prevzel na lokaciji in da jih ni prevažal čez mejo.

18.Takšne vložnikove navedbe so netočne in zmotne. Najprej zato, ker opis dejanja ne govori o članih združbe, temveč o sostorilcih, dalje pa tudi zato, ker je iz opisa jasno razvidno, da je obsojenec dejanje storil po predhodnem dogovoru v sostorilstvu z dvema osebama (neznanim organizatorjem ilegalnega prehoda ter neznanim peš vodičem), torej kot del širšega načrta nezakonitega prevoza migrantov do ciljne države, pri tem pa je tudi sam neposredno uresničil zakonske znake kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da je za sklepčnost obtožnega akta in za izrek sodbe pomembna konkretizacija obtožbenega očitka in s tem konkretni del opisa kaznivega dejanja, v katerem so izvršitvena ravnanja tako obeh neznanih sostorilcev kot tudi obsojenca jasno opredeljena. Abstraktni del opisa kaznivega dejanja, ki zajema navedbo ravnanja v sostorilstvu s prepisom zakonskih znakov, pa ni nujna sestavina opisa. Tudi napaka pri uporabi ednine oziroma množine ("spravil" in "prevažali") se zato v tem delu izkaže kot povsem nepomembna.

19.Vložnik niti z navedbami, da sta sostorilca neznana ter da se obsojencu očita prejem plačila v neugotovljeni višini, ne more utemeljiti nobene kršitve po 420. členu ZKP, saj je opis kaznivega dejanja razumljiv in za konkretizacijo obsojenčevega ravnanja zadosten. S preostalimi trditvami v tem delu zahteve - da ni nobenega dokaza o prejemu plačila za prevoz migrantov, da obstoj obsojenčevega dolga še ne pomeni motiviranosti, da prejeta korist ni podprta s podatki v spisu, da v spisu ni podatkov o sostorilcih, njihovih vlogah in povezavi z obsojencem ter da ni nobenega dokaza o tem, da je bil obsojenec voznik - pa vložnik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20.Nerazumljivost izreka v pravnomočni sodbi vložnik nazadnje zatrjuje še z navedbo, da je sodišče obsojenca obsodilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, kazen pa mu izreklo po šestem odstavku istega člena. To ne drži, saj je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, zato očitkom zahteve tudi v tem delu ni mogoče pritrditi.

Glede nezakonitih dokazov

21.Vložnik je med postopkom pred sodiščem prve stopnje podal predlog za izločitev več dokazov, pri katerem vztraja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Predlog je zagovornik prvič podal na predobravnavnem naroku (sodišče je o njem odločilo s sklepom z dne 3. 2. 2023); zoper sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga je vložil pritožbo na višje sodišče (slednje je pritožbo zavrnilo s sklepom z dne 9. 3. 2023); iste razloge je nato prepisal še v pritožbo zoper končno sodbo (nanje je odgovorilo pritožbeno sodišče v drugostopenjski sodbi). Vložnik sedaj tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno ponuja identično besedilo, s katerim uveljavlja kršitve, kot v predhodnih fazah postopka. Še tretjič pa se na razloge, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje že večkrat obrazloženo zavrnili zagovornikove očitke o nezakonitih dokazih (nazadnje višje sodišče v 9. točki sodbe), ne odzove. Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb6, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se torej z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi poseglo v obrazložena stališča sodišč.

22.Navedbe vložnika, da sodišče prve stopnje o predlogu za izločitev dokazov ni odločilo do prvega naroka za glavno obravnavo dne 10. 2. 2023, nimajo podpore v spisu, saj je sodišče odločilo s sklepom z dne 3. 2. 2023. Vložnik trdi še, da sklep do naroka ni postal pravnomočen, pri čemer pa ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Evidentno pa s temi navedbami ne more utemeljiti zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1., 2. in 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj med njimi ni smiselne povezave.

