Jedro

Za navadne sospornike je značilno, da je vsak v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Navedeno velja tudi za pritožbeni postopek.

Samostojnost položajev se pri izpodbijanju s pravnimi sredstvi kaže v tem, da sme vsak sospornik s pritožbo izpodbijati sodbo samo v delu, ki se nanaša nanj, učinek njegove pritožbe pa je omejen le na njegovo procesno razmerje. To pa pomeni, da sedmi toženec zoper zamudno sodbo, s katero je odločeno o tožbenih zahtevkih zoper druge tožence, nima pravice do pritožbe, s svojim procesnim dejanjem (vloženo pritožbo) pa tudi ne more vplivati na potek pravde, ki teče zoper druge tožence.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnice so kot pravne naslednice svojega očeta s tožbo uveljavljale lastninsko pravico na več nepremičninah, ki naj bi jo oče pridobil na podlagi ustne pogodbe solastnikov o njihovi razdelitvi v naravi. Ker naj bi bila pogodba realizirana, ni pa bila izvedena vknjižba v zemljiški knjigi, so tožnice zoper tožence kot zemljiškoknjižne solastnike teh nepremičnih zahtevale ugotovitev, da je vsaka tožnica do 1/3 lastnica nepremičnin in da je vsak od tožencev dolžan izstaviti do višine svojega solastniškega deleža listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba.

2. Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo in delno sodbo, s katero je zahtevku zoper tretjo, četrto, peto, šesto, deveto, deseto, enajsto, dvanajsto, trinajsto in štirinajsto toženo stranko ugodilo, tako da jim je naložilo, da vsaka od njih tožnicam izstavi do višine svojega solastniškega deleža pri nepremičninah parc. št. ... k.o. .. listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (1. točka izreka). Ugotovitveni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka), toženim strankam, zoper katere je izdalo delno zamudno sodbo, pa naložilo povrnitev tožničinih stroškov pravdnega postopka (3. točka izreka).

3. Zoper navedeno odločitev se je pritožil samo sedmi toženec C. P. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno zaradi pomanjkanja pravnega interesa glede na to, da delna zamudna sodba ni bila izdana zoper njega, njeni učinki pa se nanj kot navadnega sospornika ne raztezajo.

4. Zoper navedeni sklep je sedmi toženec C. P. vložil revizijo. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi ter sklep sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, predpisani v tretjem in četrtem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku. V odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah je navedel, da tožnice vtoževanih parcel niso imele v posesti, jih niso obdelovale ali kako drugače razpolagale z njimi, za svoje trditve pa tudi niso predložile dokazov. V postopku je ugovarjal, da je na podlagi priposestvovanja on izključni lastnik vseh vtoževanih parcel. Sodišče je njegov ugovor prezrlo, zaradi česar je zaključek o utemeljenosti zahtevka napačen. Takšen ugovor, ki se nanaša na celotne parcele, je namreč ovira za izdajo zamudne sodbe zoper ostale tožence, ki na tožbo niso odgovorili. Dejstva, na katera tožnice opirajo zahtevek, so v nasprotju z dokazi.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila. Sodišče je revizijo poslalo v vednost ostalim toženim strankam. Nanjo je odgovorila le prva tožena stranka M., ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev njenih stroškov odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje se je pri odločanju o (ne)dovoljenosti pritožbe pravilno oprlo na procesna določila o sosporništvu ter pravilno zaključilo, da so toženci v razmerju do tožnic navadni sosporniki, saj je glede na naravo pravnega razmerja zoper vsakega od njih mogoče izdati različno sodbo. Tega zaključka, ki je za odločitev o (ne)dovoljenosti pritožbe bistven, revident v reviziji ne izpodbija.

8. Za navadne sospornike je značilno, da je vsak v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Navedeno velja tudi za pritožbeni postopek. Samostojnost položajev se pri izpodbijanju s pravnimi sredstvi kaže v tem, da sme vsak sospornik s pritožbo izpodbijati sodbo samo v delu, ki se nanaša nanj, učinek njegove pritožbe pa je omejen le na njegovo procesno razmerje. To pa pomeni, da sedmi toženec zoper zamudno sodbo, s katero je odločeno o tožbenih zahtevkih zoper druge tožence, nima pravice do pritožbe, s svojim procesnim dejanjem (vloženo pritožbo) pa tudi ne more vplivati na potek pravde, ki teče zoper druge tožence. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Glede na navedeno se revidentove navedbe, s katerimi poskuša prikazati neobstoj zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe ter posledično kršitev postopka, izkažejo za pravno nepomembne, saj ne morejo utemeljiti dopustnosti njegove pritožbe. Iz enakih razlogov je tudi pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko se pri odločanju ni ukvarjalo s takšnimi očitki.

9. Glede na navedeno je sodišče revizijo sedmega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

10. Glede priglašenih stroškov prve toženke je sodišče odločilo, da jih krije sama. Odgovor na revizijo je namreč pravno sredstvo nasprotne stranke (prim. tretji odstavek 375. člena ZPP), kar pa prva toženka ni in že zato ni upravičena do povračila stroškov svojega odgovora.