Jedro

Stališča, da je razlastitvena upravičenka v zamudi s plačilom odškodnine najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, ni mogoče nekritično upoštevati v primerih, ko se o odškodnini odloča na podlagi ZRPPN. V teh primerih pride do zamude, ko se izteče rok za prostovoljno izpolnitev, ki ga določa 55. člen tega zakona.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 2. 4. 2014 se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu, to je točki 1 izreka, spremeni tako, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu plačati 19.444,96 EUR v roku 30 - tih dni od vročitve pravnomočne odločbe o določitvi odškodnine, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 14. 5. 2014 se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. V tem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7. 12. 2011 odločilo, da mora predlagateljica nasprotnemu udeležencu plačati 64.814,19 EUR odškodnine za razlaščeni solastni delež na stanovanju, 8.000,00 EUR za izgubljeno uporabo delov garaže in dvorišča in 15.959,60 EUR za izgubljeno uporabo prostorov v dodatni uporabi, skupaj torej 88.773,79 EUR. Za izgubo dohodka v letu 1979 mu je priznalo 4.299,60 EUR odškodnine. Takšna odločitev je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča II Cp 352/2012 z dne 13. 6. 2012 glede 30% odškodnine za stanovanje, to je za znesek 19.444,26 EUR, v ostalem pa je bila pritožba zavrnjena in odločitev potrjena. Nasprotni udeleženec je glede odločitve, ki je postala pravnomočna, 5. 5. 2014 vložil predlog za obnovo postopka. S sklepom z dne 14. 5. 2014 ga je sodišče prve stopnje zavrglo. Ugotovilo je, da nasprotni udeleženec ni navedel dejstev, ki ne bi bila znana v že pravnomočno končanem postopku, niti ni predlagal dokazov, ki ne bi bili že predlagani in izvedeni, oziroma dokazov, ki bi lahko privedli do ugodnejše odločitve.

2. S sklepom z dne 2. 4. 2014 je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o razveljavljenem delu prisojene odškodnine. Predlagateljici je naložilo, da nasprotnemu udeležencu za razlaščeno nepremičnino, ki je specificirana v izreku sklepa, plača (še) znesek 19.444,96 EUR in sicer v roku 30 - tih dni od vročitve pravnomočne odločbe D. N., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Ponovno je ugotovilo, da stanovanje, ki je bilo nasprotnemu udeležencu dano v najem, ni bilo primerno in zato ni pogojev za 30 % zmanjšanje odškodnine po 1. odstavku 42. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN).

3. Pritožbi zoper oba sklepa vlaga nasprotni udeleženec.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga izvedbo obravnave in spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo obnova dovoljena in delno pravnomočen sklep z dne 7. 12. 2011 razveljavljen, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očita kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka istega določila. Meni, da se sklepa ne da preizkusiti. Predlog za obnovo je popoln in citira njegov del (točki 1 in 2). Sodišče je odločalo samovoljno, arbitrarno in ne na podlagi zakonov, Ustave in EKČP. Gre za nepošteno sojenje, neupoštevanje izvedenih dokazov in gradiva v spisu. Samovoljno spreminja zahtevke nasprotnega udeleženca, ko spreminja citirani točki 1 in 2 predloga in samovoljno navaja, da se nov dokaz nanaša na primernost stanovanja. S tem, ko je izvedenec priznal, da stanovanje, v katerega je bil nasprotni udeleženec prisilno preseljen, ni primerno, je dokazano, da je izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je bilo v prejšnjem postopku odločeno, nezakonito, pristransko in samovoljno. S tem je dokazano tudi to, da so bile pripombe in predlog za postavitev drugega izvedenca utemeljene. S tem so dokazane tudi točke 1 do 6 predloga. Opozarja na del zapisnika naroka z dne 2. 4. 2014. Nejasna je obrazložitev pod točko 10 sklepa. Ne drži, da dejstvo, da nasprotnemu udeležencu ni bilo dodeljeno primerno stanovanje, nima vpliva na odločitev sodišča in ne bi mogla biti izdana zanj ugodnejša odločba. Sodišče spregleda, da je bila odškodnina določena na podlagi izvida in mnenja izvedenca, ki se je izkazalo za nepravilno in pristransko. Nasprotni udeleženec se je v razlaščenem stanovanju ukvarjal z dovoljeno dejavnostjo. To sodišče prvič ugotovi šele v ponovljenem postopku. Ker je izhajalo iz zmotnih predpostavk, mu odškodnine za opravljanje dovoljene dejavnosti ni priznalo. V nadaljevanju opozarja na postopek pri Komisiji za vloge in pritožbe skupščine RS ter tožbo v zadevi VI P 769/92. Zahtevke za povračilo škode je nasprotni udeleženec postavil tudi v tem postopku. Zaključki v točki 12 so zato napačni. Sodišče je napačno predstavilo sklep II Cp 352/2012 in sklep VS RS II Ips 262/2012. Oba temeljita na cenitvah izvedenca in ugotovitvi o primernosti stanovanja. Ne strinja se z razlogi v točki 15 sklepa. Primernost stanovanja presoja izvedenec, ki mora biti strokoven in nepristranski. V tem postopku postavljeni izvedenec to ni bil. Citira del revizije z dne 27. 8. 2012. Sodišče se do navedb v točki 1 in 2 predloga ni opredelilo.

5. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

6. Tudi v pritožbi zoper sklep z dne 2. 4. 2014 (odločitev o preostalem delu odškodnine) nasprotni udeleženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Meni, da začetek teka zakonitih zamudnih obresti ni pravilno določen in odločitev krši zakone, Ustavo in EKČP. Upoštevana ni niti sodna praksa. V letu 1980 je bil nezakonito deložiran, saj odločba o preselitvi in dodelitvi drugega stanovanja ne obstaja. Stanovanje mu je bilo nezakonito odvzeto iz posesti. Opozarja na odločbo VS RS II Ips 874/2009, po kateri lahko razlaščenec zahteva zamudne obresti od dejanskega odvzema iz posesti in odločbo U 153/91 z dne 24. 10. 1991. Glede sodne prakse opozarja na odločbe II Cp 832/2010, II Cp 1287/2011, II Ips 15/2011 in II Ips 79/2011. Meni, da je bila predlagateljica v zamudi najmanj naslednji dan, ko je bila seznanjena s cenitvijo (glede stanovanja je to od 18. 4. 2011). Vztrajanje sodišča, da tečejo obresti šele od 12. 9. 2012, ko naj bi bil vročen sklep sodišča druge stopnje, je nezakonit in ni v skladu s sodno prakso. V kolikor bodo zamudne obresti od zneska 19.444,26 EUR začele teči šele naslednji dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča predlagateljici, bo s tem kršena sodna praksa in zakoni, pa tudi Ustava in EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče določi datum od katerega zamudne obresti tečejo.

7. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba zoper sklep z dne 2. 4. 2014 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 14. 5. 2014 pa je neutemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 14. 5. 2014 (zavrženje predloga za obnovo postopka)

9. Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ter kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora glede kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP konkretizirano navesti katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. V pogledu zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa mora navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Pritožnik tem zahtevam ni zadostil, zato so očitki o storjenih kršitvah neupoštevni.

10. Sklep sodišča prve stopnje tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov preizkus. Vsebuje razumljiv izrek, v obrazložitvi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku. Očitana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena. To velja tudi za obrazložitev pod točko 10 sklepa, ki ni nejasna. Glede na to, da se sodišče sklicuje na obrazložitev pritožbenega sodišča, to je na točko 26 sklepa II Cp 352/2012 z dne 13. 6. 2012, je jasno, da s tem zavrača kot nerelevantne za odločitev pritožnikove navedbe v zvezi z neobstojem pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja in prisilni preselitvi.

11. Ker sodišče predloga za obnovo ni zavrglo zato, ker bi bil nepopoln, je pritožba v delu, ko trdi, da predlog je popoln, nerazumljiva in na presojo pravilnosti odločitve ne more vplivati.

12. Pritožnik sodišču v pritožbi očita samovoljnost, arbitrarnost in neupoštevanje zakonov, Ustave in EKČP. Očita mu tudi, da ni upoštevalo izvedenih dokazov in gradiva v spisu. Svojih očitkov ne konkretizira, zato so nepreverljivi. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa kršitev Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah ni zasledilo.

