Jedro

V tej zadevi je v letu 2014 prišlo zgolj do spremembe v statusu najemodajalca, ki ni bil več vpisan v register neprofitnih stanovanjskih organizacij. Določila v pogodbi, ki je bila sklenjena že v letu 2002 in ki se nanašajo na opredelitev stanovanja kot neprofitnega, se zaradi tega niso spremenila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predsodnem upravnem postopku pravilno upoštevala, da gre za neprofitno stanovanje, za katerega upravičenec plačuje neprofitno najemnino. Ker so izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji (ki med strankama niti niso sporni) je CSD upravičencu utemeljeno priznal pravico do subvencije neprofitne najemnine.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka: ... z dne 8. 1. 2021 in Centra za socialno delo A. številka: ... z dne 4. 9. 2020 in da se tožeči stranki povrnejo stroški postopka, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v višini 657,45 EUR in stroške stranskega intervenienta v višini 619,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer toženi stranki v višini 229,50 EUR in stranskemu intervenientu v višini 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

III. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke številka: ... z dne 8. 1. 2021 in Centra za socialno delo A. številka: ... z dne 4. 9. 2020 in zadevo vrnilo Centru za socialno delo A. v ponovno upravno odločanje. Centru za socialno delo A. je naložilo, da je v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe dolžan na novo odločiti o subvenciji najemnine za B. B. Prav tako je odločilo, da tožena stranka krije stroške tega postopka v celoti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, saj je sodišče relevantne določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1)1, ki določajo, kaj je neprofitno stanovanje in ki urejajo oddajo neprofitnih stanovanj v najem in neprofitno najemnino, nepravilno razlagalo in pri tem zavzelo napačno stališče, da gospodarske družbe, kot je stranski intervenient, ne morejo oddajati v najem neprofitnih stanovanj in da lahko neprofitna stanovanja oddajajo v najem le država, občine, javni stanovanjski sklad in neprofitne stanovanjske organizacije in sicer na podlagi javnega razpisa. V posledici tega je naredilo tudi napačno dokazno oceno s tem, ko je zaključilo, da v konkretnem primeru iz najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018, katero je B. B. sklenil s stranskim intervenientom, ne izhaja, da gre za neprofitno stanovanje in da dogovorjena najemnina ni neprofitna najemnina, četudi le-ta ustreza višini slednje. S tem je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je s sprejeto odločitvijo kršilo tudi ustavno načelo enakosti in socialne države, saj v kolikor bi obveljala odločitev iz predmetne sodbe, se bo s tem ustvarilo neupravičeno in nezakonito razlikovanje med najemniki stanovanj, ki so najemno pogodbo s stranskim intervenientom sklenili pred izbrisom stranskega intervenienta iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij (register NSO), to je pred 11. 7. 2014 in najemniki, ki so ali še bodo najemno pogodbo sklenili po izbrisu stranskega intervenienta iz navedenega registra. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je upravičenec B. B. prvo najemno pogodbo za neprofitno stanovanje na istem naslovu s stranskim intervenientom sklenil že leta 2002 in je vse od takrat dalje upravičen do subvencije neprofitne najemnine. Slednje izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe CSD A. z dne 4. 9. 2020. Tožena stranka nadalje navaja, da iz 87. člena SZ-1 izhaja, da je javni razpis potreben le v primeru, ko neprofitna stanovanja oddajajo v najem občina, javni stanovanjski sklad in druge pravne osebe, navedene v tem členu. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju: Pravilnik)3 določa, da ga uporabljajo pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem občine, država, javni stanovanjskih skladi in neprofitne stanovanjske organizacije, zato se sodišče v izpodbijani sodbi nanj nepravilno sklicuje. Pristojni CSD pri obravnavi vsake vloge za subvencijo (neprofitne) najemnine, preveri vse zakonske pogoje na strani prosilcev in sicer poleg dohodkovnega cenzusa po 28. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)4, tudi zakonske pogoje po SZ-1 in sicer, ali je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas in ali je v pogodbi dogovorjena najemnina določena po formuli iz SZ-1 in v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin (v nadaljevanju: Uredba)5. Tako je tudi v konkretnem primeru CSD preveril vse predpisane zakonske pogoje glede priznane pravice do subvencije neprofitne najemnine, kar izkazuje najemna pogodba z dne 30. 