Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnice ugodilo tako, da je sklep o izvršbi z dne 19. 12. 2017 v celoti razveljavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in predlog za izvršbo zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnice zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo ter odločilo še o stroških postopka. Za razliko od sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje primarno presojalo pritožbene navedbe upnice v zvezi s plačilom dohodnine in zavzelo stališče, da je dolžnica s tem, ko je upnici 13. 4. 2017 na račun A. A. plačala 18.392,98 EUR, razliko v višini 5.286,33 EUR pa kot davek od dohodka od premoženja nakazala državi, v celoti in pravilno izpolnila svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Tudi sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 in II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018 in upnici pojasnilo, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku šteje za plačnika davka, je glede na 280. člen Obligacijskega zakonika, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je tako pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Posledično je sodišče druge stopnje preostale pritožbene navedbe (glede upničine aktivne legitimacije in deljivosti terjatve) ocenilo kot pravno nepomembne in se do njih ni posebej opredeljevalo.

2. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje vlaga predlog za dopustitev revizije upnica. Bistvo predloga predstavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava, konkretneje očitek kršitve načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku, ki naj bi bila podana s tem, ker sta sodišči dejstvo, da je dolžnica za upnico v skladu z zakonsko obveznostjo od zneska nadomestila, dogovorjenega v sodni poravnavi, že odvedla in plačala davčni odtegljaj, šteli kot izpolnitev obveznosti v okviru ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena ZIZ, čeprav v sodni poravnavi ni bilo dogovorjeno, da gre za bruto znesek. Upnica pojasnjuje, da je bilo v sodni poravnavi jasno in določno opredeljena denarna obveznost dolžnice. Določeno je, da mora direktno upnici plačati 23.679,31 EUR, pri čemer ni bilo nobenega govora o odbitkih in obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Če naj bi bila dolžnica dolžna plačati upnici za akontacijo dohodnine zmanjšan znesek, bi moralo biti to v sodni poravnavi po njenem mnenju izrecno dogovorjeno, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je dolžnica imela kot stranka sodne poravnave možnost vplivati na njeno vsebino in bi morala ob njenem sklepanju predvideti tudi svoje davčne obveznosti in skladno s tem zahtevati tudi opredelitev do vprašanja plačila davkov in prispevkov ter nosilca bremena v zvezi s tem. In ravno v dejstvu, da je bila v konkretnem primeru sklenjena sodna poravnava, upnica vidi bistveno razliko v primerjavi z zadevama II Ips 313/2015 in II Ips 264/2017, na kateri se sklicujeta izpodbijana sklepa. Navedeni zadevi se namreč nanašata na sodno odločbo, pri katerih, kot navaja upnica, stranke na izrek sodišča ne morejo vplivati. Zato po mnenju upnice stališče, zavzeto v navedenih dveh zadevah, v konkretnem primeru, ker gre za sodno poravnavo, ni uporabljivo. Upnica se sklicuje tudi na sodno prakso višjih sodišč, od katerih naj bi izpodbijani sklep odstopal, in ki po njenem mnenju potrjuje v predlogu zavzeto stališče, da je v primeru, ko izvršilni naslov prestavlja sodna poravnava, načelo stroge formalne legalitete še toliko bolj poudarjeno, saj so stranke pri njenem sklepanju fleksibilnejše in imajo možnost vplivati na njeno vsebino.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog upnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

5. Upnica, ki s predlogom ni uspela, sama krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).