13. Nerazumljiv je očitek, da je sodišče spreminjalo zahtevke, saj je z izpodbijanim sklepom odločeno o predlogu, ki ga je slednji vložil in s katerim je zahteval, da se dovoli obnova tistega dela postopka, ki je bil končan s pravnomočnim sklepom z dne 7. 12. 2011. Sodišče je tudi navedbe, s katerimi je predlog utemeljil, korektno povzelo, pri čemer ni pomembno, da sta točki 1 in 2, ki ju vsebuje predlog na drugi strani, povzeti v opombi. Sodišče tudi ni samovoljno navedlo, da se ti dve točki (v katerih naj bi bili navedeni novi dokazi) nanašali na primernost stanovanja, saj to izhaja iz predloga (primerjaj prvo alinejo drugega odstavka na strani 2).

14. Dejstvo, da je izvedenec v ponovljenem postopku, ko je bil zaslišan, svoje mnenje glede primernosti stanovanja spremenil, še ne pomeni podlage za zaključek, da je s tem dokazano, da je njegovo celotno mnenje (torej tudi cenitev, ki je bila podlaga za določitev odškodnine), pristransko, nestrokovno in nepravilno in ga sodišče prve stopnje v že pravnomočno končanem postopku ne bi smelo upoštevati. To tudi ni nov dokaz v smislu 10. točke 395. člena ZPP(1), saj je imel pritožnik možnost, da v že pravnomočno zaključenem postopku predlaga dopolnitev izvedeniškega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca. To je tudi storil. Dejstvo, da je bil neuspešen, pa ne more biti podlaga, da bi sodišče dovolilo obnovo postopka.

15. Tudi dejstvo, da se je pritožnik ukvarjal z dovoljeno dejavnostjo, ni novo. Pritožnik je zanj vedel in ga je v pravnomočno končanem postopku tudi zatrjeval, sodišče pa se je do njega (na vseh stopnjah) opredelilo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v točki 12 razlogov vsebino odločbe pritožbenega in Vrhovnega sodišča pravilno predstavilo in pojasnilo, da ugotovitev, da nasprotni udeleženec ni opravljal dovoljene dejavnosti, na odločitev ni vplivala. Večji del zahtevka je bil namreč zavrnjen zaradi nezadostnih trditev o pridelku, stroških in dohodku. Jasno je zato, da pritožnik na podlagi dokazov, ki jih omenja v predlogu za obnovo, ne glede na to, ali bi jih bilo sploh mogoče opredeliti kot nove, ne bi mogel doseči izdaje zanj bolj ugodne odločbe.

16. V točki 15 je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je primernost stanovanja pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolni sodišče. Pri tem si za ugotovitev dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, lahko pomaga z izvedencem, vendar pa je končna presoja kljub temu pridržana sodišču. Posledično je zato pravilen tudi zaključek sodišča, da je sklicevanje na zapisnik z dne 2. 4. 2014 (oziroma mnenje izvedenca o primernosti stanovanja) nerelevantno. Gre namreč za materialnopravno presojo. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava pa ni obnovitveni, ampak pritožbeni razlog. Ker je bilo vprašanje primernosti stanovanja pomembno zgolj v pogledu odločitve o morebitnem zmanjšanju odškodnine, v tem delu pa je bil sklep z dne 7. 12. 2011 razveljavljen, je le - to tudi sicer nerelevantno za konkretno odločitev.

17. Sodišče prve stopnje se je o mnenju izvedenca glede primernosti stanovanja, ki ga je podal ob zaslišanju dne 2. 4. 2014 (točka 1, stran 2 predloga) opredelilo v razlogih pod točko 14 in 15, o tem, da ne obstaja pravnomočna odločba o prisilni izselitvi in odvzemu stanovanja iz posesti (točka 2, stran 2 predloga) pa v točki 10 in 13. 18. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na obrazloženo pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil. Glede pritožbe zoper sklep z dne 2. 4. 2014

20. Sodišče prve stopnje je tek zamudnih obresti vezalo na vročitev pravnomočne odločbe o določitvi odškodnine nasprotnemu udeležencu in na potek 30 - dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki začne teči z vročitvijo.

21. Takšna odločitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem pravilna.

ZRPPN v 55. členu določa, da mora razlastitveni upravičenec plačati odškodnino v roku 30 - tih dni po tem, ko mu je bila vročena pravnomočna odločba o določitvi odškodnine. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je začetek teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in s tem posledično tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti, vezalo na vročitev pravnomočne odločbe nasprotnemu udeležencu. Ker na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, je pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 5. alinejo 358. člena ZPP ter 37. členom ZNP spremenilo tako, je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti vezalo na vročitev pravnomočne odločbe predlagateljici, skladno z že citiranim 55. členom ZRPPN.

