Jedro

Obtoženec je ob zaslišanju ob privedbi izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik in se strinja s tem, da se mu tolmači v arabskem jeziku, nato pa je sodeloval v postopku. Iz navedenega tako prepričljivo izhaja, da je razumel arabski jezik in ni slediti nasprotnim navedbam govornika. Iz izjav obtoženca je tako izhajalo, da je tekom predkazenskega postopka razumel arabski jezik in so policisti ustrezno poskrbeli za tolmačenje v jezik, ki ga je obtoženec razumel. Tako je razumel tudi privolitev za pregled elektronske naprave, saj mu je ob podaji privolitve bilo tolmačeno v arabski jezik. Ker je obtoženec soglašal s preiskavo elektronske naprave in podpisal ustrezno listino, je bil pregled elektronske naprave opravljen skladno z 219. členom ZKP.

Tujci so bili izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje, kar predstavlja znak kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni slediti utemeljitvi zagovornika, saj ni nujno, da je nevarnost že povzročena, temveč glede na zakonsko dikcijo zadostuje že izpostavitev tujcev nevarnosti. Že v izreku je jasno opredeljeno, da je obtoženec prevažal deset oseb, od tega je bila ena oseba v prtljažnem prostoru, preostalih devet pa je bilo na petih sedežih. S tem ni bilo ustrezne namestitve za štiri osebe, ki tako niso imele ustreznih sedežev in varnostnih pasov. S tem ko sodišče prve stopnje v namestitvi tujcev in načinu vožnje sicer ni prepoznalo nastanka konkretne nevarnosti za življenje in zdravje tujcev, ni v ničemer preseglo očitane kriminalne količine, hkrati pa navedeno tudi ni vplivalo na preostala ugotovljena dejstva o načinu prevozu ter s tem na pravno kvalifikacijo. Glede na navedeno niso relevantni očitki zagovornika o tem, da so bili tujci živi in zdravi ter da ni opisana konkretna nevarnost.

Izrek

I.Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 750,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen treh let in šestih mesecev zapora ter denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 3,00 EUR. Določilo je rok za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 6.10.2022 od 00.10 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon in SIM kartico. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kazenske sankcije, kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbi navaja, da obtoženec govori in razume le kurdski jezik, do naroka za glavno obravnavo pa mu je bilo tolmačeno v arabski jezik. V slednji jezik so mu bile tudi prevajane listine. S tem obtožencu ni bilo prevajano v njegov jezik ter je bila kršena pravica do uporabe svojega jezika, saj obtoženec arabščine ne razume.

5.Navedeni očitki zagovornika ne držijo. Obtožencu je tekom predkazenskega postopka tolmačil tolmač za arabski jezik A. A. ter iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel, pri čemer je slednje sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe priče policista B. B., ki je listine sestavljal. Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP. Na zaslišanju ob privedbi k preiskovalni sodnici je obtoženec izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik in se strinja, da se mu tolmači v arabskem jeziku. Ob zaslišanju je bil prisoten tolmač za arabski jezik C. C. Glede na takšno izjavo je očitno, da je obtoženec razumel in govoril arabski jezik. Obtoženec pri tem ni izjavil, da česa ne razume ali da govori in razume le kurdski jezik. Uspel se je tudi posvetovati z zagovornikom in nato izjaviti, da se ne bo zagovarjal, kar vse potrjuje ugotovitve o tem, da arabsko govori in razume. Arabščina je tudi eden od uradnih jezikov Iraka, države, od koder izvira obtoženec in sta policija in sodišče logično sledila izjavi obtoženca, da je razumel in govoril arabski jezik. Obtoženec pri zaslišanju ob privedbi ni povedal, da je njegov materni jezik kurdski in ni podal zahteve, da se mu tolmači v kurdski jezik. Glede na navedeno ni slediti zagovorniku, da obtoženec ne razume in govori arabski jezik, s prevajanjem v ta jezik pa je tudi sam izrecno soglašal ter s tem očitki zagovornika ne držijo. Tekom predobravnavnega naroka in glavne obravnave je obtožencu tolmačil le tolmač za kurdski jezik, obtoženec pa je izjavil, da je obtožnico razumel. Tekom glavne obravnave obtoženec ni imel pripomb glede tolmačenja v kurdski jezik. Izpodbijana sodba mu je bila pisno prevedena v kurdski jezik in nasprotne navedbe zagovornika ne držijo. Ker so bili izvedeni dokazi prebrani in je bilo branje tolmačeno obtožencu v kurdski jezik, s tem ni moglo priti do kršitve obtoženčeve pravice do obrambe.