23.Z navedbami, da ni jasnih dokazov o tem, kdo je bil voznik in kje se je obsojenec nahajal v trenutku kaznivega dejanja; da je obsojenec želel le pomagati sestrični iz Iraka; da je bil voznik Sanger, čigar biološke sledi so našli v vozilu; da je obsojenec natočil gorivo na zahtevo Sangerja ter bi moralo sodišče ti zgodbi preveriti, vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar glede na omejitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP ne more storiti.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

24.Vložnik s trditvami, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov obrambe, po vsebini zatrjuje kršitev obsojenčeve pravice do učinkovite obrambe kot izraz pravice do izvajanja dokazov v lastno korist. Najprej je ob tem pripomniti, da vložnikovih uvodnih navedb, v katerih zgolj našteva dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, ni mogoče obravnavati kot kršitve pravice do obrambe, zato se Vrhovno sodišče opredeljuje do tistih zavrnjenih predlogov, ki jih vložnik v nadaljevanju konkretizirano izpostavlja.

25.Dokazni predlog za zaslišanje večjega števila prič je obramba podala z utemeljitvijo, da bi lahko potrdile, da obsojenec ni bil voznik, da ni prejel denarja za prevoz, da v vozilo ni stlačil migrantov, povedale bi, kdo je bil voznik, da je bil obsojenec le potnik, kaj je imel oblečeno, zakaj je bil v Sloveniji ter da so se tujci sami odločali glede sedežev in uporabe varnostnega pasu. Sodišči prve in druge stopnje sta dokazni predlog v pravnomočni sodbi zavrnili kot (i) nepotrebnega, ker ne bi pripomogel k razjasnitvi stvari, saj je bil obsojenec zaloten pri dejanju, ter (ii) ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, od kod bi lahko te osebe, ki naj bi glede na dokazni predlog poznale podrobnosti o poteku obravnavanega prevoza, neposredno zaznale izvedbo prevoza (22. točka prvostopenjske v zvezi s 17. točko drugostopenjske sodbe).

26.Obramba je prav tako predlagala pridobitev podatkov o nastanitvah obsojenca in osebe Sanger v kritičnem obdobju pri Avtokampu Pivka Jama, s katerim je želela dokazati, da je bil Sanger v Sloveniji kritičnega dne in je bil on voznik. Z navedbami, da je bil Sanger dejanski voznik, pa je predlagala tudi zaslišanje te osebe. Sodišče prve stopnje je oba dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna, saj je bil obsojenec zaloten pri dejanju (22. točka prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je tej presoji sledilo in dodatno pojasnilo, da je sodišče že na podlagi drugih prepričljivih dokazov (iz katerih izhaja, da je bil obsojenec na bencinskem servisu sam v vozilu in da ga je prepoznal policist kot edino osebo, ki je pripeljala z vozilom in nato z voznikovega sedeža zbežala) ugotovilo, da pri vožnji ni sodelovala nobena druga oseba. Pritrdilo je zato zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje Sangerja, ob enakih ugotovitvah pa je tudi bivanje te osebe v Sloveniji ocenilo kot irelevantno (17. točka drugostopenjske sodbe).

27.Po presoji Vrhovnega sodišča obrazložena vsebinska presoja pravnomočne sodbe, po kateri predlagani dokazi niso bili potrebni, spoštuje merila za odločanje o dokaznih predlogih obrambe, zato ne krši obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Vložnik pa v zahtevi zgolj ponavlja vsebino dokaznih predlogov in se z razlogi sodišč vsebinsko niti ne sooči.

