Jedro

Ker iz police za nezgodno zavarovanje ne izhaja, da je bilo sklenjeno tudi zavarovanje pred odgovornostjo, za odločitev o nevštevanju odškodnine ni odločilnega pomena dejstvo, da je pravni prednik tožene stranke zavarovalno premijo za nezgodno (osebno) zavarovanje plačal iz lastnih sredstev. Določba drugega odstavka 948. člena ZOR dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje (argument iz določbe tretjega odstavka citirane zakonske določbe).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je kot delavec pravnega prednika tožene stranke dne 17. 9. 1994 poškodoval pri delu v Nemčiji. Ob vrtanju kamnine za vstavljanje eksploziva (izkopavali so tunel) se je sprožilo kamenje, mu padlo na glavo in ga deloma zasulo. Utrpel je obsežne poškodbe levega kolena, leve stegnenice, zlom desnega gležnja, veliko udarno razpočno rano na desni strani temena in lasišča, rano na zatilju, desnem ušesu, desni rami in desnem kolenu. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku in mu priznalo odškodnino v skupnem znesku 8,797.302 SIT (sedaj 36.710,49 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (v celoti z dopolnilno sodbo z dne 21. 2. 2007).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 6,297.302 SIT (sedaj 26.278,08 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri med pravdo izraženemu stališču, da je tožniku pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo že poravnana z izplačilom zavarovalne vsote, ki ga je opravila Zavarovalnica v znesku 60.000 DEM, valoriziranem na 8,302.513 SIT. Z izplačilom tega zneska je bila krita odškodnina za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo. Dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je namreč absolutno previsoka. Med zdravljenjem tožnik ni prestajal stalnih hudih bolečin, saj je ves čas prejemal ustrezna zdravila. Tudi hudega strahu ni trpel, kar velja tudi za zaskrbljenost za izid zdravljenja. Brazgotino na glavi pokrivajo lasje, brazgotini na ušesu in rami pa sta komaj vidni. Vidna je le večja brazgotina na kolenu, ki pa je zakrita ob nošenju hlač. Gre torej za minimalne brazgotine, zaradi česar je dosojena odškodnina iz tega naslova pretirana. Končno pa je ugotovljeno, da poškodbe tožniku niso pustile trajnih funkcionalnih posledic, zlom desnega gležnja pa je pustil le posledice lažje stopnje.

4. Glede odškodnine za premoženjsko škodo očita revizija izpodbijani sodbi, da je neupravičeno prisodila nadomestila dohodka, ki naj bi ga tožnik, če bi ne bilo nesreče, dobival ob delu v Nemčiji. Nemogoče je namreč oceniti možnost, da bi ravno tožeča stranka bila napotena na delo v tujino, kolikor se ne bi poškodovala. V tem obsegu revident osporava mnenje izvedenke finančne stroke, saj bi to moralo vsebovati izračun dohodka delavcev, zaposlenih pri toženi stranki, ki opravljajo delo doma in v tujini, ne pa samo tistih, ki opravljajo delo v tujini. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila napotena na delo v tujino, je nadomestilo dohodka v izračunani višini povsem neupravičeno.

5. Revizija meni, da je pravno napačna odločitev, po kateri se zavarovalnina, ki jo je tožnik prejel iz naslova sklenjenega nezgodnega zavarovanja, ne všteva v odškodnino. V primeru, da so premije za nezgodno zavarovanje plačane iz sredstev podjetja, ne pa iz osebnih dohodkov zaposlenega, se mora izplačani znesek zavarovalnine odšteti od zneska odškodnine. V tem pogledu se revizija sklicuje na sodno prakso.

6. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja odškodnino iz naslova premoženjske škode, temelji na izgubi osebnih dohodkov za leto 1994, za čas od 1. 1. 2005 do 15. 5. 1995, za oktober, november in december 1998, za čas od januarja do decembra 1999 ter za januar, februar in marec 2000. Sodišči druge in prve stopnje sta dokazno ocenili, da je tožnik prepričljiv v svojih trditvah, da je v navedenem obdobju izgubil za 3,898.815 SIT (16.269,46 EUR) iz naslova osebnih dohodkov. V tem okviru gre za dejanske ugotovitve, ki na revizijski stopnji ne morejo biti predmet preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vendar pa je tožena stranka, ki je revizijo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v revizijski trditveni podlagi očitala izpodbijani sodbi, da je netočno povzela ugotovitve sodne izvedenke mag. M. K. Kolikor gre pri tem za morebitno očitanje neskladja med dokazno oceno in tem, kakšna je vsebina dokaza (izvedenskega mnenja), revizijsko sodišče ne najde nepravilnosti niti v razlogih izpodbijane sodbe niti v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jo izpodbijana sodba v celoti sprejema.