6.Zagovornik očita neustavnost novele KZ-1 zaradi zvišanja predpisanih kazni.

7.Koliko zagovornik očita neustavnost novele Kazenskega zakonika, je potrebno ugotoviti, da so njegova sklicevanja na peti odstavek KZ-1 odvečna, saj obtoženec v tej zadevi ni bil obsojen po tej določbi. Pri tem pa tudi sicer zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za utemeljenost trditev o neustavnosti novele.

8.Zagovornik oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da ni sledilo njegovim predlogom za izločitev praktično vseh dokazov. Navaja, da ni bilo odredbe preiskovalne sodnice ali soglasja obtoženca ali tretjih oseb za pregled vozila in telefonskih naprav. Sodišče ne bi smelo opraviti prvega naroka 10.3.2023, ker o predlogu za izločitev dokazov še ni bilo pravnomočno odločeno, sodnik pa je v primeru izločitve sam okužen. Obtoženec govori le kurdski jezik in tako ni dal soglasja za pregled elektronskih naprav in vozila, tega tudi ni podpisal. Preiskovalni sodnik ni poučil obtoženca o pravici do uporabe svojega jezika. Lastnik vozila ni soglašal s pregledom vozila, lastniki dokumentov niso soglašali s pregledom slednjih, obtoženec ni soglašal s snemanjem na bencinskem servisu in na snemanje ni bil opozorjen. Kamere niso bile na vidnih mestih. Tujci niso prejeli nobenih pravnih poukov in se njihove izpovedbe ne morejo uporabiti zoper obtoženca.

9.Predloga za izločitev dokazov, v katerem je zagovornik uveljavljal med drugim tudi identične razloge, je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 6.2.2023 zavrnilo ter je naslovno sodišče pritožbo zagovornika zoper ta sklep zavrnilo in je sklep pravnomočen. Že takrat je bilo ugotovljeno, da je obtoženec ob zaslišanju ob privedbi izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik in se strinja s tem, da se mu tolmači v arabskem jeziku, nato pa je sodeloval v postopku. Iz navedenega tako prepričljivo izhaja, da je razumel arabski jezik in ni slediti nasprotnim navedbam govornika. Iz izjav obtoženca je tako izhajalo, da je tekom predkazenskega postopka razumel arabski jezik in so policisti ustrezno poskrbeli za tolmačenje v jezik, ki ga je obtoženec razumel. Tako je razumel tudi privolitev za pregled elektronske naprave, saj mu je ob podaji privolitve bilo tolmačeno v arabski jezik. Ker je obtoženec soglašal s preiskavo elektronske naprave in podpisal ustrezno listino, je bil pregled elektronske naprave opravljen skladno z 219. členom ZKP. Obtoženec je pri tem soglašal, da se pregled naprave opravi brez njegove navzočnosti in brez navzočnosti zagovornika ali strokovnjaka. Čim je nov obtoženčev zagovornik obvestil sodišče, da se naj obtožencu prevaja v kurdski jezik, je sodišče poskrbelo za tolmačenje in prevajanje v ta jezik. Sodišču prve stopnje tako ni moč očitati, da ni storilo vsega, da bi obtožencu po tem, ko je o tem izrazil zahtevo, omogočilo uporabo svojega materinega jezika v postopku. Kolikor zagovornik navaja, da obtoženec ni podal soglasja za pregled vozila in je zapisnik o ogledu s fotografijami nezakonit dokaz, iz listin v spisu izhaja, da policisti niso pregledovali nedostopnih ali skritih prostorov vozila. Opravili so le pregled vozila, dva ogleda vozila in zaseg najdenih predmetov ter policisti za ogled po določbi 245. člena ZKP ne potrebujejo soglasja obtoženca ali posebne odredbe. Pri zasegu predmetov s strani policije gre za preiskovalno dejanje, za katero zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov ali pisne odredbe. Zagovornik navaja, da sodišče ne bi smelo pričeti z glavno obravnavo pred pravnomočnostjo odločitve o predlogu za izločitev dokazov, vendar ne pojasni, kako naj bi navedeno vplivalo na utemeljenost predloga za izločitev dokazov. Pri tem pričetek glavne obravnave in izvajanje dokazov na glavni obravnavi ne more vplivati na utemeljenost pred tem izdanega izpodbijanega sklepa ter tudi ne predstavlja razloga za izločitev sodnika. V 21. točki obrazložitve je sodišče tudi pravilno zaključilo, ko ni sledilo predlogu za izločitev dokazov, ki je bil podan tekom glavne obravnave in se je nanašal na pridobljene posnetke z bencinskega servisa. Pri tem se je pravilno sklicevalo na predhoden sklep o izločitvi dokazov, saj obramba ni podala bistveno novih navedb. Že v predhodnem sklepu je bil opravljen test pričakovane zasebnosti ter je bilo ugotovljeno, da gre za videoposnetke gospodarske družbe, ki prodaja gorivo na bencinskih servisih ter za takšno snemanje soglasje obtoženca ni bilo potrebno. Kamere so bile dobro vidne, na javnem kraju in tudi za pričakovati je, da se bodo na takšnih objektih nahajale kamere zaradi zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja. Policisti so utemeljeno zasegli videoposnetke, saj so sumili, da se je obtoženec glede na najdene račune nahajal na tem bencinskem servisu, pri tem pa jih je gospodarska družba upravičeno hranila. Pridobitev posnetka je bila tudi potrebna, saj naj bi obtoženec ob zaustavitvi pobegnil. Očitki, da so nezakoniti uradni zaznamki o razgovorih s tujci, ne držijo, saj ZKP ali drugi predpisi ne predpisujejo podajanje pravnih poukov ob zbiranju obvestil v predkazenskem postopku. Na podlagi vsega zgoraj navedenega tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zahtevo zagovornika za izločitev dokazov kot neutemeljeno zavrnilo.

