Jedro

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbe, dolžniku pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 223,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovoru dolžnika z dne 16. 1. 2018 ugodilo tako, da je sklep o izvršbi z dne 19. 12. 2017 v celoti razveljavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in predlog za izvršbo zavrnilo, v 2. točki izreka je sklenilo, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v višini 224,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, v 3. točki izreka pa je sklenilo, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor.

2. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnica po pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in ugovor zavrne oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa dolžniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril dolžnik po pooblaščencu. Nasprotuje pritožbenim navedbam upnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, upnici pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnica je predlog za izvršbo vložila na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2781/2015-II z dne 7. 3. 2017 (v nadaljevanju: sodna poravnava), ki so jo sklenile upnica, A. A. in B. B. kot tožeče stranke ter dolžnik kot tožena stranka. V prvem odstavku 3. člena sodne poravnave se je tožena stranka (v tem izvršilnem postopku dolžnik) zavezala tožečim strankam plačati znesek 47.358,61 EUR v roku 30 dni od sklenitve sodne poravnave, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v drugem odstavku istega člena pa so vse stranke soglašale, da bo tožena stranka ta znesek plačala prvi tožnici A. A. in tretjemu tožniku B. B. kot skrbnikoma za posebne primere za denacionalizirano premoženje za račun vseh dedičev po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih C. C. in D. D., in sicer na način, da bo znesek 23.679,31 EUR plačala na fiduciarni račun pooblaščenca prve tožnice, znesek 23.679,30 EUR pa na račun tretjega tožnika. Upnica je v tretjem odstavku 3. člena sodne poravnave soglašala s tem, da se tudi njen delež odmene iz prvega odstavka tega člena izplača skrbnikoma za posebne primere za denacionalizirano premoženje v skladu s tretjo alinejo 1. člena1 te sodne poravnave.

7. V predlogu za izvršbo je upnica navedla, da ji je bil dolžnik na podlagi zgoraj navedene sodne poravnave dolžan plačati znesek 23.679,30 EUR in da je bil način plačila dogovorjen tako, da je predmetni znesek zavezan plačati na račun B. B., ter da se je navedeni znesek zavezal plačati v roku 30 dni od sklenitve sodne poravnave, torej je terjatev zapadla 7. 4. 2017. Dalje je navedla, da dolžnik tega zneska še ni v celoti poravnal, in sicer je 13. 4. 2017 plačal le delni znesek v višini 18.351,46 EUR, tako da dolguje še znesek v višini 5.327,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2017 dalje do plačila.

8. Dolžnik je v ugovoru med drugim trdil, da je obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova in je predmet tega izvršilnega postopka, v celoti izpolnil 13. 4. 2017, saj v sodni poravnavi dogovorjeni znesek 23.679,31 EUR predstavlja bruto (in ne neto) znesek, od katerega je moral v skladu z veljavnimi predpisi in izrecnim mnenjem FURS obračunati in odvesti dohodnino v višini 5.286,33 EUR, ki jo je nakazal na račun za plačilo davkov od dohodkov iz premoženja. Poleg tega je na podlagi sodne poravnave B. B. na njegov račun nakazal (poleg zneska 18.351,46 EUR) tudi 41,52 EUR, česar upnica v predlogu za izvršbo ni upoštevala, zato je izterjevani znesek previsok za 41,52 EUR. Meni, da je svojo obveznost v celoti izpolnil že 13. 4. 2017, zato je prenehala in je podan ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je dolžnik na podlagi sodne poravnave dolžan plačati znesek v višini 23.679,30 EUR na račun B. B. in da je 13. 4. 2017 že nakazal 18.351,46 EUR. Sporno pa je, ali je s tem, ko je razliko v višini 5.286,33 EUR nakazal na račun za plačilo davkov od dohodka od premoženja, svojo obveznost v celoti izpolnil. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se nadomestilo za uporabo nepremičnine, izplačano upravičencu na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), davčnopravno obravnava kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem, ki je v skladu z drugo točko drugega odstavka 75. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obdavčen z dohodnino. Od dohodkov, od katerih se v skladu z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, je plačnik davka za davčnega zavezanca po prvem odstavku 59. člena ZDavP-2 dolžan izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj. Na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki je v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje. V smislu ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačevanje dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem ureja 325. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da dohodnino v tem primeru izračuna plačnik davka v obračunu davčnega odtegljaja ali davčni organ v odločbi, izdani na podlagi napovedi zavezanca. Na podlagi napovedi zavezanca se dohodnina ugotovi v odločbi davčnega organa le, če dohodek iz oddajanja premoženja v najem izplača oseba, ki ni plačnik davka ali če gre za taksativno naštete vrste dohodkov, med katerimi pa ni dohodka iz oddajanja premoženja v najem (peti odstavek 325. člena ZDavP-2). Sicer pa dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz oddajanja premoženja v najem, plačati pa najpozneje v petih dneh od izplačila dohodka (četrti odstavek 325. člena ZDavP-2). V obravnavani zadevi je torej plačnik davka denacionalizacijski zavezanec (toženec), ki upravičencu (tožniku) v svoje breme izplača nadomestilo iz drugega odstavka 72. člen ZDen, ki se obdavčuje z dohodnino kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem.