28.Nadalje vložnik nasprotuje še zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca daktiloskopske stroke, ki naj bi rekonstruiral potek kaznivega dejanja in se izjasnil do dejstev: da policist obsojenca v vozilu ni mogel videti, da policisti vozila niso takoj začeli zasledovati, da so se ustavili več kot 100 metrov stran od vozila, da je obsojenec izstopil iz vozila pred zaustavitvijo, da je pred tem sedel ob sestrični, vozil pa je Sanger in da se naredi DNK analiza jakne. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da sta sodišči dokazni predlog zavrnili kot nepotrebnega in nelogičnega, saj policisti niso zavarovali sledi, ki bi jih izvedenec te stroke lahko pregledal; o tem, kako je obsojenca prepoznal policist, pa je izpovedal sam policist (22. točka prvostopenjske v zvezi s 17. točko drugostopenjske sodbe). Razlogi pravnomočne sodbe so razumni, postavitev izvedenca daktiloskopske stroke pa predstavlja hkrati neprimerno dokazno sredstvo za ugotavljanje okoliščin, ki jih v zahtevi našteva vložnik. Zatrjevane kršitve zaradi zavrnitve dokaznega predloga zato niso podane.

29.Glede trditev vložnika, da sodišče ni vpogledalo v dopis PP Koper z dne 16. 11. 2022 Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba dokaza z branjem te listine, katere vsebino sicer povsem napačno povzema v zahtevi, ni predlagala. Kršitve pravice do obrambe zaradi neizvedbe tega dokaza zato v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

30.Nadaljnje vložnikovo povzemanje določbe 148. člena ZKP in zatrjevanje, da bi organi pregona morali preiskovati Sangerja, v postopku s pritožbo ni bilo izčrpano (peti odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za navedbe iz dopolnitve zahteve, da sodišče ni upoštevalo obsojenčevega potrdila o dolgovih in skrbi za družino ter je zato neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, ter za zatrjevanje kršitev zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem migrantov. V pritožbi je bila v zvezi s tem podana zgolj navedba, da tujci v kazenskem postopku niso bili zaslišani in se zato sodba na njihove izjave ne more sklicevati, glede česar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana pravnomočna sodba nanje ne opira in tega vložnik konkretizirano niti ne zatrjuje.

31.V sklop uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ponovno sodijo preostale navedbe v tem delu, da je bila v vozilu najdena mešanica bioloških sledi treh oseb; da je bil Sanger dejanski voznik; da je obsojenec en dan pred izvršitvijo dejanja moral natočiti gorivo, ker je to zahteval Sanger; da nihče od migrantov ni obremenil obsojenca; da ni dokaza o odplačnem prevozu tujcev in da bi se to večkrat dogajalo; da ni dokaza o prejemu denarne nagrade (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede stroškov kazenskega postopka, odvzema predmetov in kazenske sankcije

32.Nadaljnje vložnikove navedbe se nanašajo na: (i) odločbo o stroških kazenskega postopka, (ii) odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov in (iii) odločbi o kazni zapora in stranski denarni kazni. Vse navedene odločbe je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je bil z njimi prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), medtem ko predstavlja nasprotovanje primernosti izrečenim kazenskim sankcijam in izpodbijanje odločbe o stroških kazenskega postopka, ker odločitev sodišča ni pravilna, izključno pritožbeni razlog (374. člena ZKP), ne pa tudi razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

33.V sklop uveljavljanja razlogov, ki jih Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša, sodijo v celoti vložnikove trditve, s katerimi nasprotuje odločitvi o stroških kazenskega postopka. Z navedbami, da je zagovornik plačal drugo obsojenčevo zagovornico ter da obsojenec nima denarja za plačilo stroškov, ne preseže zatrjevanja, da odločitev sodišč ni pravilna, čeprav je za uspeh v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nujno, da stranka na ustrezen način obrazloži in utemelji nezakonitost odločbe o stroških.7 Vložnik na abstraktni ravni sicer zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila sodba nerazumljiva, v nasprotju sama s seboj in brez razlogov oziroma z nejasnimi razlogi, česar pa ne konkretizira.