10.Zagovornik navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv. V krivdoreku je govora o dveh članih združbe, nato pa o več. Govora je o neugotovljenem plačilu za prevoz, ki naj bi ga prejel z neznanimi sostorilci, ob tem pa je obtoženec imel dolg 14.000,00 EUR, za prevoz sestrične pa so plačali 10.000,00 EUR. Združba peš vodiča, obtoženca in organizatorja je nelogično opisana, saj naj bi prevoz dejansko opravljal zgolj obtoženec. V izreku se govori, da je tujce spravljal čez mejo, v nadaljevanju pa, da jih je prevzel v Dolu pri Hrastovljah. Obtoženec je bil obsojen po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, kazen pa mu je bila izrečena po šestem odstavku 308. člena KZ-1.

11.Navedbe zagovornika o nerazumljivosti izreka ne držijo. V izreku sodbe se obtožencu ne očita članstvo v združbi in navedbe zagovornika o združbi nimajo realne podlage. Obtožencu se očita sostorilstvo z dvema sostorilcema ter so vloge vsakega od njih ustrezno opisane. Glede na očitek sostorilstva je obtoženec glede na ugotovljeno sodeloval tudi pri izvršitvah dejanj drugih sostorilcev, pa čeprav jih sam neposredno ni izvedel. Navedena ravnanja sostorilcev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in življenjsko ugotovilo v 13. točki obrazložitve. Obtožencu se tako ne očita, da bi sam neposredno organiziral prevoz tujcev ali da bi jih sam spravil preko državne meje v Slovenijo. Pri tem je tudi razumljivo navedeno, da je obtoženec dejanje storil zaradi plačila, ki bi ga prejeli vsi sostorilci. Navedbe o obstoju dolga in plačilu ne morejo vplivati na razumljivost izreka, hkrati pa jim tudi ni za slediti, saj ni za verjeti obtožencu, da dejanje ni storil in da se je prevažala njegova sestrična, kot to prepričljivo izhaja iz izpodbijane sodbe. Ne držijo očitki zagovornika, da je sodišče obtoženca obsodilo po tretjem dostavku 308. člena KZ-1, kazen pa izreklo po šestem odstavku istega člena, saj iz izreka jasno izhaja, da ga je obsodilo za storitev kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1.

12.Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da sodba ni obrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13.Navedena trditev obtoženca ne drži, saj iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva in se do njih tudi ustrezno opredelilo, ob tem pa zagovornik ni izrecno navedel dejstev, ki naj ne bi bila obrazložena. Sodišče je tudi življenjsko in logično obrazložilo, da je obtoženec dejanje storil zaradi plačila.