22. Ni pa pritožba utemeljena v preostalem delu, v katerem se nasprotni udeleženec zavzema za priznanje zakonskih zamudnih obresti najmanj od izdelave cenitve dalje (to je od 18. 4. 2011).

23. Pritožnik v pritožbi zahtevek za priznanje zakonskih zamudnih utemeljuje s trditvami o nezakonito vodenem razlastitvenem postopku. Trdi, da je bil brez odločbe o izselitvi in zagotovitvi drugega primernega stanovanja, preseljen v neprimerno stanovanje, pri čemer opozarja na odločbo VS RS II Ips 874/2009 ter tam navedeno prakso ESČP. 24. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnika, da mu na tej podlagi pripadajo zamudne obresti oziroma, da bi mu jih sodišče v tem postopku moralo prisoditi, ne strinja. Drži, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 874/2009 zavzelo stališče, da lahko razlaščenec, če mu je bila posest odvzeta še pred izdajo odločbe o razlastitvi, zahteva zakonske zamudne obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje in sicer kot pavšalno nadomestilo za uporabo. Vendar pa to ne pomeni, da je do njih pritožnik v tem postopku tudi upravičen. Gre namreč za zahtevek, ki ima izrazito obligacijskopravno naravo, ki terja odločanje v pravdi (primerjaj odločbo II Ips 15/2011). V okviru nepravdnega postopka za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino sodišče o tem ne sme odločati. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi v zvezi z obrestno odločitvijo presojalo tudi navedbe nasprotnega udeleženca o nezakonito vodenem razlastitvenem postopku, upoštevaje tudi to, da slednji zahtevka na tej podlagi niti ni postavil. 25. Pritožnik nadalje trdi, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti in opozarja na odločbe VSL II Cp 832/2010 in II Cp 1287/2011 ter odločbi II Ips 15/2011 in II Ips 79/2011. 26. Drži sicer, da je konkretna odločitev v pogledu začetka teka zakonskih zamudnih obresti drugačna od odločitev, ki so bile sprejete v zgoraj navedenih zadevah(2), vendar pa te zadeve s konkretno niso primerljive. Vse odločbe, na katere se sklicuje pritožnik, imajo podlago v kasneje sprejetem Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in ne v ZRPPN(3), po katerem se določa odškodnina v konkretni zadevi. Tudi okoliščine vsakega konkretnega primera so različne.

27. Tako je sodišče v zadevi II Cp 832/2010 odločitev o začetku teka zamudnih obresti utemeljilo s sklicevanjem na 104. in 105. člen ZUreP-1 in ob upoštevanju dejstva, da je šlo za nujen postopek in dejstva, da nasprotna udeleženka ni izkoristila možnosti, da bi odškodnino položila pri sodišču. ZRPPN t. i. nujnega postopka ne pozna. V konkretni zadevi tudi sicer ne gre za primer razlastitve, katere namen(4) bi opravičeval nujen postopek v smislu 104. in 93. člena ZUreP-1. ZRPPN tudi ne daje možnosti položitve odškodnine pri sodišču. Je pa v ZRPPN razlaščencu dana možnost, da predlaga sodišču določitev akontacije odškodnine, ki ne sme biti manjša od ¾ približno ocenjene odškodnine (primerjaj 53. člen ZRPPN in 97. člen ZNP). Na takšno možnost je bil nasprotni udeleženec v tem postopku opozorjen, pa jo je odklonil (primerjaj zapisnik naroka z dne 8. 3. 1982, list. št 36, stran 4).

28. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločitev VSL II Cp 1287/2011. V tej zadevi je sodišče začetek teka zakonskih zamudnih obresti vezalo na potek izpolnitvenega roka, tega pa na vročitev sklepa sodišča prve stopnje. Takšna odločitev je bila posledica dejstva, da ZUreP-1 določb o izpolnitvenem roku, če odškodnino določi sodišče, ne vsebuje, ne vsebuje pa jih niti ZNP v devetem poglavju (členi 97 do 104). Izpolnitveni rok je zato določilo sodišče. V konkretnem primeru to ne pride v poštev, saj ZRPPN v 55. členu izpolnitveni rok določa, veže pa ga ne zgolj na vročitev odločbe (sodišča prve stopnje), ampak na vročitev pravnomočne odločbe o določitvi odškodnine.