8. 2018, ki je bila sklenjena za nedoločen čas in za neprofitno najemnino in iz priloženega točkovnega zapisnika. CSD odločbo o priznanju pravice do subvencije neprofitne najemnine izda za obdobje enega leta, pri čemer so upravičenci dolžni CSD-ju javiti vse spremembe. Spremembe pa tudi CSD spremlja po uradni dolžnosti. Po mnenju tožene stranke krog najemodajalcev, ki lahko odda neprofitno stanovanje v najem, SZ-1 ne omejuje. Najemodajalec je tako lahko neprofitna kot tudi profitna organizacija, pa tudi zasebnik. Tožena stranka se pri tem sklicuje na določbo 153. b člena SZ-1, ki ohranja v veljavi najemne pogodbe za oddajo neprofitnih stanovanj tudi po izbrisu neprofitne stanovanjske organizacije iz registra NSO. To pa pomeni, da SZ-1 nedvomno dovoljuje oziroma omogoča, da veljavno oddajajo neprofitna stanovanja v najem tudi pravne osebe, ki nimajo statusa neprofitne organizacije. Sodišče pri tem napačno razlaga ustavno odločbo št.: U-I-109/15-14 z dne 19. 5. 2016. Iz citirane odločbe nikakor ne izhaja, da je krog subjektov zaključen. Tožena stranka opozarja na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 257/2017 z dne 24. 4. 2018 in VIII Ips 216/2017 z dne 10. 4. 2018, ki se sicer nanašata na subvencijo najemnine v bivalnih enotah. Iz sodb izhaja, da je Vrhovno sodišče RS uporabilo jezikovno razlago. Stranski intervenient je bil vse do 11. 7. 2014 neprofitna organizacija, ki je oddajala v najem neprofitna stanovanja v vseh treh A. občinah. Določena najemna razmerja obstajajo od leta 1992 dalje. V konkretnem primeru pa stranski intervenient ne zasleduje cilja dobička, saj so vsa stanovanja, za katera uporabniki uveljavljajo pravico do subvencije najemnine, oddana v najem za neprofitno najemnino in za nedoločen čas. Stanovanja v lasti stranskega intervenienta so torej točkovana, višina najemnine pa je določena v višini neprofitne najemnine, kar pomeni, da se višina subvencije najemnine ne razlikuje od subvencije najemnin neprofitnih stanovanj, ki so v lasti Občine C. Če gre za stanovanje, ki ga kdorkoli (tudi pravna oseba zasebnega prava) odda najemniku z najemno pogodbo za neprofitno najemnino in za nedoločen čas, je to stanovanje po SZ-1 opredeljeno kot neprofitno najemno stanovanje. Določitev vrste najemnine po kategorijah najemnih stanovanj je tudi obvezna sestavina najemne pogodbe (91. člen SZ-1). Na ta način ima najemnik zagotovljeno pravno varstvo v času trajanja najemne pogodbe. Skladno s 107. členom SZ-1 sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja. Vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca. Tako se najemna pogodba ne spreminja, določila ostanejo v veljavi, posledično se tudi vrsta najema ne more spremeniti. Tožena stranka meni, da v kolikor bo izpodbijana sodba postala pravnomočna, bo to za mnoge najemnike pomenilo spremenjeno situacijo, predvsem v smislu večjega finančnega bremena in negotovosti. Tudi ob izbrisu stranskega intervenienta iz registra NSO je v odločbi izdani 11. 7. 2014 posebej opozorjeno na spoštovanje določbe 153. b člena SZ-1, torej da ostanejo v veljavi določbe najemnih pogodb, sklenjenih med družbo D. d. o. o. (stranski intervenient) in najemniki, tudi po izbrisu družbe D. d. o. o. iz registra NSO ali po prenosu lastništva na pravne naslednike. Torej že sam SZ-1 v 153. b členu in tudi konkretna odločba o izbrisu iz registra NSO prepoveduje spreminjanje najemnih pogodb. Na ta način so varovani najemniki na eni strani in na drugi strani se preprečuje, da bi se fond najemnih neprofitnih stanovanj zmanjševal. Stranski intervenient je bil torej do 11. 7. 