14.Zagovornik navaja, da ni kvalitetnih dokazov o obtoženčevi krivdi in da obtoženec ni bil prijet pri prepovedanem prehajanju meje in nezakonitem prevozu tujcev. Sodišče prve stopnje je oprlo sodbo na izpovedbe policistov, ki so motivirani za neugoden izid postopka in obsodbo. Sodba temelji skoraj izključno na izpovedbi policista Č. Č., ki je povedal, da je storilec visok 185 cm, obtoženec pa je sam povedal, da je visok le 160 cm, pri tem pa sodišče ni hotelo izmeriti višine obtoženca. Prav tako ni hotelo pridobiti bančnih izpiskov za obtoženca, iz katerih bi izhajalo, da ni prejel denarja za prevoz. Vsebina telefonskih pogovorov ni znana in ni zanesljivo ugotovljeno ali je bil obtoženčev telefon zaznan v bližini kaznivega dejanja in če je bil v obtoženčevi posesti. Sodba temelji na izpovedbah Č. Č. in B. B., ki nista bila dolžna govoriti resnice. Gre za indično sodbo in krog indicev ni sklenjen ter bi moralo sodišče obtoženca oprostiti. Zagovornik navaja, da niso podani znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ker ni dokazano, da bi tujce prevažal odplačno ali večkrat. Zagovornik navaja, da kvalifikacija po šestem odstavku 308. člena KZ-1 ni na mestu, ker ni dokazano, da bi nastopila konkretna nevarnost za zdravje in življenje migrantov. Tožilstvo očita zgolj pretečo nevarnost, ki se sploh ni zgodila, in opisuje potencialna stanja, ki bi se lahko zgodila.

15.Ne držijo očitki zagovornika, da ni dokazano očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, pri tem pa se je oprlo na prepričljive dokaze. Avtomobil z obtožencem so na večer pred prijetjem posnele kamere na bencinskem servisu in ne dan prej, kot to zatrjuje zagovornik, nato so ga posnele kamere, ko so tujci vstopali v avtomobil. Policista sta ga nato videla, ko vozi tujce in je ob zaustavitvi pobegnil iz avtomobila. Pri tem so policisti svoj avtomobil zaustavili tik za obtoženčevim in ne 100 metrov stran, kot to zatrjuje zagovornik. Nato so obtoženca prijeli in je policist potrdil, da gre za isto osebo, ki je vozila avtomobil s tujci. V tej zadevi tako ne gre za indično sodbo, temveč ugotovitve sodišča temeljijo na prepričljivih dokazih. Pri tem iz avtomobila nista pobegnili dve osebi in tudi na posnetkih kamer nista vidni dve osebi. Sodišče se je upravičeno oprlo na izpovedbo priče policista Č. Č., saj je slednji prepričljivo opisal zaustavitev obtoženca, njegov beg in tudi dejstvo, kako je ugotovil, da gre za isto osebo. Pri tem je sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je imel prijet obtoženec oblečeno enako jakno kot pobegli voznik, vendar glede na preostalo obrazložitev očitno izhaja, da je sodišče zaključilo, da je imel oblečeno isto in ne le enako jakno. Iz izpovedbe istega policista ne izhaja, da bi povedal, da je bila oseba, ki je bežala visoka 185 cm, kot to zatrjuje zagovornik. Zaslišani policisti so bili dolžni govoriti resnico ter jih je o tem sodišče prve stopnje tudi podučilo. Nobene teže tudi ne more imeti ugotavljanje dejstva, da obtoženec ni prejel plačila za prevoz na svoj račun, saj se prejem denarja obtožencu niti ne očita. Obtoženec je imel telefon očitno pri sebi, saj so mu ga policisti zasegli in posledično lokacijski podatki telefona niso bistveni. Očitki zagovornika, da niso dokazani znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ne drži, saj so očitana ravnanja obtožencu dokazana, kot to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Slednje je tudi prepričljivo in logično ugotovilo in obrazložilo, da je bilo dejanje storjeno zaradi plačila. Obtožencu pri tem ni bilo očitano, da se ukvarja s prevažanjem tujcev. Obtožencu se očita, da je enega ilegalnega prebežnika stlačil v prtljažni del vozila, kateri ni namenjen prevozu ljudi, devet pa jih namestil, med njimi tudi otroke, na pet zadnjih sedežev eno prostornega vozila, pri čemer vozilo ni bilo registrirano za prevoz takšnega števila potnikov, tujci v vozilu pa niso bili pripeti z varnostnimi pasovi in ustrezno zavarovani, s tovrstnim načinom prevoza ter z begom pred policijo pa jih je izpostavil nevarnosti za njihovo življenje in zdravje. S tem so tako izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Tujci so bili namreč izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje, kar predstavlja znak kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni slediti utemeljitvi zagovornika, saj ni nujno, da je nevarnost že povzročena, temveč glede na zakonsko dikcijo zadostuje že izpostavitev tujcev nevarnosti. Že v izreku je jasno opredeljeno, da je obtoženec prevažal deset oseb, od tega je bila ena oseba v prtljažnem prostoru, preostalih devet pa je bilo na petih sedežih. S tem ni bilo ustrezne namestitve za štiri osebe, ki tako niso imele ustreznih sedežev in varnostnih pasov. S tem ko sodišče prve stopnje v namestitvi tujcev in načinu vožnje sicer ni prepoznalo nastanka konkretne nevarnosti za življenje in zdravje tujcev, ni v ničemer preseglo očitane kriminalne količine, hkrati pa navedeno tudi ni vplivalo na preostala ugotovljena dejstva o načinu prevozu ter s tem na pravno kvalifikacijo. Glede na navedeno niso relevantni očitki zagovornika o tem, da so bili tujci živi in zdravi ter da ni opisana konkretna nevarnost.

