Jedro

Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je z obnovo postopka odpravila odločbo o imenovanju tožnika za državnega podsekretarja, kar je pravnomočno ugotovilo že Upravno sodišče RS. Tožnik je bil zaradi omenjene nezakonitosti prikrajšan pri plači in sicer v višini razlike v plači med plačo, ki mu je do izdaje nezakonite odločbe pripadala, in plačo, ki jo je dejansko prejemal. Njegov tožbeni zahtevek za plačilo te razlike v plači je utemeljen, saj je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če nezakonite odločbe ne bi izdala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka Republika Slovenija, ... je dolžna tožniku V.F. obračunati bruto razlike plač, ki bi mu pripadale od dneva učinkovanja odpravljene nezakonite odločbe Vlade RS, št. 118/13/00-28 z dne 22.2.2001 in plačami, ki so bile dejansko obračunane do dne 15.11.2006 (to je dne, ko je bil tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom, ki mu pripada).

Tožena stranka je dolžna od bruto razlik poravnati za tožnika davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače ter mu izplačati neto razliko po obdobjih z naslednjimi količniki: za čas od 1.3.2001 do 19.11.2001 razliko med količnikom 7,20 in 8,50 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2001 do plačila, za čas od 20.11.2001 do 17.3.2002 razliko med količnikom 7,20 in 8,50 z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, za čas od 18.3.2002 do 31.1.2006 razliko med količnikom 7,20 in 8,50 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti do plačila, za čas od 1.2.2006 do 14.11.2006 razliko med količnikom 7,60 in 8,50 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti (zapadlih pred 19.11.2001) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 728,14 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 246,19 EUR, v roku osem dni pod izvršbo.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razlike plač, ki bi mu pripadale od dneva učinkovanja opravljene nezakonite odločbe Vlade RS z dne 22.2.2001 in plačami, ki so bile dejansko obračunane do dne 15.11.2006, od teh razlik poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače ter mu za ta čas izplačati pripadajočo razliko neto plač, to je razliko med plačo, ki bi jo moral prejemati in plačo, ki jo je dejansko prejemal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati razlike med neto plačami, ki bi jih moral prejemati in tistimi, ki jih je dejansko prejemal po obdobjih z naslednjimi količniki od 1.3.2001 do 1.2.2006 razlike v plači s količnikom 8,5 namesto 7,2, od 1.2.2006 do 14.11.2006 razlike v plači s količnikom 7,60 namesto 8,5, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude z izplačilom do dneva plačila ter mu povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da se umik tožbe pod točko 1 vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 516,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da tožnik zoper odločbo z dne 13.3.2001 ni vložil ugovora, zato je postala dokončna in izvršljiva. Prav tako je opustil pravno varstvo zoper odločbo o razporeditvi z dne 6.3.2001. Ponovno navaja, da se takrat ni pritoževal zaradi dejstva, ker postopek v upravnem sporu še ni bil končan, zato ni imel razloga za pravno varstvo. Navaja, da je nastanek škode in odgovornost zanjo tožena stranka priznala evidentno in formalno s pismenimi odločbami in sklepi. Izpolnila je tudi tožbeni zahtevek (delno) in mu celo ponudila odškodnino v zvezi s škodo, ki mu je nastala. V upravnem sporu je dosegel odpravo sporne odločbe, tožena stranka pa ni storila vsega, kar ji je bilo z odločbo upravnega sodišča naloženo. Vlada RS pa je 7.4.2005 sprejela sklepe, s katerimi je vrnila nazive prizadetim. Navaja, da je po postopku določenem v Zakonu o javnih uslužbencih dne 13.9.2004 posredoval toženi stranki zahtevo za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti, zaradi molka organa pa je 12.10.2004 podal pritožbo na komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, nato pa tožbo na sodišče. Poudarja, da so izpolnjene vse predpostavke utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode. Ni res, da se je pretrgala vzročna zveza, kot to zatrjuje sodišče. Tožnik je bil prikrajšan pri plačah, ki jih vtožuje v tem postopku, za kar je odgovorna tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je bil z odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 26.10.2000 s 1.12.2000 imenovan za državnega podsekretarja v Ministrstvu za ... Z odločbo Komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 30.11.2000 pa je bil razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,50. Vlada Republike Slovenije je z odločbo z dne 18.1.2001 (št. 118-18/00-39) obnovila postopek imenovanja tožnika za državnega podsekretarja v Ministrstvu za ... in odločbo št. 118-18/00-39 z dne 26.10.2000 o imenovanju tožnika odpravila. Z odločbo z dne 1.3.2001 pa je bil tožnik imenovan za svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za ... Z odločbo z dne 13.3.2002 pa je bil razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 7,20. Zoper obnovo postopka in odpravo imenovanja za državnega podsekretarja se je tožnik pritožil in kasneje sprožil upravni spor, ki se je zaključil s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 283/2001 z dne 13.11.2002, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da se odločba Vlade Republike Slovenije št. 118-18/00-39 z dne 18.1.2001 odpravi. V nadaljevanju je bil tožnik z odločbo z dne 29.9.2003 kot svetovalec Vlade preveden v uradniški naziv podsekretar. Zoper odločbo je tožnik vložil pritožbo, organ druge stopnje je pritožbi delno ugodil in odločbo z dne 29.9.2003 spremenil tako, da se naziv državni podsekretar prevede v uradniški naziv sekretar pod pogojem, da v dveh letih od uveljavitve Zakona o javnih uslužbencih opravi državni izpit iz javne uprave. Tožnik je dne 13.9.2004 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev, v kateri zahteva izvršitev pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS. Zaradi molka je vložil pritožbo na komisijo za pritožbe. Ker tudi komisija za pritožbe na pritožbo ni odgovorila, je tožnik vložil tožbo na sodišče. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je z obnovo postopka odpravila odločbo Vlade RS št. 118-18/00-39 z dne 26.10.2000 o imenovanju tožnika za državnega podsekretarja. To je namreč pravnomočno ugotovilo že Upravno sodišče RS. Tožnik je bil zaradi omenjene nezakonite odločbe tožene stranke prikrajšan pri plači, in sicer v višini razlik plač, ki so mu pred izdajo nezakonite odločbe pripadale in plačami, ki jih je kasneje dejansko prejemal. Zaradi nezakonite odločbe je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če nezakonite odločbe ne bi bilo. Pred nezakonito odpravo sporne odločbe o imenovanju je glede na izvedene dokaze in zatrjevanju obeh strank tožnik prejemal plačo po količniku 8,50 po odločbi 143-18/00-39-A z dne 30.11.2000. Od 14.11.2006 tožnik ni več prikrajšan pri plači, za ves vmesni čas pa mu pripada razlika med plačo po količniku 8,50 in dejansko izplačano plačo. Podlaga denarnemu zahtevku je obveznost tožene stranke, da sanira stanje zaradi nezakonito izdane odločbe. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka izhajalo iz napačnega stališča, da je tožnik prejemal plačo po vsakokratni odločbi o plači za delovno mesto, na katero je bil razporejen. Zato do dejanskega prikrajšanja iz naslova plače ni prišlo. Tožnik je uveljavljal plačilo škode, ki mu je nastala zaradi ravnanja tožene stranke. S sodbo Upravnega sodišča RS je bila odpravljena odločbe Vlade RS z dne 18.1.2001, ki je odpravila odločbo o imenovanju tožnika za državnega podsekretarja z dne 26.10.2000. Na podlagi navedene odločitve je bilo potrebno sanirati stanje, ki je nastalo zaradi nezakonito izdane odločbe. Tožnik je vtoževal povrnitev škode, ki mu je nastala. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo obstajati predpostavke: protipravnost, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila prekinjena vzročna zveza, ker tožnik ni pravočasno uveljavljal svojih pravic. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik lahko šele po pravnomočnosti sodbe upravnega sodišča uveljavljal svoje pravice, saj je šele z odločitvijo upravnega sodišča o odpravi odločbe z dne 18.1.2001 podana podlaga za uveljavljanje pravic.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer za obračun bruto razlike plač, ki bi po odločbi komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 30.11.2000 (odločba pred nezakonito obnovo tožene stranke) pripadala tožniku (bruto plača po količniku 8,50) in plačami, ki jih je dejansko prejemal za čas od 1.3.2001 do 14.11.2006. Glede na ugovor tožene stranke o zastaranju obrestnega dela tožbenega zahtevka za čas pred 19.11.2001, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovor utemeljen. Tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik plač, ki so se natekle do 19.11.2001 (v času več kot tri leta pred vložitvijo tožbe) ni utemeljen.

Tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov, in sicer od tistih, ki so zapadli v plačilo do 17.3.2002 v višini glavnice, od zneskov, ki so zapadli v plačilo po 17.3.2002 pa od zapadlosti le-teh v plačilo do plačila. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je bil razveljavljen 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78), namreč tudi za zamudne obresti v tej zadevi velja 376. člen OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obrestih doseže glavnico. Ker je bil 376. člen OZ z novelo Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS št. 40/2007), ki je začela veljati 22.5.2007 črtan, zamudne obresti, ki do 22.5.2007 niso dosegle glavnice, torej ne nehajo teči. Obresti od terjatev zapadlih po 17.3.2002 zaradi črtanja 376. člena OZ ne nehajo teči vse do plačila. Obresti od terjatev, ki so zapadle do 17.3.2002, pa so pred uveljavitvijo novele OZ-A že dosegle glavnico in so tako še po prej veljavnem 376. člen OZ z dosegom glavnice prenehale teči. Višji obrestni zahtevek je bilo zato potrebno zavrniti.

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških postopka. Ker tožnik ni uspel z zahtevkom le v minimalnem znesku, je sodišče na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določbo 155. člena ZPP, Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) in Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS št. 1/90 in naslednji). Od priglašenih stroškov mu je pritožbeno sodišče priznalo 300 točk za sestavo tožbe, za prvo pripravljalno vlogo 300 in naslednjo pripravljalno vlogo 200 točk, za prvi narok za glavno obravnavo in za naslednji narok 150, skupaj 1250 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 20 % DDV znaša 688,50 EUR. Stroški sodnih taks za sodbo in tožbo znašajo 39,64 EUR, skupni stroški tako znašajo 728,14 EUR.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel v minimalnem obsegu, je pritožbeno sodišče odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče mu je za sestavo pritožbe priznalo 375 točk ter za sodno takso za pritožbo 39,64 EUR, skupaj z upoštevanjem 20 % DDV znašajo stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 246,19 EUR.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za spor v zvezi s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja, revizija po določbah ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Pritožbeno sodišče je revizijo dopustilo, ker bo v primeru vložene revizije vrhovno sodišče odločilo o pomembnem pravnem vprašanju, saj gre za predmet spora, o katerem vrhovno sodišče še ni odločalo.