2014 zavezan k oddajanju stanovanj na javnih razpisih za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Tudi po tem datumu pa je dolžan za vsa do tedaj sklenjena najemna razmerja ohraniti nespremenjene najemne pogoje. Enako velja tudi za morebitne pravne naslednike. Šele ob izpraznitvi stanovanja ga družba lahko odda brez javnega razpisa. Ob tem pa tožena stranka še poudarja, da je stranski intervenient v lasti Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, ki je eden ključnih izvajalcev stanovanjske politike v državi in ki mora stremeti k temu, da se povečuje število javnih najemnih stanovanj, predvsem neprofitnih, ki se oddajajo za neprofitno najemnino in za nedoločen čas. Dejstvo, da je stranski intervenient hčerinska družba Stanovanjskega sklada RS je prav gotovo razlog, da ta družba posluje po neprofitnih principih. Sodišče prve stopnje je CSD naložilo, da vlogo upravičenca B. B. obravnava kot vlogo za subvencijo tržne najemnine. Pri tem pa tožena stranka opozarja, da v primeru tržne najemnine po SZ-1 veljajo dodatni pogoji za izpolnjevanje pravice do subvencije najemnine. To pa pomeni, da bi v primeru potrditve izpodbijane odločitve upravičenci izgubili subvencijo neprofitne najemnine in bodo morali vrniti neupravičeno prejeta sredstva iz tega naslova, poleg tega pa do subvencije v tržnem stanovanju ne bi bili upravičeni, saj ne izpolnjujejo splošnega pogoja uvrstitve na prednostno listo na zadnjem javnem razpisu v občini stalnega prebivališča. Tožena stranka pri tem še navaja, da je prve pritožbe tožeča stranka vložila v letu 2020, ko je bil sprejet Zakon o finančni razbremenitvi občin6, ki v 28. členu določa, da se s 1. 1. 2021 subvencija tržne najemnine v celoti financira iz državnega proračuna. Pred tem se je iz državnega proračuna financiral le del subvencije tržne najemnine. Subvencije neprofitne najemnine pa se ves čas v celoti financira iz občinskega proračuna, kar je po mnenju tožene stranke razlog za predmetno tožbo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, je posledično nepravilna tudi odločitev v III. točki izreka glede stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi stranski intervenient. Sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zakonodajalec v 83. členu SZ-1 določil, da se kot neprofitno najemno stanovanje šteje "stanovanje, ki se oddaja za neprofitno najemnino in stanovanje, ki se oddaja upravičencu do najema neprofitnega stanovanja". Bistveni element pri opredelitvi, ali gre za neprofitno najemno stanovanje je torej neprofitna najemnina in/ali lastnost upravičenca, ki najema takšno stanovanje. Tega sodišče prve stopnje ne upošteva, temveč definiciji neprofitnega stanovanja dodaja še druge pogoje, ki pa jih SZ-1 ne predvideva. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi bil pri opredelitvi neprofitnega najemnega stanovanja pomemben tudi status najemodajalca. Takšno stališče pa je v očitnem nasprotju z definicijo neprofitnega najemnega stanovanja. V prvem odstavku 87. člena SZ-1 so subjekti navedeni zgolj primeroma (kar izhaja zlasti iz besede "kadar"). Po stališču stranskega intervenienta je tako lahko najemodajalec tudi profitna organizacija ali zasebna gospodarska družba, kakršna je družba stranskega intervenienta. Način oddaje neprofitnih stanovanj, kot ga izvaja stranski intervenient (ki je mimogrede družba v lasti javnega stanovanjskega sklada, ta pa je v lasti RS), torej ne posega v pravice posameznikov (upravičencev), da se odločijo in kandidirajo za pridobitev neprofitnih stanovanj, ki so v lasti javnopravnih subjektov. Napačno je tudi stališče sodišča, da lahko tak način dajanja neprofitnih stanovanj v najem odpira možnost zlorab. Stranski intervenient še opozarja na dejstvo, da tudi sam, čeprav k temu ni zavezan, ravna v skladu s kriteriji kot so določeni v veljavnem Pravilniku. Do zlorab, kot jih opisuje sodišče prve stopnje ne more priti tudi z razloga, ker presojo, ali je posameznik upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem in posledično do subvencije neprofitne najemnine za takšno stanovanje, opravi CSD. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka vse navedbe, ki jih je podala tožena stranka. Iz njenih pritožbenih navedbe ni razvidno, v čem naj bi bila podana očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče je tudi pravilno povzelo, da je med strankama sporno zgolj pravno vprašanje in sicer, ali ima najemnik oziroma vlagatelj vloge za subvencijo neprofitne najemnine (B. B.) na podlagi najemne pogodbe s stranskim intervenientom, ki je zasebna gospodarska družba, pravico do navedene subvencije ter ali lahko zasebna gospodarska družba sploh oddaja v najem neprofitna stanovanja. Tožeča stranka še navaja, da je v tem sporu nepomembno, da je upravičenec na istem naslovu s stranskim intervenientom že leta 2002 sklenil najemno pogodbo. CSD je namreč pri odločanju o subvenciji najemnine upošteval najemno pogodbo iz leta 2018 in odločil o subvenciji za čas od 1. 9. 2020 do 31. 8. 