16.Zagovornik navaja, da sodišče ni preverilo zgodbe obtoženca o tem, da je bil voznik D. D. ter njegovih bioloških sledi v avtomobilu. Sodišče tudi ni opravilo pregleda vozila in ni naredilo DNK analizo vozila. Tudi ni postavilo izvedenca daktiloskopske stroke, ki bi rekonstruiral potek dejanja in ugotovil, če je policist Č. Č. lahko videl obtoženeca. Sodišče ni zaslišalo prič E. E. in F. F. o dejanskem vozniku in o tem, da dejanja ni izvršil obtoženec. Pri Avtokampu Pivka jama ni opravilo poizvedb o nastanitvah obtoženca in D. D., iz česar bi izhajalo, da je bil D. D. v Sloveniji. Tudi ni zaslišalo več prič, ki so videle del dogodkov in bi potrdile, da obtoženec ni vozil tujcev, da so sami odločali, kje so sedeli, da je le spremljal sestrično in kaj je imel oblečeno. Obtoženec je od drugih zapornikov v ZPKZ Koper dne 17.4.2023 izvedel, da se dejanski voznik D. D. nahaja v Sloveniji zaradi prevažanja migrantov ter je sodišču posredoval naslov. Slednji je tudi nosil jakno z napisom Black squad in bi se to dokazalo z DNK analizo. Sodišče ni vpogledalo v dopis PP Koper z dne 16.11.2022, iz katerega izhaja, da je voznik zbežal 5.10.2022 ob 22.09 uri, šele naslednji dan pa so so našli domnevnega voznika in obtoženca naredili za osumljenca. Iz poročila o preiskavi bioloških sledi izhaja, da gre za mešanico bioloških sledi treh oseb in s tem tudi dejanskega voznika D. D.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo preostale dokazne predloge, saj zagovornik ni izkazal utemeljenosti dokaznih predlogov z ustrezno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je naredilo logičen in življenjski zaključek, da je avtomobil vozil ravno obtoženec. Na bencinskem servisu je ob 21.19 uri natočil gorivo obtoženec, ki je bil sam v avtomobilu, in tudi pred vstopom tujcev v avtomobil ob 22.11 uri je bil v njem očitno le obtoženec. Policist ga je prepoznal kot edino osebo, ki je ob 22.19 uri pripeljala do Mostičja, nato pa ob zaustavitvi zbežala iz avtomobila, pri čemer je zbežala z voznikovega sedeža. Glede na tako prepričljive dokaze, ki kažejo tudi na to, da pri prevozu tega avtomobila ni sodelovala druga oseba, ki bi se nahajala v avtomobilu, je sodišče upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje te druge osebe, ki naj bi bil voznik. Morebitne biološke sledi te osebe na jakni, v kateri je bil prijet obtoženec, in v avtomobilu še ne morejo kazati na to, da obtoženec ni vozil avtomobila, temveč lahko kažejo le na predhodno nahajanje te osebe v avtomobilu in na njen stik z jakno. Tudi bivanje te osebe v Sloveniji glede na zgornje ugotovitve ni relevantno. Navedbe zagovornika, da ni bil opravljen "pregled" vozila, ne držijo, saj so policisti opravili ogled in pri njem zavarovali relevantne dokaze ter je bila narejena tudi analiza bioloških sledi. Predlog zagovornika za postavitev izvedenca daktiloskopske stroke ni logičen, saj policisti niso zavarovali sledi, ki bi jih slednji lahko pregledal. O tem, kako je policist lahko prepoznal obtoženca kot voznika, pa je že prepričljivo izpovedal sam policist Č. Č. in ugotavljanje tega z izvedencem ustrezne stroke ni potrebno. Zagovornik navaja večje število prič, ki naj bi vedele podrobnosti o poteku prevoza v Sloveniji, vendar mu sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo, saj iz izpodbijane sodbe in listin v spisu ne izhaja, od kod bi lahko te osebe neposredno zaznale izvedbo prevoza. Glede očitka o tem, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v dopis policije z dne 16.11.2002, je potrebno ugotoviti, da je sodišče vpogledalo večje število listin, ki so jih sestavili policisti in na podlagi slednjih ter izpovedbe prič prepričljivo ugotovilo, da je bil obtoženec prijel kmalu po prihodu drugih policistov na področje, kamor je pobegnil pozno zvečer 5.10.2022. Ker je bil formalno prijet ob 00.10 uri 6.10.2022, se je to sicer zgodilo naslednji dan.

