Jedro

Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katere revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je tudi v tem, da revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na tiste kršitve, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 91.804,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2004, pravdnih stroškov v višini 220,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2001 in izvršilnih stroškov v višini najmanj 625,93 EUR z enakimi obrestmi od 11. 11. 2003. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 2.156,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 1992 in prej navedenih zneskov pravdnih in izvršilnih stroškov. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je hkrati v isti vlogi vložil predlog za dopustitev revizije in revizijo. Kot vrednost spora je navedel znesek 2.156,03 EUR oziroma podrejeno 40.500,00 EUR. Navedel je, da ne ve, ali bo sodišče pri odločitvi o možnosti vložitve revizije upoštevalo vrednost primarnega ali podrejenega zahtevka, zato je vložil najprej predlog za dopustitev revizije in predlagal njeno dopustitev, hkrati pa je vložil revizijo. Dodal je, da tudi skrčena vrednost spora v višini 40.500,00 EUR zadostuje za dovoljenost revizije po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Revident obširno opisuje, kako je prišlo do podpisa listine z dne 25. 4. 2001, s katero je pripoznal zastarano terjatev in kako je tekel pravdni postopek, v zvezi s katerim je vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja dveh odvetnikov. Nato se osredotoči predvsem na stališče nižjih sodišč, da ne bi mogel uspeti s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Okrajno sodišče v Kopru je v odločbi navedlo, da bi lahko s predlogom uspel, in ker bi v predmetni zadevi odločalo koprsko in ne ljubljansko sodišče, bi bilo treba to upoštevati. Ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, njihova zavrnitev pa ni bila ustrezno obrazložena, je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tudi brez teh dokazov bi morali nižji sodišči ob pravilni uporabi materialnega prava o obstoju odškodninske odgovornosti odvetnikov odločiti drugače. 5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Glede na vrednost spornega predmeta, se pravi seštevek denarnih zneskov, ki jih tožnik zahteva kot glavni zahtevek z vsakim od kumuliranih zahtevkov, je zoper primarni zahtevek dovoljena revizija po samem zakonu, zoper podredni zahtevek pa je revizija dovoljena, če je dopuščena. Vrhovno sodišče je delu, v katerem se tožnikova vloga nanaša na primarni zahtevek, obravnavalo vlogo kot revizijo. V delu, v katerem se nanaša na podredno postavljeni zahtevek, pa jo je obravnavalo kot predlog za dopustitev revizije, ki ga je zavrglo s sklepom II DoR 472/2010 z dne 24. 11. 2010. 8. Tožnik je v postopku trdil, da je upravičen do odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja dveh odvetnikov. Zatrjeval je, da mu je odvetnik A. svetoval, naj podpiše izjavo, v kateri je priznal, da je od I. D. pred več leti prejel določen znesek denarja in se zavezal zanjo opraviti prenovo hiše, do izvedbe tega pa ni prišlo. Sodišče je štelo to izjavo kot pripoznavo dolga in zato ni upoštevalo zastaranja terjatve. Pozneje se je izkazalo, da je odvetnik A. A. v postopku zoper tožnika (toženca v zadevi P 286/2001) zastopal I. D. Napaka odvetnika B. B., ki ga je tožnik pooblastil po prejemu prvostopenjske sodbe, naj bi bila v tem, da ni vložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi bil po mnenju tožnika uspešen, ampak pritožbo zoper (za tožnika neugodno) sodbo. Ta pritožba ni bila uspešna.

9. Pravilni so zaključki nižjih sodišč, da tožniku ni uspelo dokazati elementov odškodninske odgovornosti odvetnikov A. A. in B. B., zato ne more uspeti s tožbenim zahtevkom zoper zavarovalnico, pri kateri imata odvetnika zavarovano svojo odškodninsko odgovornost. Tožniku ni uspelo dokazati že prvega elementa, to je protipravnosti ravnanja odvetnikov oziroma njune strokovne napake.

10. Revident v zvezi z odškodninsko odgovornostjo odvetnika A. A. razen opisa celotne zgodbe konkretnih očitkov niti ne navaja. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katere revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je tudi v tem, da revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na tiste kršitve, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Skladno z navedenim revizijsko sodišče ni upoštevalo nekonkretiziranega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

11. Tudi revizijski očitki v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti odvetnika B. B. niso utemeljeni. Odvetnikova ocena, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni smotrno vložiti, je bila glede na razlog za zamudo naroka za glavno obravnavo, pravilna. V postopku je bilo nesporno, da tožnik na glavno obravnavo, ki je bila razpisana 21. 12. 2001, ni pristopil oziroma je pristopil prepozno, ker je pomotoma, namesto na Okrajno sodišče v Kopru, šel na Okrajno sodišče v Piranu. Tožnikovo neskrbno branje vabila in njegove predstave, da bodo obravnave vedno na istem sodišču, ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za zamudo, ki bi utemeljeval predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

12. Pravilen je zaključek nižjih sodišč, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi odvetnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje uspel, in s tem tudi ne strokovne napake odvetnika B. Stališče Okrajnega sodišča v Kopru pomeni le opredelitev do ustreznosti pravnega sredstva, ne pa tudi, da bi bil takšen predlog utemeljen.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).