2021. Predhodno sklenjena najemna pogodba ne zavezuje več ne najemnika in tudi ne najemodajalca in s tem torej tudi ni relevantna za odločitev v tem sporu. Pritožbene navedbe, da sodišče ni raziskalo kateri so bili razlogi, da je bila v letu 2018 sklenjena nova najemna pogodba, pa pomeni pritožbeno novoto, saj tožena stranka v tej smeri ni podala dokaznega predloga. Prav tako tudi ne drži trditev tožene stranke, da je sodišče kršilo ustavno načelo enakosti in načelo socialne države. Tudi uveljavljanje navedenega načela je pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati. Razen tega pa je tudi ta očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo, da stranski intervenient od 11. 7. 2014 ni več neprofitna stanovanjska organizacija in je zato izvzet iz kroga najemodajalcev najemnih neprofitnih stanovanj, ki so določeni v prvem odstavku 87. člena SZ-1. Da je sedaj lastnik stranskega intervenienta stanovanjski sklad pa prav tako predstavlja pritožbeno novoto, ki naj se ne upošteva. Tožeča stranka meni, da morajo biti neprofitna stanovanja z neprofitno najemnino dostopna pod enakimi pogoji vsem, ki izpolnjujejo socialne kriterije oziroma pogoje za uvrstitev na prednostno listo. S tem se zagotavlja spoštovanje temeljnih ustavnih načel enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic v postopkih pridobivanja neprofitnega stanovanja v najem ter sodnega varstva. Tega stranski intervenient, ki neprofitna stanovanja dodeljuje mimo javnega razpisa, ne more zagotoviti. Pritožbena novota je tudi trditev tožene stranke, da pristojni CSD pri obravnavi vsake vloge za subvencijo neprofitne najemnine preveri vse zakonske pogoje na strani prosilca. Če pa se bo sodišče opredelilo do te trditve pa tožeča stranka opozarja, da se CSD ni opredelil do bistvenega in sicer, ali je konkretno stanovanje sploh neprofitno stanovanje, glede na to, da je najemodajalec zasebna gospodarska družba. 153. b člen SZ-1 ne spremeni dejstva, da najemodajalec ni več vpisan v register NSO in da od izbrisa iz registra dalje takšen najemodajalec ne deluje več v javnem interesu. Najemnik obdrži pravice in obveznosti iz najemnega razmerja z neprofitno stanovanjsko organizacijo tudi po izbrisu iz NSO registra. Upravičenost najemnika do subvencije neprofitne najemnine pa ni pravica, ki jo najemnik pridobi in obdrži iz najemnega razmerja, temveč je to pravica iz javnih sredstev, ki jo mora CSD vsakič znova ugotavljati v skladu z določbami ZUPJS. Da stanovanje, ki ga ima v najemu upravičenec, ni neprofitno stanovanje, pa je tožeča stranka navajala že v predsodnem upravnem postopku. Temu stališču pritrjuje tudi dopis Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 20. 8. 2020, ki mu tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim organom niti ni oporekala. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbi vrhovnega sodišča, saj se nanašata na drugačne primere kot je predmetni. Tudi dodatne navedbe glede izbrisa stranskega intervenienta iz registra NSO so pritožbena novota. Enako tudi sklicevanje tožene stranke na "prekvalifikacijo najemnih razmerij", na katerih je obstajala stanovanjska pravica in so leta 1991 postala neprofitna stanovanje, ne glede na vrsto lastnika. Neutemeljena so tudi navajanja, da bo izpodbijana sodba v primeru njene pravnomočnosti za najemnike pomenila spremenjeno situacijo v smislu večjega finančnega bremena in negotovosti. To je lahko tudi res, vendar pa nezakonito dodeljevanje subvencij za neprofitna stanovanja, ki to niso, zagotovo ni razlog, da bi sodišče pritrdilo toženi stranki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Enako predlaga tudi za pritožbo, ki jo je vložil stranski intervenient. Tudi v tem primeru tožeča stranka nasprotuje interpretaciji pravnega stališča, kot jo je podal stranski intervenient v svoji pritožbi. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana sodba pravilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni kršilo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. Pritožba pa tudi ne konkretizira kršitve po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št.: ... z dne 8. 1. 2021, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. št.: ... z dne 4. 9. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je vlagatelj B. B. upravičen do subvencionirane neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu E., oddano v najem z najemno pogodbo z dne 3. 10. 2002 v višini 84,19 EUR mesečno, za obdobje od 1. 9. 2020 do 31. 8. 2021. Občina C. (tožeča stranka) izplačuje znesek subvencije iz I. točke izreka odločbe najemodajalcu D. (stranski intervenient).

