Jedro

Toženec je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenil dve zavarovanji in dejanske ugotovitve o tem dejstvu so odločilne ter dajejo podlago za uporabo določbe II. odst. 948. čl. ZOR, ki omogoča kumulacijo odškodnine iz odgovornosti tretjega in zavarovalne vsote iz osebnega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni in poslej v celoti glasi: “1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 6,297.302,00 SIT oz. sedaj 26.278,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 147.886,81 SIT oz. sedaj 617,12 EUR od 16.01.1995 dalje do plačila, od 190.140,18 SIT oz. sedaj 793,44 EUR od 16.06.1995 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.11.1998 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.12.1998 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.01.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.02.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.03.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.04.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.05.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.06.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.07.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.08.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.09.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.10.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.11.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.12.1999 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.01.2000 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.02.2000 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.03.2000 dalje do plačila, od 197.821,55 SIT oz. sedaj 825,49 EUR od 16.04.2000 dalje do plačila, od 2,398.487,00 SIT oz. sedaj 10.008,70 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšano za temeljno obrestno mero in od 28.06.2003 do plačila v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti do plačila.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek za nadaljnjih 10,233.713,00 SIT oz. sedaj 42.704,62 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 2,398.487,00 SIT oz. sedaj 10.008,70 EUR od 11.02.2000 do 01.01.2002. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1,240.272,00 SIT oz. sedaj 5.175,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 100.800,00 SIT oz. sedaj 420,63 EUR od 06.05.1998 dalje do plačila, od 64.073,00 SIT oz. sedaj 267,37 EUR od 19.05.2000 dalje do plačila, od 124.313,00 SIT oz. sedaj 518,74 EUR od 09.06.2003 dalje do plačila, od 151.150,00 SIT oz. sedaj 630,73 EUR od 23.04.2005 dalje do plačila, od 8.700,00 SIT oz. sedaj 36,30 EUR od 26.12.1995 dalje do plačila, od ostalih pravdnih stroškov v znesku 791.236,00 SIT oz. sedaj 3.301,79 EUR pa od 22.09.2005 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 37.699,00 SIT oz. sedaj 157,31 EUR.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22.09.2005 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 21.02.2007 razsodilo: da je toženec dolžan plačati tožniku 8,797.302,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od posamičnih zneskov, kot je navedeno v I. odst. izreka sodbe prve stopnje, da se zavrne višji tožbeni zahtevek do zneska 16,531.015,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 4,898.487,00 SIT za čas od 11.02.2000 do 01.01.2002 (II. odst. izreka sodbe prve stopnje) ter da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1,524.793,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhaja iz III. odst. izreka sodbe prve stopnje.

S tako sodbo je sodišče prve stopnje v prisodilnem delu prisodilo tožniku odškodnino za nematerialno škodo 4,897.487,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 in odškodnino za materialno škodo v skupnem znesku 3,898.815,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska odškodnine za čas od 16 mesecev, pri čemer tečejo zakonske zamudne obresti od vsakega navedenega zneska od vsakega 16 dne v mesecu v obdobju od 16.11.1998 do vključno 16.04.2000 dalje do plačila in od zneska 147.886,81 SIT od 16.01.1995 do plačila ter od zneska 190.140,18 SIT od 16.06.1995 dalje do plačila, zavrnilno pa je tožbeni zahtevek za nadaljnjo zahtevano odškodnino za nematerialno škodo.

Zoper sodbo prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del v višini 5,500.000,00 SIT, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo še zahtevano odškodnino 1,000.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine, 500.000,00 SIT za strah in 4,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, izpodbijal pa je tudi odločitev o stroških postopka. V pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da je toženec dolžan plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 5,500.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, vse pred sodiščem prve stopnje zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe do plačila. Glede vseh treh navedenih oblik tožnikove nematerialne škode je navajal, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je vsa ugotovljena dejstva premalo ovrednotilo in prisodilo prenizko odškodnino, da je prisojena denarna odškodnina nepravična v smislu določbe čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pravična bi bila odškodnina v višini zahtevanih zneskov, ker je njegov zahtevek v celoti utemeljen. Odločitev o stroških pa je po mnenju tožnikove pritožbe napačna zato, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik glede temelja zahtevka v celoti uspel, z višino zahtevka pa 53 % in je torej njegov pravdni uspeh 76,5 %. Moralo bi tudi ustrezno ovrednotiti dejstvo, da je toženec na obravnavi 27.03.2001 prosil za 30 dnevni rok za sklenitev poravnave, kasneje pa se je izkazalo, da ni imel resnega namena poravnati vse in je bilo v nadaljevanju postopka potrebno izvesti vse s strani toženca predlagane dokaze po temelju. Toženec je podal ugovor glede temelja izključno zaradi zavlačevanja postopka, zato bi sodišče moralo upoštevati različen uspeh po temelju in po višini. Pri višini zahtevka pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je prva toženka v celoti plačala razpoložljivo zavarovalno vsoto in bi moralo sodišče kot tožnikov uspeh upoštevati tudi ta znesek.

Toženec pa je izpodbijal prisodilni del sodbe in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP, predlagal ugoditev pritožbi in spremembo sodbe prve stopnje tako, da naj se tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožniku naloži plačilo toženčevih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sodbe v prisodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom sodbe, ker je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo višji tožbeni zahtevek od prisojenega le do 12,632.200,00 SIT, čeprav je tožnik zahteval 16,531.015,00 SIT in iz obrazložitve izhaja, da je zavrnilo zahtevek do zneska 16,531.015,00 SIT. Dalje je navajal, da je skupna odškodnina za nematerialno škodo 14,800.000,00 SIT pretirano visoka, za pravično odškodnino bi zadoščal znesek 8,302.513,00 SIT (kolikor znaša valorizirana vrednost že plačane zavarovalne vsote), povečan za kapitalizirano invalidnino in zavarovalnino 1,321.600,00 SIT, valorizirano na dan izdaje sodbe. Pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti je sodišče premalo upoštevalo, da tožnik ni trpel zelo hudih bolečin, saj je bilo ugotovljeno, da je bil po nesreči in med transportom ter diagnostično obdelavo v nezavesti. Prav tako ni trpel stalnih hudih bolečin, ker je v bolnišnici vsakokrat dobival zdravila proti bolečinam. Po ugotovitvah izvedenca D. (ortopeda) je določeno število dni trpel le občasne hude bolečine, nato še zmerne stalne in občasne bolečine. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja bolečin ter vseh nevšečnosti med zdravljenjem je 5,000.000,00 SIT previsoka odškodnina. Tudi zaradi pretrpljenega strahu je 1,000.000,00 SIT previsoka odškodnina, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda izhaja, da ob dogodku tožnik ni trpel smrtnega strahu, ker je bil v nezavesti, hud strah pa je trpel v trajanju eno do dve uri v bolnišnici do zaključka diagnostične obdelave, kasneje pa je bila prisotna le še zaskrbljenost za zdravljenje. Glede odškodnine za skaženost je potrebno izpostaviti ugotovitve izvedenca ortopeda, da brazgotine na glavi skrivajo lasje, brazgotini na uhlju in rami sta komaj vidni, brazgotini na gležnju sta vidni samo od blizu in ju skrivajo že kratke nogavice, dobro opazna je le brazgotina na notranji strani levega kolena, ki pa ni odurna ali odbijajoča, skrijejo pa jo v celoti normalne dolge hlače. Tudi iz mnenja izvedenke S. (klinične psihologinje) izhaja, da so tožnikove brazgotine v strokovnjakovih očeh minimalne. Glede na objektivne ugotovitve o tožnikovi skaženosti je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo tožnikove subjektivne občutke in je 800.000,00 SIT previsoka odškodnina. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tudi previsoko ovrednotena, saj je tožnik utrpel trajne posledice lažje stopnje. Iz mnenja izvedenca ortopeda izhaja, da rane niso zapustile trajnih posledic, zlom desnega gležnja je pustil posledice lažje stopnje, prav tako je stopnja zmanjšane gibljivosti levega kolena le lažje stopnje. Izvedenka klinična psihologinja pa je v mnenju ugotovila, da se je zaradi dolžnikovega neposrednega doživljanja zdravljenja razvila posttravmatska motnja, ki je sedaj stabilizirana. Po toženčevem mnenju tožnik sicer nesporno doživlja določene duševne bolečine zaradi svojih omejitev, vendar je 8,000.000,00 SIT odškodnine preveč. Dalje je toženec navajal, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini zmanjšanja tožnikovega zaslužka povsem neutemeljeno upoštevalo hipotetičen izračun izvedenke finančne stroke, ki je v mnenju jasno navedla, da je zunanjemu opazovalcu nemogoče ocenjevanje možnosti, da bi bil prav tožnik napoten na delo v tujino, če nesreče ne bi bilo. Upoštevala je v svojem hipotetičnem izračunu štiri delavce in njihovo skupno število mesecev, ki so ga prebili v Nemčiji v času od 20.09.1996 do 20.09.2002. Toženec pa poudarja, da ni bilo nobenega zagotovila, da bodo delavci dejansko napoteni v tujino, napotitev na delo v tujino in s tem povezani višji prejemki so bili izjema. Iz mnenja izhaja, da je tožnik v primerjavi s primerljivimi delavci, ki so delali v Sloveniji, ves čas prejemal celo večje dejanske prejemke skupaj s prejemki od ZPIZ, kot bi jih v primeru, če se ne bi poškodoval, zato mu ne pripada nadomestilo za domnevno nižje prejemke. Sicer pa sodišče ni upoštevalo tudi izvedenkine ugotovitve, da je v obdobju od 1.2.1996 do 31.12.2004 v vseh ostalih mesecih, razen v primeru 18 potencialnih mesecev dela v tujini, prišlo do presežka njegovih dejanskih prejemkov od potencialnih v višini 815.355,00 SIT in bi moral biti skupni znesek domnevnega primankljaja v višini 3.560.788,00 SIT precej nižji. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se zavarovalnina, ki jo je tožnik prejel iz naslova nezgodnega zavarovanja, ne všteje v odškodnino. Pri tem se je oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 24.3.1998 št. dokumenta VS 30610, iz katere izhaja, da se lahko prejeta zavarovalnina všteje v odškodnino, če je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot odgovornostno, vendar mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police. Sodišče je sicer navedlo, da verjame tožencu, da je sklenil nezgodno zavarovanje, da je tudi plačeval premije, vendar pa ni dokazal, da je bilo nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, zato že prejete zavarovalnine ni upoštevalo pri določitvi višine odškodnine. V skladu z uveljavljeno sodno prakso pa se šteje, da v primeru, ko zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje podjetje, to zavarovanje krije tudi del odgovornosti, ker breme zavarovanja nosi podjetje, oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že leta 1983 (poročilo VSS št. 1/84) in ga potrdilo s sodbo opr. št. II Ips 267/99 z dne 13.1.2000 in iz te sodbe nedvomno izhaja, da je bistvenega pomena, kdo je sklenil pogodbo o zavarovanju in se v primeru, da so premije za nezgodno zavarovanje bremenile stroške podjetja in se niso plačevale iz osebnih dohodkov tožnika, že plačani znesek zavarovalnine odšteje od zneska odškodnine, ki bi ga moralo plačati podjetje. Glede na to, da je bil tožniku 9.7.1997 plačan znesek 14.000 DEM oziroma 1.321.600,00 SIT v tolarski protivrednosti iz naslova kolektivnega zavarovanja, bi se moral navedeni znesek revalorizirati na vrednost ob izdaji sodbe in odbiti od dosojene odškodnine.

Odgovora na pritožbo druga druge pravdni stranki nista podali.

Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je le delno utemeljena.

Ne drži toženčeva pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine v času med transportom in diagnostično obdelavo, da iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda te ne izhajajo. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem dejstvu temeljijo na ugotovitvah izvedenca ortopeda, ki jih toženec ni prerekal, te ugotovitve pa so: da je tožnik trpel zelo hude bolečine pri transportu do bolnišnice in med diagnostično obdelavo v bolnišnici skupaj eno do dve uri, v kolikor v tem času ni bil nezavesten, ob sprejemu v bolnišnico v N. pa je bil pri zavesti in orientiran. Te ugotovitve temeljijo tudi na tožnikovi izpovedi, ko je izpovedal, da je bil takoj po nesreči v nezavesti in se je zbudil šele zunaj gradbišča, sicer pa še v jami, kar vse je sodišče prve stopnje upoštevalo, kot izhaja iz obrazložitve sodbe prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča toženec s pritožbo tega dejstva ni uspel izpodbiti.

Toženec je v pritožbi povsem zanemaril dejstvo, ki pa ga ni izpodbijal, da tožnik še vedno trpi in bo tudi v bodoče trpel zmerne in občasne bolečine pri obremenjevanju levega kolena in desnega gležnja, ter da bo moral tožnik tudi v bodoče prestajati kroničen popoškodbeni glavobol, da gre tudi za bodočo škodo, ki bo glede na tožnikovo starost 30 let ob škodnem dogodku in ob pričakovani življenjski dobi okoli 77 let to škodo trpel še zelo dolgo (kar vse je ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje in se pritožbeno ne izpodbija). Glede na torej pravilno ugotovljeno dejansko stanje o prestanih telesnih bolečinah in bodočih telesnih bolečinah in ob vseh ugotovljenih številnih neugodnostih, ki jih je trpel tožnik v času dolgotrajnega zdravljenja (kar tudi ni pritožbeno izpodbijano), je po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 5.000.000,00 SIT pravična odškodnina in ni podal toženec po presoji pritožbenega sodišča prav nobene pravnorelevantne utemeljitve za znižanje te odškodnine.

Glede tožnikove pritožbe o nasprotnem, ko sicer ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede dejstev o obsegu, intenzivnosti in trajanju te oblike tožnikove nematerialne škode, temveč očita sodišču prve stopnje, da je vsa ugotovljena dejstva prenizko ovrednotilo, pa pritožbeno sodišče meni, da tudi ta pritožba ni utemeljena. Odškodnina v znesku 5.000.000,00 SIT je glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem pravično denarno zadoščenje, višji znesek po presoji pritožbenega sodišča ne bi bil v skladu z namenom te vrste odškodnine. Pritožbene trditve o tem, kako so prestane telesne bolečine in neugodnosti vplivale in kako vplivajo še vedno trajajoče telesne bolečine na psihično plat tožnikovega življenja, pa niso pravno pomembne za to obliko nematerialne škode, ker so to vse posledice, ki vplivajo na tožnikove življenjske aktivnosti.

Obe pravdni stranki sta v pritožbi izrazili nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi glede določene odškodnine za prestani strah.

Toženec je v pritožbi trdil, da je prisojeni znesek 1.000.000,00 SIT previsok zato, ker tožnik ni utrpel smrtnega strahu, temveč le hud strah v trajanju ene do dve uri, kasneje pa le še zaskrbljenost za izid zdravljenja.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti popolnoma takih trditev, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pretrpel tudi srednje hud strah v trajanju en dan pred vsako od štirih operacij, torej skupaj 4 dni, potem pa je bila ves čas od zaključene obdelave (oziroma zdravljenja) v N. prisotna zaskrbljenost za izid zdravljenja (takšne ugotovitve niso pritožbeno izpodbijane, temeljijo pa na izvedenskem mnenju izvedenca ortopeda), ta strah za izid zdravljenja pa je bil intenziven strah zaradi možne invalidnosti (kar tudi ni pritožbeno izpodbijana ugotovitev, sicer pa temelji na izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologinje) intenzivnost tega je prispevala k razvoju posttravmatske stresne motnje.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča res delno zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi zneska denarne odškodnine za to obliko tožnikove nematerialne škode, ko je upoštevalo tudi tožnikov bodoči strah, ki ga ta trpi zaradi realnosti pričakovanega poslabšanja stanja v bodoče zaradi hitrejšega razvoja degenerativnih sprememb in artroze na poškodovanem gležnju in kolenu. V tem obsegu gre po presoji pritožbenega sodišča za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj pomeni vsaka dejanska omejitev življenjskih funkcij zmanjšanje življenjskih aktivnosti po tem, ko je zdravstveno stanje zaradi posledic poškodb sanirano do največje možne stopnje, tudi zaskrbljenost za nadaljnja možna poslabšanja stanja.

Sodišče prve stopnje je iz tega razloga določilo tožniku previsoko denarno odškodnino, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 500.000,00 SIT pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi prestanega (primarnega in sekundarnega) strahu glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje (do konca zdravljenja). Pritožbeno sodišče je tako toženčevi pritožbi glede te oblike škode delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za nadaljnjih 500.000,00 SIT odškodnine s pripadki iz naslova prestanega strahu.

Tožnikove pritožbene trditve, s katerimi je utemeljeval prenizko določitev odškodnine za strah, pa so povsem neutemeljene. Zavajajoča je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni dovolj vrednotilo tožnikovo izpovedbo o tem, da zaradi neznanja nemškega jezika in 5-mesečnega zdravljenja v N., ko je bil izvzet iz domačega okolja. Teh dejstev ni v tožnikovi izpovedbi (l. št. ... spisa), pač pa so navedena v izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologinje te okoliščine, zaradi katerih je pritožniku po ugotovitvi izvedenke nastala posttravmatska stresna motnja in kot jih je v obrazložitvi sprejelo in pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (str. ... sodbe prve stopnje), zato tožnik z njimi ni uspel utemeljiti zahteve po višji odškodnini za prestani strah in je njegova pritožba neutemeljena.

Toženec je v svojih pritožbenih trditvah o previsoko določeni odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti povsem spregledal oziroma zanemaril na prvi stopnji ugotovljena dejstva, ki jih pa ni izpodbijal, in sicer, da pooperativna brazgotina na notranji strani levega kolena vsekakor vzbuja pozornost, tožnikovo šepanje pa je očitno in vpadljivo pri počasni in še bolj pri hitri hoji, tudi kolenska ortoza (le s pomočjo katere tožnik lahko hodi po ugotovitvah izvedenca ortopeda – l. št. 47-ki jih je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo in jih tudi pravdni stranki nista prerekali) je obsežna in dobro opazna, njeni obrisi so vidni tudi skozi dolge hlače, še posebej pri sedenju, pri dotiku pa se ortoza začuti, kar vzbuja pozornost. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje vključno z ugotovitvami o obsegu in videzu brazgotin in o dejstvu, da tožnika motijo in vplivajo na njegovo samopodobo, po presoji pritožbenega sodišča znesek 800.000,00 SIT predstavlja pravično odškodnino za to obliko škode, zato je toženčeva pritožba neutemeljena v tem delu.

Z določeno odškodnino 8.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ni strinjala nobena od pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso točne pritožbene trditve toženca, da je izvedenec ortoped ugotovil trajne posledice lažje stopnje, pač pa je, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda, ta ugotovil zmanjšanje gibljivosti gležnja in prav tako kolena lažje stopnje, kar po presoji pritožbenega sodišča ni isto.

Pritožba toženca pa ne izpodbija ugotovljenih dejstev o obstoju tožnikovih duševnih bolečin zaradi ugotovljenih omejitev (ki tudi niso izpodbijane), temveč izpodbija le višino določene odškodnine kot previsoko. Tožnik pa v pritožbi zatrjuje nasprotno, da je torej prisojeni znesek odškodnine prenizek, da predstavlja zahtevani znesek 12.000.000,00 SIT pravično odškodnino, da je sodišče prve stopnje vsa ugotovljena dejstva o tej obliki škode prenizko ovrednotilo.

Glede na vse pravilno ugotovljene objektivne in subjektivne posledice, ki jih potrjujejo ugotovitve izvedencev ortopeda, nevrologa in klinične psihologinje ter tožnikova izpoved, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo določbi čl. 200 in 203 ZOR in prisodilo previsoko odškodnino za ugotovljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede na upoštevana ugotovljena dejstva o omejitvi tožnikovih življenjskih aktivnosti v poklicnem in zasebnem življenju tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih trpi in jih bo trpel še zelo dolgo upoštevaje njegovo starost ob škodnem dogodku in verjetno doživeto starost, predstavlja po presoji pritožbenega sodišča znesek 6.000.000,00 SIT pravično denarno odškodnino, višji znesek pa ne ustreza temeljnima nečeloma za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je na čelu individualizacije odškodnine (da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, tožnik pa je po poklicu rudar) in na čelu njene objektivne pogojenosti (upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih). V obravnavanem primeru gre sicer za škodo, ki ne sodi med manjše, vendar ni takšna, da bi opravičevala višjo skupno odškodnino od zneska 12.300.000,00 SIT, kot je to presodilo pritožbeno sodišče (oziroma sedaj 51.326,99 EUR).

Glede na tožnikove pritožbene trditve pa pritožbeno sodišče meni, da niso utemeljene. Pri tožniku je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da je delovno omejeno sposoben in ne nesposoben, kot to trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je glede na vse zgoraj obrazloženo celo preveč ovrednotilo to in vse druge ugotovljene omejitve, in sicer zmanjšano gibljivost desnega gležnja in levega kolena, manjšo sposobnost za daljšo hojo, hojo po neravnem terenu, po stopnicah, pri globokem počepanju, vseh obremenitvah pri čepenju, klečanju, pri delu in doma, zmanjšano kvaliteto življenja, redukcijo življenjskih aktivnosti zaradi emocionalne reakcije in nevrotičnega razvoja, občutek ponižanja, ker ne zmore opravljati svojega dela (rudarja), in ker za njegov civilizacijsko kulturni krog pomeni popolno zdravje in fizična moč nepogrešljiv atribut moškosti, izogibanje stikom s sodelavci, pogovoru z družinskimi člani in trpljenje zaradi tega, depresivnost, nezmožnost ukvarjanja s športnimi dejavnostmi in hoditi ven, zaradi česar je prikrajšan sam in cela njegova družina.

Po presoji pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi toženčeve pritožbene trditve o previsoko prisojenem znesku iz naslova prikrajšanja na dohodku.

Iz podatkov v spisu izhaja (ki so povzeti tudi v obrazložitev sodbe prve stopnje), da je tožnik zatrjeval, da mu je zaradi nesreče nastala škoda na dohodku, da bi lahko še vedno delal na svojem delovnem mestu v N., če nesreče ne bi bilo in bi zaslužil toliko, kot je zaslužil pred nesrečo (te trditve izhajajo iz tožbe z dne 28.03.1997 in iz tožbe z dne 31.12.1997), kot dokaz pa je predlagal izvedenca finančne stroke. Toženec pa je (v vlogi z dne 15.03.2000), ki je po vsebini odgovor na tožbo) navedel le trditev, da ne izvaja več rudarskih del, da tožnik ne bi mogel več delati na takem delovnem mestu zlasti tudi, ker se je število delavcev na začasnem delu v N., kjer je delal tožnik, zelo zmanjšalo. Za takšne trditve toženec ni ponudil dokaza, njegove trditve pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25.04.2000 prerekal. Dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke, ki ga toženec ni prerekal, je, da bi bil tožnik v obdobju od avgusta 1998 do junija 2000 potencialno lahko delal v N. 18 mesecev, ker sta takrat tam delala dva delavca, in da so njegovi dohodki bili, ker v N. ni mogel delati, kljub prejemkom ZPIZ manjši v navedenem obdobju za 3,560.788,00 SIT. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem dejstvu, saj toženec zgolj s trditvijo, da tožniku dela v Nemčiji v navedenem obdobju ni nihče zagotavljal, tega ni dokazal, saj ni ovrgel ugotovitve, da sta v ugotovljenem obdobju delala tam dva njegova delavca. Tudi v pritožbi te ugotovitve toženec ni izpodbijal, zato je neutemeljena v pritožbi uveljavljena trditev, da tožnik ni dokazal, da bi zagotovo delal v tujini. Glede na toženčeve trditve in ugotovitve izvedenke finančne stroke je sodišče prve stopnje z dovolj visoko stopnjo gotovosti ugotovilo, da bi tožnik v tujini delal v obdobju, kot je to ugotovila izvedenka finančne stroke.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema toženčevih trditev o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo po izvedenki finančne stroke ugotovljenega presežka tožnikovih dejanskih prejemkov od potencialnih v višini 815.355,00 SIT v vseh ostalih mesecih v obdobju od 01.02.1996 do 31.12.2004, zaradi česar bi moral biti skupni znesek domnevnega primanjkljaja precej nižji. Tožnik je iztoževal razliko v dohodku, ki mu je nastala zato, ker zaradi škodnega dogodka ni mogel delati v N., kjer bi zaslužil več, kot je zaslužil v S. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi škodnega dogodka na izgubi pri dohodku v letu 1994 (takoj po nesreči za tri mesece) v znesku 147.886,81 SIT, v času od 01.01.1995 do 15.05.1995 je bil na izgubi za 190.140,18 SIT. V obdobju od avgusta 1998 do junija 2000, ko bi glede na dejstvo, da sta v tem obdobju bila poslana dva toženčeva delavca, bila potencialna možnost, da bi eden od le-teh bil tožnik v trajanju 18 mesecev (glede na ugotovljen način pogodbenega razporejanja delavcev pri tožencu, kar pritožba tudi ne izpodbija), pa je tožnik v teh 18 mesecih prejel 3,560.788,00 SIT manj dohodka, kot bi ga prejel, če bi delal v N., kar je tožnik s tožbo tudi zahteval in v pripravljalni vlogi z dne 19.7.2005 (listna št. ...) tudi oblikoval končni tožbeni zahtevek v tem obsegu. Zato višina njegovih dohodkov, ugotovljenih v času od 1.2.1996 do 31.12.2004, razen v obdobju od avgusta 1998 do junija 2000, ni odločilna. V času, ko je ugotovljeno prejemal več (skupaj s prejemki ZPIZ, kar pritožba zanemari), kot bi prejemal v N., bi namreč delal v S., zato je ta dohodek nerelevanten in je zato pritožba neutemeljena.

Pred sodiščem prve stopnje med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je imel toženec pri zavarovalnici sklenjeno zavarovanje za odškodninsko odgovornost dejavnosti, in da je prvotno prvotožena stranka zavarovalnica dne 11.2.2000 izplačala tožniku razpoložljivo zavarovalno vsoto v znesku 6,067.800,00 SIT, ki je v valorizirani vrednosti na dan sodbe sodišča prve stopnje 22.9.2005 znašal 8,302.513,00 SIT. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je toženec imel sklenjeno pri drugi (n.) zavarovalnici pogodbo o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, in da je toženec plačeval premije za to zavarovanje. Sporno med njima je bilo, ali kolektivno nezgodno zavarovanje obsega tudi zavarovanje pred odgovornostjo toženca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni dokazal, da je nezgodno zavarovanje sklenjeno tudi kot zavarovanje pred odgovornostjo, zato dne 9.7.1997 plačanega zneska 14.000,00 DEM oz. tolarsko protivrednost 1,321.600,00 SIT ni odštelo od določenega zneska odškodnine. Po stališču sodišča prve stopnje bi toženec dokazal obstoj tudi zavarovanja pred odgovornostjo le, če bi iz police za nezgodno zavarovanje izhajalo, da se sklepa to zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje kot materialnopravno pravilno. Ob nespornih in tudi neizpodbijanih dejstvih: da je toženec imel pri svoji zavarovalnici sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, da je (istočasno) pri tuji zavarovalnici imel toženec sklenjeno (kolektivno) nezgodno zavarovanje, da iz police za nezgodno zavarovanje ne izhaja, da je sklenjeno tudi zavarovanje pred odgovornostjo, po presoji pritožbenega sodišča za presojo o tem, ali je bilo sklenjeno zavarovanje pri tuji zavarovalnici osebno zavarovanje ali tudi zavarovanje odgovornosti, ni odločilnega pomena dejstvo, da je toženec plačal zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje (torej iz svojih sredstev).

Toženec je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenil dve zavarovanji in dejanske ugotovitve o tem dejstvu so odločilne ter dajejo podlago za uporabo določbe II. odst. 948. čl. ZOR, ki omogoča kumulacijo odškodnine iz odgovornosti tretjega in zavarovalne vsote iz osebnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo določbe II. odst. 948. čl. ZOR, vendar je pravilno ugotovilo odločilna dejstva in to zakonsko določbo torej pravilno uporabilo, ko je odločilo, da se od prisojenega zneska odškodnine ne odšteje znesek 14.000,00 DEM oz. v tolarski protivrednosti 1,321.600,00 SIT iz naslova sklenjene zavarovalne police za nezgodno zavarovanje, ki ga je že prejel tožnik 9.7.1997. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za dve različni vrsti zavarovanj, za kateri je premije plačal toženec, omogočajo kumulacijo odškodnine in zavarovalne vsote.

Takšno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi II Ips 506/2003 z dne 27.1.2005. Tožnik je izpodbijal tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Toženec je res delno nasprotoval zahtevku tudi po temelju, in sicer je zatrjeval dejstvo, da je poskrbel za vsa zaščitna sredstva za delavce, za ustrezno usposabljanje in predpisano zavarovanje gradbišča, zaradi česar ne more biti v celoti odgovoren za nastalo nezgodo, in da je ta bila povsem nepričakovana in se ji toženec ni mogel izogniti, v dokaz svojih trditev je predlagal zgolj zaslišanje priče B. M., dokazni predlog za zaslišanje iste priče pa je podal tudi tožnik (kar izhaja iz listne št. 111 in 128 spisa). Iz sodnega spisa izhaja, da je to pričo sodišče prve stopnje zaslišalo na zadnjem naroku za glavno obravnavo 22.9.2005, ko je zaslišalo še drugo pričo (M. L.) in tožnika, torej zaradi dokazovanja obstoja temelja tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški in tudi postopek zaradi tega ni trajal dlje, kot bi trajal sicer, če temelj ne bi bil sporen, zato ni prav nobene podlage za ločeno ocenjevanje pravdnega uspeha. Za upoštevanje že plačane zavarovalne vsote, ki jo je plačala prvotna prva toženka, zoper katero je bil pravdni postopek zaradi umika tožbe zoper njo ustavljen, pa v postopku zoper (sedanjega) toženca ni nobene podlage, saj je tožnik celoten zahtevek naslovil na toženca.

Toženčeva pritožbena trditev o obstoju nasprotja med obrazložitvijo v sodbi prve stopnje in izrekom sodbe prve stopnje je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje z izdano dopolnilno sodbo z dne 21.2.2007 odpravilo to nasprotje in odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravdni stranki nista konkretizirali, pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje ob dejstvu, da je le-to delno zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve pravične denarne odškodnine za tožnikovo nematerialno škodo iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob pravilni uporabi določb čl. 200 in 203 ZOR delno ugodilo toženčevi pritožbi in po sodišču prve stopnje določeno denarno odškodnino za navedeni obliki nematerialne škode znižalo na 500.000,00 SIT (za strah) oz. na 6,000.000,00 SIT (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in s tem spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu tako, da je s sodbo prve stopnje prisojeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo skupaj za 2,500.000,00 SIT. To je storilo na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP.

Pri prisoji zneska denarne odškodnine je pritožbeno sodišče upoštevalo, kot je to pravilno storilo že tudi sodišče prve stopnje in kar pritožbeno ni bilo izpodbijano, znesek kapitalizirane invalidnine v višini 1,600.000,00 SIT in znesek plačane zavarovalne vsote v valoriziranem znesku 8,302.513,00 SIT na dan 22.9.2005 in ju odštelo od skupno določene odškodnine za nematerialno škodo 12,300.000,00 SIT. Tako je pritožbeno sodišče prisodilo tožniku znesek 6,297.302,00 SIT oz. sedaj 26.278,08 EUR, od tega 2,398.487,00 SIT oz. sedaj 10.008,70 EUR za nematerialno škodo in 3,898.815,00 SIT oz. sedaj 16.269,46 EUR (v tem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje) in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 2,500.000,00 SIT oz. sedaj 10.432,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila, oz. je skupaj zavrnilo njegov zahtevek v višini 10,233.713,00 SIT oz. 42.704,62 EUR, odločitve o teku zamudnih obresti pa ni spreminjalo, ker pritožbeno ni bila izpodbijana.

Zaradi spremenjene sodbe se je spremenil tudi pravdni uspeh pravdnih strank, in sicer je tožnik uspel z 38 % tožbenega zahtevka, toženčev uspeh v pravdi pa je 62 %.

Ob neizpodbijanem dejstvu, da so znašali tožnikovi potrebni stroški pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje 2,417.634,60 SIT, znaša glede na II. odst. 154. čl. ZPP ustrezen del njegovih potrebnih pravdnih stroškov (38 % od 2,417.634,60 SIT) 918.701,00 SIT, kar znaša 1,367.737,00 SIT vključno s celotnimi tudi na prvi stopnji priznanimi stroški za izvedence in prevode (100.800,00 SIT, 64.073,00 SIT, 124.313,00 SIT, 151.150,00 SIT, 8.700,00 SIT).

Ob neizpodbijanem dejstvu, da so znašali toženčevi potrebni stroški pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje 205.589,00 SIT, znaša njegovemu uspehu ustrezen del 127.465,00 SIT.

Po medsebojnem pobotu zneskov pravdnih stroškov obeh pravdnih strank do zneska 127.465,00 SIT mora toženec povrniti tožniku 1,240.272,00 SIT stroškov pravdnega postopka oz. sedaj 5.175,56 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhaja iz izreka odločbe pritožbenega sodišča, in kar pritožbeno sicer ni bilo izpodbijano.

Toženec je s pritožbo delno uspel, njegov uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na 28 %, saj je pri izpodbijanju prisojenega zneska 8,797.302,00 SIT uspel za 2,500.000,00 SIT, zato mu je tožnik dolžan povrniti ustrezen del potrebnih stroškov pritožbenega postopka.

Toženec je priglasil stroške v višini 1020 odvetniških točk, 20 % DDV in stroške sodne takse. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da znašajo potrebni toženčevi stroški pritožbenega postopka 1020 odvetniških točk (1000 točk po tar. št. 21/1 in 20 točk po 4. tč. tar. 39 veljavne odvetniške tarife – Ur. l. RS št. 67/2003), kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko znaša 112.200,00 SIT oz. z upoštevanjem 20 % DDV 134.640,00 SIT, saj plačilo sodne takse za pritožbo iz spisa ni razvidno. Glede na 28 % pritožbeni uspeh toženca mora tožnik povrniti tožencu 37.699,00 SIT oz. sedaj 157,31 EUR stroškov pritožbenega postopka (II. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z II. odst. 154. čl. in I. odst. 155. čl. ZPP).

Tožnik pa s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.