29. V odločbi II Ips 15/2011 je Vrhovno sodišče sicer pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, ki je priznalo zamudne obresti od odvzema nepremičnine iz posesti, vendar pa je šlo v tej zadevi za specifičen primer t. i. dejanske razlastitve, pri čemer je Vrhovno sodišče opozorilo, da odločanje o zamudnih obrestih, ki ga utemeljuje nezakonito ravnanje, ne sodi v nepravdni postopek. O tem, od kdaj sicer tečejo zakonske zamudne obresti, pa v tej odločbi stališča ni zavzelo.

30. Končno je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno tudi sklicevanje na najnovejšo odločbo VS RS II Ips 79/2011 z dne 12. 9. 2013. V njej je zavzeto stališče, da je razlastitvena upravičenka z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine v zamudi (najkasneje) s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, saj gre za vzajemno obveznost, razlastitvena upravičenka pa ima, da se izogne plačilu obresti, možnost odškodnino položiti pri sodišču (peti odstavek 105. člena ZUreP-1). V konkretni zadevi se, kot je že bilo pojasnjeno, odškodnina določa po ZRPPN, zato tega stališča, ki ima podlago v določbah ZUreP-1, ni mogoče nekritično uporabiti.

31. Po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne pride v poštev sklicevanje na splošno pravilo o sočasni izpolnitvi vzajemnih obveznosti (101. člen OZ), saj ZRPPN glede (časa) izpolnitve vsebuje drugačna pravila kot ZUreP-1. Tako mora razlaščenec (praviloma) izročiti razlaščeno nepremičnino v posest razlastitvenemu upravičencu z dnem, ko postane odločba o razlastitvi pravnomočna (23. člen ZRPPN), pri tem pa prevzem posesti ni pogojen s plačilom odškodnine kot to velja po ZUreP-1 (primerjaj 103. člen).

32. Za odločitev je pomembna tudi razlika v zakonski ureditvi, ki se nanaša na rok v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan plačati odškodnino, saj pride v primeru, da je rok za izpolnitev določen, dolžnik v zamudo šele, če obveznosti v tem roku ne izpolni (prvi odstavek 299. člena OZ, enako tudi 324. člen ZOR), v nasprotnem primeru pa takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega drugega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni (2. odstavek 299. člena OZ oziroma 2. odstavek 324. člena ZOR). ZRPPN rok za izpolnitev določa: razlastitveni upravičenec je odškodnino dolžan plačati v roku 30-tih dni od vročitve pravnomočne odločbe, s katero je odškodnino določilo sodišče. ZUreP-1 roka za izpolnitev obveznosti, če odškodnino določi sodišče, ne določa, ne določa pa ga niti ZNP v določbah, ki se nanašajo na postopek za določitev odškodnine. Glede na že citirano določilo 1. odstavka 299. člena OZ oziroma 1. odstavka 324. člena ZOR, lahko zato zamudne obresti v konkretnem primeru, ki se obravnava po določilih ZRPPN, začnejo teči šele z iztekom roka, ki ga za plačilo odškodnine določa 55. člen.

33. Pritožba je v tem delu glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

(1) Nov dokaz je zgolj dokaz, ki je obstajal že v času prejšnjega postopka, pa stranka zanj ni vedela.

(2) V zadevi II Cp 832/2010 z dne 28. 7. 2010 je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve predloga dalje; v zadevi II Cp 1287/2011 z dne 14. 9. 2011 jih je priznalo od poteka paricijskega roka dalje; v zadevi II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011 s trenutkom odvzema posesti, v zadevi II Ips 79/2011 z dne 12. 9. 2013 pa od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi dalje.

(3) Tako je 53. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) , ki je bil sprejet v letu 1997, določil, da se začeti postopki za določitev odškodnine po določbah ZRPPN, končajo po dosedanjih predpisih. Podobno določilo (177. člen) je tudi v kasneje sprejetem ZUreP-1. (4) V konkretnem primeru je bil namen razlastitve (priloga A29) v zunanji ureditvi A. (razširitev P. ceste in ter ureditev parkovne površine).