10. Denacionalizacijski zavezanec, to je dolžnik, je torej za upravičenca, to je upnico, dolžan izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od prisojenega nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz oddajanja premoženja v najem, plačati pa najpozneje v petih dneh od izplačila dohodka, kar pomeni, da ta njegova obveznost do konca glavne obravnave na prvi stopnji niti še ne nastane in je izrek sodne odločbe ne more vsebovati, zato prisojeni znesek, v kolikor iz njega izrecno ne izhaja kaj drugega, predstavlja bruto znesek obveznosti. Za prenehanje obveznosti ni potrebno, da bi moral biti prisojeni znesek nadomestila v vsakem primeru plačan neposredno upniku. Na podlagi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 in II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018 pojasnilo, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

11. Glede na vse pojasnjeno je dolžnik od zneska 23.679,30 EUR, ki ga je bil dolžan plačati na račun B. B., pravilno obračunal in odvedel davek v višini 5.286,33 EUR, razliko v višini 18.392,98 EUR pa je plačal na račun B. B. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je glede zneska v višini 18.351,46 EUR upnica že v predlogu za izvršbo navedla, da ga je dolžnik plačal 13. 4. 2017, plačilu zneska v višini 41,52 EUR, ki ga je dolžnik zatrjeval in dokazoval v ugovoru, pa upnica v odgovoru na ugovor ni nasprotovala, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ šteje, da to plačilo priznava. S tem, ko je upnik 13. 4. 2017 na račun B. B. plačal 18.392,98 EUR, razliko v višini 5.286,33 EUR pa kot davek od dohodka od premoženja, je v celoti in pravilno izpolnil svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Dolžnikov ugovor je torej utemeljen že iz razloga, ker je izkazal, da je celotno obveznost izpolnil že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Ob pojasnjenem in ob upoštevanju dejstva, da je upnica predlog za izvršbo vložila zaradi izterjave zneska, ki predstavlja razliko med neto izplačanim in bruto prisojenim zneskom, torej za znesek davka, ki ga je dolžnik že plačal neposredno osebi, ki jo določa zakon, se ugovorne navedbe glede upničine aktivne legitimacije izkažejo kot pravno nepomembne, zato se sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako se sodišče ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi je upnica izpodbijala materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je terjatev iz izvršilnega naslova deljiva in da ima vsaka od treh tožečih strank (med njimi tudi upnica) pravico zahtevati le svoj del, to je tretjino terjatve, kar znaša 15.786,21 EUR. V konkretni situaciji, ko za upnico ni sporno, da je dolžnik že plačal 18.392,98 EUR na račun B. B., glede razlike v višini 5.286,33 EUR pa je bilo pojasnjeno, da je bila pravilno plačana kot davek, s čimer je dolžnik svojo obveznost v celoti izpolnil, vprašanje deljivosti terjatve ni več pravno pomembno in ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

12. Glede odločitev o stroških postopka (2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa) upnica v pritožbi ni navedla nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, pri katerem pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotovilo, da so bili dolžnikovi stroški ugovornega postopka odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in ker je dolžnik z ugovorom uspel, na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ tudi pravilno naloženi upnici v plačilo. Prav tako je pravilna odločitev o tem, da mora upnica sama kriti svoje stroške odgovora na ugovor, saj ti ob vsem zgoraj pojasnjenem za izvršbo niso bili potrebni (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ).

13. Ker je glede na vse pojasnjeno odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnica sama krije svoje stroške pritožbe (peti odstavek 38. člena ZIZ), dolžniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški zajemajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 300 točk (tar. št. 27/6 OT), materialne stroške v višini 2% ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR skupaj znaša 223,99 EUR.

1 Prva tožnica A. A. in tretji tožnik B. B. sta bila z delnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. „D“ N 355/1992 z dne 26. 9. 2014, pravnomočnim dne 23. 10. 2014, postavljena za skrbnika za posebne primere za denacionalizirano premoženje v tem nepravdnem postopku, tako da sta dolžna upravljati z vrnjenim premoženjem do konca zapuščinskega postopka po denacionalizacijskih upravičencih C. C. in D. D.