9. Ker je vprašanje izračuna odškodnine za premoženjsko škodo predvsem problem dejanskih ugotovitev, bi bilo torej mogoče revizijsko nestrinjanje obravnavati s stališča njenih zgolj vsebinsko postavljenih trditev o procesnih nepravilnostih, ki naj bi pripeljale do dokazne ocene, s katero se ne strinja. Vendar pa sodbama sodišč druge in prve stopnje ni mogoče očitati procesnih napak, saj sta odločitvi obširno in primerno obrazloženi tudi s stališča zelo verjetnega izpada dohodka, ki bi ga tožnik prejel za nadaljnjih 18 mesecev dela v Nemčiji (18 mesecev po nesrečnem dogodku 17. 9. 1994). Odločeno je v skladu z določbo 8. člena ZPP, po kateri – ob upoštevanju dokaznega bremena, ki je v tem primeru na strani tožeče stranke – odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov). Izvedenka finančne stroke je upoštevala tožnikov izpad dohodka ob primerjavi z dohodki, ki so jih v spornem času dobivali primerljivi delavci tožene stranke. Ugotovljeno je, da je bil tožnik napoten v Nemčijo za čas od 5. 8. 1992 dalje za dve leti, vendar pa so primerljivi delavci (upoštevanih je pet) ostali na delu v Nemčiji še nadaljnjih osemnajst mesecev po preteku dveh let. Tako je bila sprejeta dejanska ugotovitev, da bi tožnik zelo verjetno prišel na delo v Slovenijo šele s februarjem 1996. V tej smeri sprejeta dokazna ocena je primerno obrazložena in sposobna revizijskega preizkusa. Procesnih napak ji torej ni mogoče očitati.

10. Iz dejanskih ugotovitev (gre tudi za med strankama nesporna dejstva) izhaja, da je imel pravni prednik tožene stranke zavarovanje za odškodninsko odgovornost dejavnosti zavarovano pri Zavarovalnici, ki je tožniku izplačala razpoložljivo zavarovalno vsoto v valorizirani vrednosti na dan sojenja pri sodišču prve stopnje v znesku 8,302.513 SIT. Navedeni znesek je bil od zneska dosojene odškodnine s sodbama nižjih sodišč odštet. Dne 9. 7. 1997 pa je nemška zavarovalnica, pri kateri je pravni prednik tožene stranke imel sklenjeno pogodbo o kolektivne nezgodnem zavarovanju, tožniku izplačala 14.000 DEM odškodnine v tolarski vrednosti 1,321.600 SIT. Tega zneska pa izpodbijana sodba od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ni odštela.

11. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, po katerih bi bilo treba od dosojene odškodnine izplačani znesek 14.000 DEM odšteti le tedaj, če bi iz police za nezgodno zavarovanje izhajalo, da je bilo zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ker pa iz police za nezgodno zavarovanje ne izhaja, da je bilo sklenjeno tudi zavarovanje pred odgovornostjo, za odločitev o nevštevanju odškodnine ni odločilnega pomena dejstvo, da je pravni prednik tožene stranke zavarovalno premijo za nezgodno (osebno) zavarovanje plačal iz lastnih sredstev. Določba drugega odstavka 948. člena ZOR dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje (argument iz določbe tretjega odstavka citirane zakonske določbe). Pravni prednik tožene stranke je torej sklenil dve zavarovanji: zavarovanje pred odgovornostjo z Zavarovalnico, kolektivno nezgodno zavarovanje, torej osebno zavarovanje z dogovorjeno zavarovalnino pa z nemško zavarovalnico. Slednje zavarovanje je osebno zavarovanje, zaradi česar obvelja, da je kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote dopustna.

12. Materialno pravo je pravilno uporabljeno tudi glede opredelitve višine odškodnine za tožniku prizadejano nepremoženjsko škodo. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem revizija izpodbija le ugotovitve o trajanju hudih bolečin, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da je tožnik prejemal zdravila za lajšanje bolečin. Zato tudi ni trpel stalnih hudih bolečin. Takšne revizijske trditve pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem z oceno izvedenskega mnenja prim. mag. A. D., ki je opredelil obdobje trajanja hudih telesnih bolečin in to obdobje ločil od občasno hudih in lažjih telesnih bolečin. Vendar pa v tem obsegu ne gre le za telesne bolečine, saj je ugotovljeno, da je tožnik prestajal dolgotrajne neugodnosti med zdravljenjem, ki je trajalo do zaključka bolniškega staleža v avgustu 1998. Revizija se izogne dolgotrajni hospitalizaciji v Nemčiji in doma, enoletnemu uporabljanju bergel, invalidskemu vozičku in stalni uporabi kolenske opore. Ob upoštevanju operacij je torej v znesku 5,000.000 SIT dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem povsem primerna. To velja tudi za prestani strah ob dogodku in strah za izid zdravljenja. Predvsem slednji strah je bil intenziven zato, ker se je tožnik bal invalidnosti po zaključku zdravljenja. Odškodnine iz tega naslova v znesku 500.000 SIT torej ni mogoče zniževati. Poleg tega so trditve o previsoki odškodnini za skaženost v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami: tožnik nima samo brazgotin po vidnih delih telesa, temveč tudi izrazito šepa zaradi kolenske ortoze. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 800.000 SIT je torej primerna.

13. Glede odškodnine, dosojene iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, pa revizija v nasprotju z izpodbijano sodbo, ki je to odškodnino znižala na 6,000.000 SIT, zatrjuje, „da je odškodnina 8,000.000 SIT iz tega naslova absolutno previsoka“. Odškodnino, kakor jo je določilo sodišče prve stopnje, je torej sodišče druge stopnje ustrezno že znižalo, kakršnokoli ponovno zniževanje pa ne prihaja v poštev. Ob ugotovljeni zmanjšani gibljivosti desnega gležnja, nestabilnosti levega kolena in počasni hoji, tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi kronične depresivnosti z nevrotsko simptomatiko. Ob III. kategoriji invalidnosti je ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti v visokem odstotku.

14. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.