Jedro

Sodišče sme načeloma sicer izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar pa ne pomeni, da sme sodišče na splošno poseči v ustavno zagotovljene pravice drugih (konkretno pravico do zbiranja in združevanja) na podlagi utemeljitve, da utegne izvrševanje teh pravic konkretno poseči v pravice drugih.

Izrek

I. Pritožba pete tožene stranke proti 1. točki sklepa z dne 11. 1. 2010 se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke proti sklepu z dne 6. 7. 2010 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) S sklepom 11. 1. 2011 je sodišče prve stopnje v 1. točki peti toženi stranki priznalo sposobnost biti stranka v tej pravdi.

(2) Zoper 1. točko sklepa se je peta tožena stranka pritožila, pritožbo obrazloži in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijani točki razveljavi in obsodi tožečo stranko na povračilo stroškov tega pravdnega postopka.

(3) Na pritožbo pete tožena je obrazloženo odgovorila tožeča stranka, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

(4) Proti sklepu, s katerim se prizna lastnost stranke v pravdi, ni posebne pritožbe, zato je bilo treba pritožbo pete tožene stranke kot nedovoljeno zavreči (1. odst. 365. čl. v zvezi s 4. odst. 76. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP).

(5) Sicer pa je sodišče prve stopnje s sklepom 6. 7. 2010 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka vložila hkrati s tožbo (pred njeno kasnejšo spremembo) in v katerem je zahtevala, da se tožencem prepove izvesti sklic skupščine Š. organizacije in skupščino izvesti ali izvesti kakršnokoli druženje in srečanje, iz katerega bi izhajalo, da se sprejme dnevni red, predviden v pozivu predsednice Š. organizacije z dne 30. 6. 2010, zlasti pa sprejemati kakršenkoli dokument Š. ustave, pod grožnjo izreka denarne kazni v višini 150.000,00 EUR, kot izvršilno sredstvo pa predlagala rubež denarja na računih prvih štirih toženih strank ter premičnih stvari pete.

(6) Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Meni, da je odločitev povsem nerazumljiva, napačna in neobrazložena, s tem pa je storjena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Opozarja, da sodišče sploh ni presojalo pogojev za izdajo začasne odredbe, pač pa je zapisalo samo, da sklic skupščine nikjer ni prepovedan, da pa se lahko kasneje izkaže, da so bili njeni sklepi nezakoniti. Pritožnici je sodišče tako onemogočilo ustavno pravico do izjavljanja, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Navaja in obrazlaga, da je sklic skupščine nezakonit, po predlogu nove ustave, ki je na nezakoniti skupščini 7. 7. 2010 sprejet, pa tožečo stranko to finančno močno prizadeva, saj bo izgubila 1/3 sredstev njenega proračuna. Meni, da so bili za izdajo predlagane začasne odredbe podani vsi pogoji. Tožene stranke pa z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpele hujših neugodnih posledic, saj so te dosegle nekaj, kar po pravu sploh ne bi smelo biti, njihov položaj pa bi z izdajo začasne odredbe ostal enak kot pred spremembo Š. ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga „ugoditev pritožbi s stroškovno posledico“.

(7) Tožene stranke na to pritožbo niso odgovorile.

(8) Pritožba ni utemeljena.

(9) Sodišče prve stopnje tožnici ni okrnilo nobene od navedenih ustavnih pravic. Pravica do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. čl. Ustave RS) ne zagotavljata jamstva vsebinsko pravilne odločitve, pač pa le procesna jamstva, ki jim je bilo v postopku zadoščeno. Izpodbijan sklep vsebuje razloge, ki narekujejo zavrnitev predloga tožeče stranke in ga je mogoče preizkusiti. Zoper tako obrazložen sklep je imela tožnica tudi zagotovljeno ustavno zavarovano pravico do pritožbe (25. čl. Ustave RS) in možnost navajanja nasprotnih razlogov in izpodbijanja odločitve sodišča, njena uspešnost pa pri tem ne more biti odločilna.

(10) Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit. Tožeča stranka predlaga izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, namen take odredbe pa ni zagotovitev naknadne izvršbe, pač pa ureditev spornega razmerja do pravnomočne sodne odločbe (oziroma v konkretnem primeru še 15 dni). Ustaljena sodna praksa, oprta zlasti na odločbo Ustavnega sodišč Republike Slovenije Up - 275/97 z dne 28. aprila 1997, je, da je treba pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb obravnavati strogo in restriktivno. Ta namreč ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Na drugi strani pa je njena izdaja utemeljena tedaj, ko bi (naknadno) sodno varstvo ostalo brez pomena - če že v teku sodnega postopka za varstvo terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda ali grozi uporaba sile (2. al. 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - UL RS 51/98 s spremembami in dopolnitvami; ZIZ).

(11) Glede na spremembo tožbe, po kateri tožeča stranka ne zahteva več prepovedi sklica in izvedbe skupščine, je postalo brezpredmetno razpravljanje o obstoju pogojev za izdajo bodisi regulacijske začasne odredbe bodisi pogoja za izdajo odredb v zavarovanje nedenarne terjatve, saj verjetnost prvotne terjatve ni več aktualna, kar implicite priznava pritožnica sama, ko se v pritožbi sklicuje na sklepe skupščine, ki jo je sprva hotela preprečiti.

(12) Glede pravilnosti in zakonitosti sklepa v trenutku njegove izdaje glede na trditve v predlogu za njegovo izdajo pa pritožbeno sodišče le še opozarja na določbo 273. čl. ZIZ, po katerem sme sodišče načeloma sicer izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar pa ne pomeni, da sme sodišče na splošno poseči v ustavno zagotovljene pravice drugih (konkretno pravico do zbiranja in združevanja po 42. čl. Ustave RS) na podlagi utemeljitve, da utegne izvrševanje teh pravic konkretno poseči v pravice drugih.

(13) Na podlagi navedenega je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

(14) Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 151. čl. ZPP.