Jedro

Tožniku je bila v spornem obdobju plača ves čas obračunavana in izplačevana najmanj v višini oziroma na podlagi vsakokrat pravnomočno določene osnove za obračun plače.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 211,14 EUR v 8 dneh, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil z odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 26. 10. 2000 imenovan za državnega podsekretarja v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Na podlagi tega mu je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dne 6. 11. 2000 izdalo odločbo o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas in razporeditvi na delovno mesto podsekretarja od 1. 12. 2000. Z odločbo Komisije za kadrovske in administrativne zadeve je bil razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,50. Vlada Republike Slovenije je po uradni dolžnosti z odločbo z dne 18. 1. 2001 obnovila postopek imenovanja tožnika za državnega podsekretarja in odpravila odločbo o imenovanju z dne 26. 10. 2000. Zoper obnovo postopka in odpravo imenovanja za državnega podsekretarja se je tožnik pritožil in kasneje sprožil upravni spor, ki se je zaključil s sodbo Upravnega sodišča z dne 13. 11. 2002 (pravnomočna od 4. 3. 2003), s katero je bilo pravnomočno odločeno, da se odločba Vlade Republike Slovenije z dne 18. 1. 2001 odpravi. Še pred razrešitvijo spora je bil tožnik z odločbo z dne 1. 3. 2001 imenovan za svetovalca Vlade Republike Slovenije na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in razporejen v plačilni razred s količnikom 7,20, z odločbo z dne 13. 3. 2001. V nadaljevanju je bil tožnik z odločbo z dne 29. 9. 2003 kot svetovalec V. preveden v uradniški naziv podsekretar. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, organ druge stopnje je pritožbi delno ugodil in odločbo z dne 29. 9. 2003 spremenil tako, da se naziv državni podsekretar prevede v uradniški naziv sekretar. Tožnik je dne 19. 9. 2004 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev, v kateri je zahteval izvršitev pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS. Zaradi molka organa je vložil pritožbo na komisijo za pritožbe. Ker tudi komisija za pritožbe na pritožbo ni odgovorila, je tožnik vložil tožbo na sodišče. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razlike plač, ki bi mu pripadale od dneva učinkovanja odpravljene nezakonite odločbe Vlade RS z dne 18. 1. 2001 in plačami, ki so bile dejansko obračunane do dne 15. 11. 2006, od teh razlik poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače ter mu za ta čas izplačati pripadajočo razliko neto plač, to je razliko med plačo, ki bi jo moral prejemati in plačo, ki jo je dejansko prejemal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati razlike med neto plačami, ki bi jih moral prejemati in tistimi, ki jih je dejansko prejemal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude z izplačilom do dneva plačila ter mu povrniti stroške postopka.

2. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je toženi stranki naložilo plačilo bruto razlike plač, ki bi mu pripadale od dneva učinkovanja odpravljene nezakonite odločbe Vlade RS z dne 18. 1. 2001 in plačami, ki so bile dejansko obračunane do dne 15. 11. 2006. Tožena stranka je dolžna od bruto razlik poravnati za tožnika davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače ter mu izplačati neto razliko po obdobjih, najprej razliko med količnikom 7,2 in 8,5, nato pa še razliko med količnikom 7,6 in 8,5. Višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti (zapadlih pred 19. 11. 2001) se zavrne. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče, pri tolmačenju pravnih posledic odprave odločbe z dne 18. 1. 2001, do katere je prišlo v upravnem sporu, upoštevati tudi dokončne in pravnomočne akte delodajalca, ki so bili izdani kasneje. Vsa njena postopanja po tem datumu so na podlagi izdanih odločb in sklepov postala pravnomočna, saj tožeča stranka ugovorov ali pritožb zoper nadaljnje odločbe ni vložila oziroma v zvezi z njimi ni zahtevala sodnega varstva. Tožeča stranka bi morala biti pri varovanju svojih pravic aktivna in ves čas zasledovati svoj pravni interes. Stranki sta vezani na vsebino odločbe (formalna pravnomočnost), zaradi navedenega pa je treba o kasnejšem sporu med istima strankama in glede istega predmeta upoštevati prejšnjo odločitev (materialna pravnomočnost). Prav tako v zvezi z odškodninsko odgovornostjo ni podan element vzročne zveze, ker tožnik ni zasledoval svojega pravnega interesa ter pravočasno uveljavljal svojih pravic in se očitno z nadaljnjimi izdanimi odločbami strinjal. Sodišče tudi nepravilno ni upoštevalo ugovora zastaranja glavnice in obresti glede na to, da je navedbe o škodi, tožeča stranka podala šele 8. 3. 2007, saj je tek zastaralnega roka treba računati od navedb o škodi dalje. Tožeči stranki so bile priznane tudi zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov, vendar za obdobje od 20. 11. 2001 do 17. 3. 2002 v višini glavnice, ne pa tudi za obdobje od 1. 3. 2001 do 19. 11. 2001 ter obdobje od 17. 3. 2002 dalje. Iz sodbe ne izhaja, kako je sodišče izračunalo, da bi obresti dosegle glavnico glede na to, da tožeča stranka ni postavila denarnega zahtevka.

