Jedro

Tožena stranka je tožniku pravilno določila pravico do starostne pokojnine po splošnem predpisu, pri izračunu pokojninske osnove za čas, ki ga je tožnik prebil v aktivni vojaški službi v JLA, pa je pravilno upoštevala pavšalne osnove namesto dejansko prejetih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi toženke z dne 2. 10. 2007 in z dne 12. 1. 2007 spremenita ter, da sodišče ugotovi, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 v mesečnem znesku 780,00 EUR, kar mu je toženka dolžna priznati in mu odmeriti starostno pokojnino v navedenem znesku od navedenega datuma, z upoštevanjem vsakokratnih povečanj pokojnine ter mu izplačati razliko premalo izplačane pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska starostne pokojnine, to je od vsakega 30 v mesecu, za tekoči mesec, do plačila.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi bodisi na podlagi dejanskih prejemkov, ki jih je tožnik prejel od leta 1970 do leta 1985, ali na podlagi metodologije, ki jo zagovarja toženka, preračunal navedene zneska z uporabo valorizacijskih količnikov na posamezno leto, ter nato, ob upoštevanju ugotovljenega procenta od zavarovalne osnove, ugotovil višino starostne pokojnine. Sodišče je zaslišalo zgolj pričo P.D., ki je zaposlen pri toženki in ki je nepravilno opravil pravno interpretacijo določb 7. in 8. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami - ZPIZVZ). Ker gre za specifično finančno materijo, ki jo obvlada samo nekaj izvedencev finančne stroke, bi bilo potrebno določiti izvedenca finančne stroke, ki bi opravil precizni izračun pokojninske osnove za navedeno, najbolj ugodno 15 letno obdobje, od leta 1970 do leta 1985. Sodišče je napačno uporabilo določbe ZPIZVZ, saj po mnenju pritožnika sam ni upravičenec po tem zakonu in ne sodi v sklop določb ZPIZVZ, saj v času uveljavitve tega zakona ni niti pridobil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po predpisih SFRJ niti izpolnil pogoje za njihovo pridobitev. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine šele leta 2006. Tudi v kolikor bi se uporabil navedeni zakon, bi se pri tožniku morali uporabiti prejemki kapetana prvega razreda, kot to določa 1. odstavek 7. člena, saj je imel takšen čin, kot zadnji čin, pred uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine. Sodišče bi glede odmere višine pokojnine moralo uporabiti splošne določbe ZPIZ/92 in ZPIZ-1 ter upoštevati dejanske prejemke tožnika za najbolj ugodno 15 letno obdobje in bi bila tako pokojnina za tožnika višja vsaj za 100,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevek tožnika, da se spremenita odločbi toženca z dne 12. 1. 2007 in z dne 2. 10. 2007 in sicer tako, da se tožniku odmeri starostna pokojnina v znesku 780,00 EUR. S citiranima odločbama toženke je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 685,50 EUR na mesec od 2. 12. 2006 dalje. Med strankama ni sporno, da je tožnik v času od 22. 7. 1968 do 20. 3. 1986 bil zavarovanec v aktivni službi v JLA ter, da je od 22. 3. 1986 do 1. 12. 2006 opravljal samostojno dejavnost kot odvetnik ter, da ima pravico do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 dalje glede na to, da je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 56 let in 2 meseca starosti in 41 let 6 mesecev ter 19 dni pokojninske dobe.

Pravna podlaga za določitev starostne pokojnine je določena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), kjer je v 50. členu določeno, da se starostne pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, in sicer za zavarovanca z zavarovalno dobo 15 let v višini 35 % pokojninske osnove (moški) oz. 38 % pokojninske osnove (ženska), nato pa se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe odmerni odstotek poveča za 1,5 %. Če pokojninska doba ne znaša polno leto, vendar pa vsaj 6 mesecev, se odmeri odstotek iz prejšnjega odstavka poveča za 0,75 %. Zavarovancu, ki vključno z upoštevanjem več kot 5 let dodane dobe pridobi pravico do starostne pokojnine z 20 leti pokojninske dobe, se starostna pokojnina odmeri v višini 35 % pokojninske osnove (moški) oz. 38 % pokojninske osnove (ženska). Pri tem se upošteva tudi 409. člen ZPIZ-1, ki določa, da se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in odstotkov za odmero pokojnine, določenih s tem zakonom. Odstotek se v tem primeru določi tako, da se odstotke za odmero pokojnine po prejšnjih predpisih, ki gre zavarovancu glede na pokojninsko sodbo, dopolnjeno do uveljavitve tega zakona, prišteje 1,5 % za eno leto pokojninske dobe oz. delovne dobe, oz. 0,75 % za vsaj 6 mesecev pokojninske ali delovne dobe po letu 2000. Upoštevajoč 51. člen ZPIZ-1 se pri zavarovancih pri odmeri starostne pokojnine delovna doba nad 40 let delovne dobe enoti po lestvici, določeni v 51. členu ZPIZ-1. Po navedenih principih je tožniku toženec odmeril starostno pokojnino.