34.Nadalje uveljavlja, da sodišče ni obrazložilo pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pogoje za odvzem telefona z vstavljeno SIM kartico obrazložilo v 19. točki sodbe, sodišče druge stopnje pa jim pritrdilo v 21. točki svoje sodbe. Navedba v zahtevi, da bi moralo sodišče prej odločati o vrnitvi telefona in kartic, je tako posplošena, da nanjo ni mogoče odgovoriti. Protispisna pa je trditev, da obsojenec ni dovolil pregleda svojega telefona, saj je podal soglasje za njegovo preiskavo (priloga A1/10). S preostalimi navedbami zagovornik vztraja, da v obravnavanem primeru ni pogojev za izrek varnostnega ukrepa, češ da pri njem ni ponovitvene nevarnosti ter da ni dokazov, da je bil telefon uporabljen za izvršitev kaznivega dejanja. Po vsebini v tem delu nasprotuje dejanskim ugotovitvam pravnomočne sodbe, kar ne predstavlja uveljavljanja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

35.Nadaljnje trditve, da naj instančno sodišče prepozna odstopanja od temeljih načel kazenskega prava, zlasti načela materialne resnice in poštenega sojenja, so v tem delu materialno neizčrpane, saj jih zagovornik na opisan način v pritožbi ni uveljavljal, hkrati pa tudi povsem nekonkretizirane.

36.Glede vložnikovega izpodbijanja odločb o kazenskih sankcijah Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da zagovornik večine svojih navedb, kot jih podaja v zahtevi, v predhodnem postopku s pritožbo ni podal. Vrhovno sodišče se zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki so bili materialnopravno izčrpani že v pritožbi.

37.Prvič, vložnik navaja, da sta zaporna in denarna kazen previsoki, da kazen ni sorazmerna s težo dejanja ter da denarne kazni obsojenec ni zmožen plačati, s čimer ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč po vsebini izpodbija pravilnost odmere kazni (prvi odstavek 374. člena ZKP), kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

38.Drugič, vložnik ob sklicevanju na sodbi v zadevah III Kp 49361/2018 in I K 83264/2022 smiselno zatrjuje, da obsojencu izrečena kazen zapora odstopa od kazni v primerljivih primerih. Z zatrjevanjem kršitve načela enakosti bi vložnik uspel le, če bi izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih. Temu trditvenemu bremenu ni zadostil. Vložnik je navedeni sodbi primerjal z izpodbijano sodbo le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar z vidika primerljivosti pravnih položajev ni odločilna okoliščina, drugih okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru individualizacije, pa ni predstavil. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe odgovorilo, da sodbe, na katere se sklicuje zagovornik, še ne predstavljajo ustaljene sodne prakse (19. točka sodbe). Zatrjevane nejasnosti v razlogih tega dela sodbe ni mogoče zaslediti in zato tudi očitkom vložnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre pritrditi.

39.Vseh ostalih sodnih odločb, olajševalnih okoliščin in drugih navedb v zvezi z odmero kazni (ki se nekatere evidentno sploh ne nanašajo na obravnavano zadevo(8)) pa zagovornik v pritožbi ni navedel, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, zato se nanje v zahtevi ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

Glede ostalih vložnikovih navedb

40.V delu zahteve, ki ga vložnik naslovi "k pritožbenemu razlogu nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja", zavzema stališče, da o obsojenčevi krivdi ni kvalitetnih dokazov. Navaja, da obsojenca ob nezakonitem prevozu tujcev niso prijeli, sodba pa je oprta na izpovedbe policistov, ki so motivirani za neugodni izid postopka. Trdi, da je bil po izpovedbi policista B. B. storilec visok 185 cm, obsojenec pa je visok le 160 cm, sodišče pa ni želelo izmeriti višine obsojenca. Prav tako ni želelo pridobiti bančnih izpiskov, čeprav bi iz njih izhajalo, da denarja za prevoz ni dobil, temveč je njegova družina organizatorjem plačala za prevoz sestrične. Vsebina pogovorov po telefonu ni znana, prav tako ni bilo zanesljivo ugotovljeno, ali je obsojenčev telefon dejansko bil v njegovi posesti. Navaja še, da sodba temelji na izpovedbah C. C., ki obsojenca ni videl, in D. D., ki je opravil ogled vozil. S povzetimi navedbami vložnik, kot v zahtevi navaja že sam, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar ne more storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za nadaljnje navedbe, da je prevoz tujcev dejansko opravil Sanger, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da naj bi obsojenec prejel denar, ter da pri obsojencu ni izkazana koristoljubnost.