4. Tožnik je po vročitvi revizije posredoval sodišču lastno vlogo, ki jo je naslovil kot mnenje v zvezi z revizijo. Sodišče te vloge ni štelo za odgovor na revizijo v smislu 3. odstavka 375. člena ZPP, saj je odgovor na revizijo vezan na zastopanje po odvetniku (3. odstavek 86. člena ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. V spornem obdobju sta odločanje o pravicah in obveznostih delavcev v državnih organih oziroma javnih uslužbencev urejala Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 s spremembami) v 72. členu in Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) v 25. členu. Oba sta urejala možnost dvostopnega odločanja z izvršljivostjo dokončne odločitve (pravilo) in možnost sodnega varstva zoper dokončno odločitev organa druge stopnje v roku 30 dni. Če delavec zoper odločitev predstojnika ni uveljavljal varstva pravic oziroma ni uveljavljal sodnega varstva zoper dokončno odločitev, je postala odločitev o pravicah in obveznostih delavca oziroma javnega uslužbenca pravnomočna. V času veljavnosti pravnomočne odločitve delodajalca je lahko delavec oziroma javni uslužbenec praviloma uveljavljal pravice le v okviru pravnomočne odločbe.

9. Po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje je tožnik tudi po izdaji odločbe Vlade RS z dne 18. 1. 2001, s katero je bila odpravljena njegova predhodna odločba o imenovanju za državnega podsekretarja, prejemal plačo, upoštevaje količnike za obračun plače, ki so bili ves čas določeni s pravnomočnimi odločbami oziroma sklepi predstojnikov oziroma pristojnih organov tožene stranke. Tako je bil tožnik že s 1. 3. 2001 z odločbo pristojnega ministra z dne 6. 3. 2001 razporejen na delovno mesto svetovalca vlade, na podlagi odločbe Komisije Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve z dne 13. 3. 2001 pa je bil razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 7,20. Tožnik nobene od teh določb ni izpodbijal, zaradi česar sta postali pravnomočni. Tožnik tudi v sporu pred sodiščem ni zatrjeval, da mu plača sproti ne bi bila izplačana na podlagi obračunske osnove, določene v teh pravnomočnih odločbah. Če je tožnik v upravnem sporu glede odločbe Vlade RS z dne 18. 1. 2001, s katero je bila odpravljena njena predhodna odločba o imenovanju za državnega podsekretarja, uspel in je bila navedena odločba odpravljena, to ni imelo neposrednega vpliva niti na veljavnost kasnejših odločb tožene stranke o imenovanju oziroma razporeditvah tožnika, niti na veljavnost kasnejših odločb o določitvi tožnikove obračunske osnove plač. Glede na to je sodišče druge stopnje neutemeljeno spregledalo pravnomočnost kasnejših odločb oziroma sklepov o določitvi tožnikove plačne osnove in mimo teh pravnomočnih odločitev tožniku zmotno dosodilo razliko plače do višine, kot je bila določena z odločbo Komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 30. 11. 2000. 10. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo, ki jo uveljavlja tožnik, sodišče ugotavlja da manjka element vzročne zveze. Ta je bila namreč prekinjena z ravnanjem oziroma opustitvami tožnika samega, ko ni pravočasno uveljavljal svojih pravic in izpodbijal odločbe o razporeditvi in plači. Tožnik je prejemal plačo za delo, ki ga je tudi dejansko opravljal, zaradi česar mu z vidika navedenih pravnomočnih odločb ni nastala nobena škoda.

11. Ker je bila tožniku v spornem obdobju plača ves čas obračunavana in izplačevana najmanj v višini oziroma na podlagi vsakokrat pravnomočno določene osnove za obračun plače, je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se v spornem delu potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka.

12. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, ji mora tožnik na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške za vložitev revizije, ki upoštevaje veljavno odvetniško tarifo znašajo 211,14 EUR. Če navedenega zneska ne bo plačal v 8. dneh, za naprej dolguje tudi zahtevane zakonske zamudne obresti.