Jedro

Odločitev o utemeljenosti in dovoljenosti pritožbe sedme tožene stranke zoper zamudno sodbo, ki ni izdana proti tej toženi stranki, je odvisna od vprašanja, ali so tožene stranke v pravdi navadni ali enotni sosporniki. Le v primeru enotnega sosporništva je mogoče izdati zamudno sodbo samo, če vsi sosporniki niso odgovorili nanjo. Tožene stranke niso enotni sosporniki. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala od vsakega toženca, da ji prizna solastninski delež, ki je vpisan na vsakega od njih, tožene stranke ni mogoče po materialnem pravu, na katerega napotuje določba 197. člena ZPP, šteti za enotno pravdno stranko. Solastnina namreč upravičuje vsakega solastnika do idealnega deleža v razmerju do celote, s katerim samostojno razpolaga.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Sedma tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 557,48 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je v gornji pravdni zadevi izdalo delno zamudno sodbo in delno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku zoper tretjo, četrto, peto, šesto, deveto, deseto, enajsto, dvanajsto, trinajsto in štirinajsto toženo stranko, da vsaka od teh toženih strank do višine svojega solastninskega deleža pri nepremičninah, to je na parceli št. 1096/2, 1551/3, 1401/27, 1401/28, 1401/29, 1401/30, 1401/38, 1401/39, 1202/1, 1202/2, 1201, 1203, 1204, 1300/1, 1360, 1440/1, 1481/1, 1478/5, 1477/1 in 1477/2 k.o. G. v 15-ih dneh po pravnomočnosti zamudne sodbe izstavi tožnicam H.B., M.T. in S.C.P. listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na teh nepremičninah, ugotovitveni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Vsem toženim strankam zoper katere je izdalo delno sodbo, je naložilo, da so dolžne tožeči stranki povrniti stroške v višini 717,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Zoper delno zamudno sodbo in delno sodbo sta vložila pritožbo sedmi toženec C.P. in osmi toženec M.P., slednji je pritožbo umaknil, zato je sodišče s sklepom z dne 21. oktobra 2008 vzelo umik pritožbo osme tožene stranke na znanje.

Sedmi toženec C.P. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je tožba nesklepčna in sodišče prve stopnje že zato ne bi smelo izdati zamudne sodbe. V pripravljalni vlogi z dne 18. maja 2007 in v vlogi z dne 20. avgusta 2007 je pritožnik pojasnil, da je on izključni lastnik vseh vtoževanih parcel, tudi teh, ki so predmet delne zamudne sodbe na podlagi dolgoletne dobroverne posesti, to je priposestvovanja. Opozoril je, da tožeče stranke niso predložile dokazov za svoje trditve o posesti vtoževanih parcel. Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da utemeljenost tožbenega zahtevka napram toženim strankam, ki na tožbo niso odgovorile, izhaja iz tožbe. Tožbeni zahtevek se glasi, da so tožnice lastnice do celote vtoževanih parcel in sicer na podlagi realizirane ustne pogodbe oziroma priposestvovanja. Sodišče je štelo, da zadostuje že prvi zatrjevani pravni naslov, to je realiziran pravni posel, pri tem pa je prezrlo, da je ravno pritožnik ugovarjal, da je tudi sam lastnik celotnih parcel na podlagi priposestvovanja, ki je močnejši pravni naslov od pravnega posla in gre torej za pridobitev lastništva na podlagi samega zakona. Ta ugovor pritožnika je bil po njegovem mnenju ovira za izdajo zamudne sodbe tudi zoper ostale tožene stranke, ki na tožbo niso odgovorile, saj se nanaša na celotne parcele, ki so predmet pobijane sodbe. Predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da se pritožba kot nedopustna zavrže. Pritožitelja sta tožena v skupini 15-ih tožencev. Zoper vsakega od tožencev obstaja poseben tožbeni zahtevek, neodvisen od zahtevkov zoper druge tožence, saj zahteva tožeča stranka od vsakega od tožencev ugotovitev, da je postala lastnica njegovega solastninskega deleža in to samo pri tisti nepremičnini, pri kateri je toženec vpisan kot solastnik. O zahtevku zoper sedmega toženca sodišče z izpodbijano delno zamudno sodbo ni odločilo, zato tožeča stranka meni, da njegova pritožba ni dopustna in jo je treba zavreči. Pritožba sedmega toženca C.P. je nedovoljena.

Delna zamudna sodba je izdana zoper tretjo, četrto, peto, šesto, deveto, deseto, enajsto, dvanajsto, trinajsto in štirinajsto toženo stranko, saj je v zamudni sodbi odločeno le o tem, da morajo te tožene stranke, ki na tožbo niso odgovorile, izstaviti tožeči stranki vsaka do višine svojega solastninskega deleža pri nepremičninah, navedenih v izreku zamudne sodbe, listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na tožečo stranko. Pritožniku ta obveznost ni naložena. Zoper njega bo sodišče vodilo nadaljnji postopek, saj je na tožbo pravočasno odgovoril. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi, bodo zato obravnavane v nadaljnjem postopku. Če je priposestvoval sporne nepremičnine, bo moral to dokazati v postopku zoper tožečo stranko, ki ima zaradi izdane delne zamudne sodbe na spornih nepremičninah višji solastninski delež, kot ga je imela pred izdajo delne zamudne sodbe.

Odločitev o utemeljenosti in dovoljenosti pritožbe sedme tožene stranke zoper zamudno sodbo, ki ni izdana proti tej toženi stranki, je odvisna od vprašanja, ali so tožene stranke v pravdi navadni ali enotni sosporniki. Le v primeru enotnega sosporništva je mogoče izdati zamudno sodbo samo, če vsi sosporniki niso odgovorili nanjo. Tožene stranke pa v tej pravdni zadevi niso enotni sosporniki, ampak navadni sosporniki in vsaka zase je zato v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP). Le če je mogoče spor po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti na enak način za vse sospornike, se ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). Ker je tožeča stranka v tožbi zahtevala od vsakega toženca, da ji prizna solastninski delež, ki je vpisan na vsakega od njih, tožene stranke ni mogoče po materialnem pravu, na katerega napotuje določba 197. člena ZPP, šteti za enotno pravdno stranko. Solastnina namreč upravičuje vsakega solastnika do idealnega deleža v razmerju do celote, s katerim samostojno razpolaga (65. člen Stvarnopravnega zakonika). Zato je tudi zoper vsakega od solastnikov lahko izdana različna sodba. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s temi pravili, ko je izdalo zamudno sodbo zoper tožene stranke, ki niso odgovorile na tožbo. Ker se izdana zamudna sodba na sedmo toženo stranko ne nanaša, ta stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper takšno sodbo. Po tretjem odstavku 343. člena ZPP pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbo sedme tožene stranke na podlagi 352. člena ZPP zavrglo, tožeči stranki pa je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP priznalo stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po veljavni odvetniški in taksni tarifi.