Pri tem je toženec v skladu s 5. odstavkom 2. člena ZPIZVZ, ki določa, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno, upošteval tožnikovo zavarovalno dobo, pridobljeno v času, ko je bil tožnik zavarovanec v aktivni službi v JLA. Po izrecni določbi 1. odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova, ki je določena v 7. členu ZPIZVZ, upošteva tudi pri določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove za zavarovance, ki uveljavijo pravico do pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Navedena določbe je legis specialis glede osnove za izračun pokojninske osnove za odmero pokojnine po splošnih predpisih in jo je potrebno v primeru tožnika tudi upoštevati. Tožniku je tožena stranka tako pravilno določila pravico do starostne pokojnine po splošnem predpisu, upoštevajoč 1. odstavek 8. člena ZPIZVZ pa je potrebno pri izračunu pokojninske osnove za čas, ki ga je tožnik prebil v aktivni vojaški službi v JLA upoštevati pavšalne osnove glede na način, kakor so določene v 7. členu ZPIZVZ namesto dejansko prejetih plač. Takšen način izračuna pokojninske osnove velja za tiste zavarovance, ki so pokojnino uveljavili po pričetku veljavnosti ZPIZVZ, to je od 18. 7. 1998 dalje. Znesek pavšalne osnove se upošteva za vsako posamezno koledarsko leto, prebito v JLA, višina pa je odvisna od čina (razreda), ki ga je imel zavarovanec v posameznem koledarskem letu. Znesek pavšalnih osnov se nato najprej pomnoži s faktorjem 1,297, kar pomeni, da so osnove (mesečne) vrednostno pripeljane na raven leta 1991. Ker se za odmero pokojnine upošteva letni znesek plače, je treba mesečne osnove (pomnožene s faktorjem) vedno preračunati na letno vrednost, torej pomnožiti z 12; z ustreznimi količniki, določenimi v Sklepu o valorizacijskih količnikih za preračun plač iz prejšnjih let na raven plač iz leta 1991 (Ur. l. RS, št. 10/92), pri čemer se tako določene osnove devalorizirajo na posamezno koledarsko leto, prebito v JLA.

Kakor je pravilno izpovedala priča D.P., je možen preizkus pravilnosti izračuna tožene stranke. Tožnik je bil npr. v letu 1970 vodnik I klase, nazadnje v letu 1986 pa je bil kapetan I klase. V letu 1970, ko je bil tožnik vodnik I razreda, se mu v skladu s 7. členom ZPIZVZ prizna osnova v višini 9.130,00, katero je potrebno v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZPIZVZ pomnožiti s količnikom 1,297, da se dobi mesečni znesek in pomnoži z 12 mesecev, da se dobi letni znesek. Zaradi denominacije je potrebno izračunani znesek pomnožiti z 10.000, tako ugotovljeni znesek se nadalje z valorizacijskim količnikom za preračun osebnih dohodkov, določenim v prej citiranem sklepu deli za leto 1970 s količnikom 75.362,20 in je tako tožnikova neto plača za leto 1970 znašala 18.855,51 SIT (9.130,00 krat 1,297 je 11.841,61 krat 12 je 142.099,32 krat 10.000 je 1420993200,00 deljeno s 75.362,20 je 18.855,51). V letu 1985, ko je bil tožnik kapetan prvega razreda pa je potrebno upoštevati v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZPIZVZ osnovo 12.041, jo pomnožiti s količnikom 1,297, nadalje z 12 meseci, opraviti devalorizacijo (pomnožiti z 10.000) in to deliti z valorizacijskim količnikom za leto 1985, to je s 1.886,55 (12.041 krat 1,297 je 15617,177 krat 12 je 187406,12 krat 10.000 je 1.74061200,00 deljeno z 1886,57 je 993379,66). Povedano pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi šlo v danem primeru za tako specifično finančno materijo, katero obvlada samo nekaj izvedencev finančne stroke na območju Republike Slovenije in da teh izračunov ne obvlada niti sodišče, niti tožnik, niti zaslišana priča. Gre za to, da je ZPIZVZ v 7. členu določil pavšalne osnove glede na čin oz. razred upravičencev. Te pavšalne osnove so bile določene tako, da bi navedene pokojnine praviloma ne odstopale od pokojnin, ki so jih upravičenci z enakimi čini ali razredi pridobili po vojaških predpisih, zato so bile določene glede na višino plač, ki so bile po vojaških predpisih podlaga za uskladitev vojaških pokojnin za leto 1991 (Službeni vojni list 9/91), ter v 8 členu določil, da se ta znesek pavšalnih osnov najprej pomnoži s faktorjem 1,297, kar pomeni, da so osnove (mesečne) vrednostno pripeljane na raven leta 1991. Ker niso podani pritožbeni razlogi in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev materialno pravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.