18.Zagovornik tudi navaja, da je kazen previsoka in se pri tem sklicuje na drugo sodbo pritožbenega sodišča. Navaja tudi, da je denarna kazen določena previsoko in je ne zmore plačati, saj je brez denarja in dohodkov ter zadolžen. Zagovornik navaja primere, v katerih so bile izrečene nižje kazni oziroma varnostni ukrep ter očita prejem nesorazmerne kazni.

19.Pri odmeri kazni je sodišče pravilno upoštevalo dosedanjo nekaznovanost in kriminalno količino, ki se kaže v številu tujcev, ki jih je prevažal. Tudi druge osebne okoliščine in način izvršitve kazni ne kažejo na to, da bi bila izrečena prestroga zaporna kazen. Sodbe, na katero se sklicuje zagovornik, še ne morejo predstavljati ustaljene sodne prakse in razloga za izrek nižje kazni zapora. Na podlagi istih okoliščin, na podlagi katerih je izreklo zaporno kazen, je sodišče tudi pravilno odmerilo število denarnih zneskov, še posebej glede na dejstvo, da se denarna kazen za dejanja iz koristoljubnosti izreče v višini do 1.500 dnevnih zneskov. Pri odmeri višine dnevnega zneska je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da obtoženec ni zaposlen, in odmerilo dnevni znesek le na 3,00 EUR. Tudi dejstvo, da pomaga pri preživljanju družinskih članov in je zadolžen, ne kaže na izrek nižje denarne kazni, še posebej glede na dejstvo, da živi v Nemčiji, kjer so sorazmerno višje plače ter socialni transferji.

20.Zagovornik nasprotuje odvzemu telefona, ker so na njem osebni telefonski kontakti in osebne fotografije obtoženca. Pri obtožencu ni podana ponovitvena nevarnost in obtoženec ni dovolil pregleda telefona, slednjega tudi ni pregledala policija.

21.Navedbe zagovornika, da obtoženec ni dovolil pregleda telefona in da ga ni pregledala policija so protispisne. Sodišče prve stopnje je v 19. točki izpodbijane sodbe prepričljivo ugotovilo, da je obtoženec telefon uporabil pri izvrševanju kaznivega dejanja. Z odvzemom telefona se bo tako znižala možnost ponovitve kaznivega dejanja in je s tem poseg v premoženje obtoženca tudi sorazmeren.

22.Zagovornik glede plačila stroškov postopka navaja, da bi moralo sodišče obtoženca oprostiti stroškov, saj je brezposeln, prejemal je le socialno pomoč in sicer manj kot 500,00 EUR, del denarja je nakazoval družini ter ima dolgove. Drugo zagovornico bo plačal prvi zagovornik iz naslova nagrade iz postopka brezplačne pravne pomoči.

23.Obtoženec je sedaj res brezposeln in brez dohodkov ali premoženja ter bo moral prestati sorazmerno dolgo zaporno kazen, vendar je odločitev sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka pravilna. Obtoženec je brez otrok, ki bi jih bil dolžan preživljati. Živi v Nemčiji, kjer ima možnost zaposlitve za sorazmerno dobro plačilo ter bo lahko stroške tudi plačal. Ker je izvršil kaznivo dejanje in bil pri tem prijet, bo lahko njegova družina prikrajšana za njegovo finančno pomoč. Kljub navedenemu pa sklepanje sodišča prve stopnje, da ima obtoženec sredstva za plačilo druge zagovornice, ni na mestu, saj gre za njun zaupen odnos, plačnik njenih storitev pa je lahko tudi druga oseba in ne obtoženec.

24.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

25.Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 750,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah).