Jedro

Tožnik zgolj na podlagi ureditve v MSVN ne more uveljavljati pravic, za katere sicer ni podlage v predpisih RS, zlasti v ZPIZVZ ter splošnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba št. ... z dne 5. 3. 2009, s katero je tožena stranka zavrgla zahtevo za priznanje pravice do pokojnine.

Pritožbo je vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev, da gre za drugačno podlago uveljavljanja pravice do pokojnine, tožena stranka bi zato lahko zahtevo kvečjemu zavrnila, ne pa zavrgla. Sodišče sodbo utemeljuje s protislovnimi navedbami, da določbe mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/2002, Mednarodne pogodbe št. 20/2002, v nadaljevanju MSVN) niso neposredno uporabljive. Stališče, da je bilo o zahtevku za pokojnino po MSVN že odločeno s pravnomočno odločitvijo o zahtevku za pokojnino po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembam), bi bilo logično le v primeru, če bi bilo razmerje med MSVN iz ZPIZVZ bistveno drugačno. Pravica je v obeh predpisih urejena različno, kar pomeni, da nepriznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ še ne pomeni, da ni upravičen do pokojnine po MSVN. Tožena stranka o pravici do pokojnine na tej podlagi ni odločala. Če določbe MSVN niso dovolj konkretizirane je nelogično trditi, da so te določbe že urejene z ZPIZVZ. V ustavni pritožbi drugega zavarovanca je bilo zahtevano, da se Ustavno sodišče opredeli do vprašanja, ali MSVN vprašanje vojaških pokojnin ureja bistveno drugače kot nekaj let pred tem sprejeta domača zakonodaja. Iz revizij nekaterih drugih zavarovancev tožnik povzema, da MSVN predvideva le možnost, ne pa nujnost dodatnih sporazumov. Po 8. členu MSVN so države naslednice – podpisnice sporazuma dolžne na podlagi vzajemnosti sprejeti potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči. Takšna določba ne sme pomeniti ovire za priznanje vojaških pokojnin po MSVN upravičencem, ki so državljani Republike Slovenije. Tega z ZPIZVZ Slovenija ni uresničila, ker navedeni zakon vsebuje vrsto dodatnih omejitev in pogojev. Vsebina pokojninske pravice po MSVN je takšna, kot je bila določena z zakonodajo SFRJ in dvostranski dogovori vanjo ne morejo posegati. Razlika med ureditvijo v MSVN in ZPIZVZ je v tem, da MSVN priznava pokojnine pod edinim pogojem, da so bile financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ, ZPIZVZ pa vsebuje dodatne pogoje v 4. alineji prvega odstavka 2. člena. V drugem socialnem sporu je bilo v ustavni pritožbi poudarjeno, da gre pri takšni razlagi MSVN za kršitev ustavne pravice do pokojnine ter zasebne lastnine. V 2. členu priloge E k MSVN je določeno, da vsaka država naslednica prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni državljani posamezne države podpisnice, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Poudarek je na pokojninah, do katerih so državljani upravičeni, ne pa na pokojninah, ki so bile že priznane. Tudi glede že priznanih pokojnin pa bi bilo potrebno upoštevati ne le pokojnine, ki so bile priznane pred osamosvojitvijo države podpisnice, ampak tudi tiste, ki so jih takrat še vedno pristojni organi SFRJ priznali tudi kasneje, vse do dokončnega prenehanja obstoja SFRJ. Sodišče je arbitrarno zavrnilo predlog za ustavno presojo zakonodaje, kar pomeni dodatno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je predlagal, da sodišče postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem po 156. členu Ustave sproži postopek za oceno ustavnosti MSVN. Stališča, da predlagana ustavna presoja ni potrebna, sodišče ni utemeljilo. Zmotno je navedlo, da je šlo le za predlog za presojo ustavnosti MSVN, ne pa tudi domače zakonodaje, ki uresničevanja ustavnih pravic ne omogoča. Tožnik je navedel, zakaj so določbe MSVN in domače zakonodaje, če jih sodna praksa pravilno interpretira, v neskladju z Ustavo in bi sodišče moralo navesti argumente, s katerimi stališča tožnika zavrača. Ker takšne razumne in stvarne argumentacije ni podalo, je odločitev arbitrarna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri očitanih kršitvah postopka ne gre za ravnanje sodišča, ki bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, niti ni bilo v postopku bistvenih kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz zbranih listin se vidi, da je bila tožniku z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ..., št. ... od 1. 1. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZIPZVZ v Republiki Sloveniji, vložena 27. 6. 2003, je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1034/2004, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 20/2007 z dne 8. 11. 2007 pravnomočno zavrnjena. V navedenem postopku se je tožnik očitno že skliceval na določbe MSVN, ki naj bi poleg ureditve v ZPIZVZ pomenile novo pravno podlago za priznanje pravice v Republiki Sloveniji. Z omenjenima sodbama, sicer le v obrazložitvah, je bilo zavzeto stališče, da MSVN, ki so ga sklenile države, nastale na ozemlju bivše SFRJ (Slovenija ga je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva, objavljenem v Uradnem listu RS, Mednarodne pogodbe št. 20/2002 in je po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljenem v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 18/2004 pričel veljati 2. 6. 2004), ne predstavlja neposredno uporabljive pravne podlage za priznanje pravice do pokojnine. Tudi v več ostalih odločbah (npr. sklep VDSS, opr. št. Psp 819/2006 z dne 14. 3. 2007, sklep opr. št. Psp 705/2006 z dne 8. 3. 2007) je bilo zavzeto in obrazloženo stališče, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, ker niso dovolj konkretizirane in predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Sodišče je tudi že obrazložilo, da je Republika Slovenija obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila z ZPIZVZ. Iz obrazložitve predloga MSVN, objavljenega v poročevalcu Državnega zbora RS, št. 99 z dne 15. 12. 2001 izhaja, da sporazum dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic le skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, potrebnimi za uresničevanje prilog k temu sporazumu ter da sporazum na področju pokojnin, ki je v Republiki Sloveniji že urejeno z nacionalno zakonodajo, ničesar ne spreminja. Sodišči sta že v omenjenem postopku (opr. št. Ps 1034/2004 in Psp 20/2007) zavzeli stališče do uporabe MSVN kot pravne podlage za priznanje pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Dejansko in pravno stanje v zvezi z uporabo MSVN se v ničemer ni spremenilo, glede na zavzeto stališče sodišča v omenjeni pravnomočni sodbi je tožena stranka zahtevo za priznanje pravice do pokojnine na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) pravilno zavrgla.

Do uporabe MSVN v razmerju do ZPIZVZ se je večkrat opredelilo Vrhovno sodišče. V sodbi opr. št. VIII Ips 392/2008 z dne 7. 4. 2010 je obrazložilo, da je Republika Slovenija z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ. Soglašalo je z ugotovitvijo nižjih sodišči, da MSVN ne ureja individualnih pravic bivših vojaških zavarovancev, temveč določa le izhodišča in obveze posameznih držav naslednic za ureditev teh vprašanj. Tako je razumeti tudi navedbo načela vzajemnosti kot eno od izhodišč normativnega urejanja oziroma pri sklepanju morebitnih dvostranskih sporazumov na tem področju. V sodbi opr. št. VIII Ips 245/2008 z dne 7. 4. 2010 je zavzelo stališče, da določbe ZPIZVZ ne pridejo v poštev za tožnika, ki je, enako kot v tem primeru, po 18. oktobru 1991 nadaljeval z zavarovanjem pri takrat že tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je v letu 1994 uveljavil pokojnino pri tujem nosilcu zavarovanja ter so bila pri tem ustrezno upoštevana tudi njegova zavarovalna obdobja po predpisih vojaških zavarovancev do 18. oktobra 1991. V sodbi VIII Ips 50/2008 z dne 12. 1. 2010 Vrhovno sodišče navaja (citirano): „ MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega prava Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerij med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določijo tudi pravice in obveznosti posameznikov. MSVN vsebuje med drugim dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi ali sodišči neposredno sklicevali“. Iz navedenega je povsem jasno, da tožnik zgolj na podlagi ureditve v MSVN ne more uveljaviti pravic, za katere sicer ni podlage v predpisih Republike Slovenije, zlasti v ZPIZVZ ter splošnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Tožnik neutemeljeno predlaga, da bi sodišče moralo prekiniti postopek in pri Ustavnem sodišču začeti postopek presoje skladnosti ureditve v ZPIZVZ z MSVN. Stališče do uporabe MSVN je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi U-I-336/04 z dne 26. oktobra 2006, ko je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. člena ZPIZVZ. Navedlo je, da pobudnik zgolj z očitkom, da po uveljavitvi MSVN uporaba ZPIZVZ ni več smiselna, neskladnosti ZPIZVZ z ustavo ne more utemeljiti.

Glede na navedeno so tožnikove trditve, da mu MSVN zagotavlja nove pravice, ki jih lahko uveljavi ne glede na ureditev v siceršnji zakonodaji o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev, in ne glede na ureditev v splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Republiki Sloveniji, neutemeljene.

Sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.