41.Vložnik v zahtevi povzema ustavnopravne kriterije glede standarda subjektivnega prepričanja (onkraj razumnega dvoma) in uporabe načela in dubio pro reo ter na abstraktni ravni zatrjuje, da zahtevani dokazni standard v predmetni zadevi ni bil podan, vendar s konkretnimi navedbami nasprotuje dejanskim zaključkom pravnomočne sodbe ter ponuja lastno dokazno oceno. Z dejanskimi razlogi torej ne presega nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

42.Zagovornik uveljavlja še, da je zaključek sodišča o tem, da je obsojenec izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, dejansko in pravno napačen, sodba v tem delu pa brez razlogov o odločilnih dejstvih. Tako podan očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti ni razumljiv in zadostno konkretiziran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Prav tako povsem posplošena je trditev ob koncu zahteve, da sodba ni ustrezno obrazložena glede višine kazni, varnostnih ukrepov, krivde obsojenca in opisa dejanja. O tem sta sodišči svoje razloge podali v 12. do 19. točki prvostopenjske in 10. do 21. točki drugostopenjske sodbe.

43.Zahteva za varstvo zakonitosti končno vsebuje tudi zatrjevanje neustavnosti novele KZ-1G, ki naj bi po vložnikovem mnenju narekovala uporabo milejšega zakona, kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele. Vložnik graja predpisani kaznovalni okvir, se sprašuje o smiselnosti uporabe povečane represije za preprečevanje ilegalnih migracij in poudarja, da je treba pri izrekanju kazni vselej paziti, da ne pride do nedopustnega posega v ustavne pravice. Ne pojasni pa, v čem naj bi bil kazenskopravni okvir po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 v obravnavani zadevi protiustavno prekoračen, zato Vrhovno sodišče na tako posplošene trditve ne more odgovoriti.(9) Vložnik dodatno povzema še odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon v zadevi U-I-475/22-6, Up-1729/22-10 z dne 3. 5. 2023, česar v pritožbi ni navajal, tudi slednje pa ostaja na abstraktni ravni.

C.

44.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

45.Glede na premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov prvostopenjske sodbe, je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

46.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Enako v zadevah I Ips 51099/2022 z dne 31. 8. 2023, I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023 in I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024.

Op. št. (2)Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016.

Op. št. (3)Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024.

Op. št. (4)Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023, I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024.

Op. št. (5)Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024.

Op. št. (6)Na način, da v zahtevi med drugim ostajajo navedbe, da naj sodišče obdolženca zasliši na predobravnavnem naroku ter da o predlogu za izločitev dokazov še ni bilo pravnomočno odločeno; ter navedbe iz očitno drugih zadev, ko vložnik mestoma govori o "obdolženki" oziroma "dveh obdolžencih".

Op. št. (7)Po ustaljeni praksi velja, da je lahko samo nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka razlog za njeno izpodbijanje z zahtevo za varstvo zakonitosti. Nezakonita je odločba o stroških, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami zakona, medtem ko je odločba nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23226/2018 z dne 11. 2. 2021, I Ips 13163/2017 z dne 14. 11. 2019, I Ips 17137/2014-173 z dne 21. 4. 2016, I Ips 117/2011 z dne 14. 7. 2011 in I Ips 288/2007 z dne 23. 8. 2007.

Op. št. (8)Npr. da obsojenec priznava in obžaluje kaznivo dejanje, da je obsojenec le upošteval navodila naročnika, da je veliko vozilo tujcem omogočilo dovolj udobja in prostora.

Op. št. (9)Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023.