9. Gre za eno izmed več tožb, ki jih je vložila tožeča stranka zoper toženo stranko. Z odredbo opr. št. Su 11/2021-9 z dne 19. 7. 2021, se predmetna zadeva vodi kot vzorčna zadeva.

10. V zadevi je sporno, ali upravičenec B. B. izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do subvencije neprofitne najemnine.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je B. B. kot najemnik z najemodajalcem D. d. o. o. (stranski intervenient) 30. 8. 2018 sklenil najemno pogodbo za stanovanje na naslovu E. Iz najemne pogodbe (B/5) izhaja, da gre za stanovanje, ki se oddaja za neprofitno najemnino (4. člen) ter da se najemno razmerje sklepa za nedoločen čas (19. člen). Prva najemna pogodba za neprofitno stanovanje na istem naslovu pa je bila sklenjena že 3. 10. 2002, kar izhaja iz izreka odločbe CSD z dne 4. 9. 2020. Stranski intervenient ni vpisan v register neprofitnih stanovanjskih organizacij. S sklepom Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 11. 7. 2014 je bil izbrisan iz tega registra. Med strankama je sporno, ali lahko stranski intervenient kot gospodarska družba oddaja stanovanja za neprofitno najemnino in ali gre v tem primeru za neprofitno stanovanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da neprofitna stanovanja oddajajo v najem, upoštevaje prvi odstavek 87. člena SZ-1, le občina, država, javni stanovanjskih sklad ali neprofitna stanovanjska organizacija, ne pa pravna oseba zasebnega prava (gospodarska družba). Le-ta lahko oddaja stanovanje prosto na trgu, s tem da gre v tem primeru za tržno najemno stanovanje.

12. ZUPJS v prvem odstavku 28. člena določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedeni v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka brez dodatka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka, in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve, ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi štejejo v družino. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da se subvencija najemnine določi v višini kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja.

13. Prvostopenjski organ (CSD) ugotavlja, da upravičenec pravico do subvencioniranja najemnine uveljavlja kot najemnik v neprofitnem stanovanju. Tako že iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 4. 9. 2020 izhaja, da je organ presojal, ali je vlagatelj zahteve B. B. upravičen do subvencionirane neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu E., ki mu je bilo oddano v najem z najemno pogodbo z dne 3. 10. 2002. Da obstaja navedena pogodba med strankama niti ni sporno. Iz odgovora na pritožbo zgolj izhaja, da tožeča stranka meni, da ta pogodba ni relevantna za presojo v tej zadevi, temveč da je relevantna zgolj pogodba, sklenjena 30. 8. 2018. 14. Po stališču pritožbenega sodišča pa je odločilna ravno pogodba, ki je bila sklenjena 3. 10. 2002. Gre za najem neprofitnega stanovanja na istem naslovu. S sklenitvijo pogodbe 30. 8. 2018 se navedeno dejstvo ni v ničemer spremenilo, niti se ni moglo spremeniti. SZ-1 namreč v 153. b členu, ki govori o veljavnosti najemne pogodbe določa, da določbe najemne pogodbe, sklenjene med neprofitno stanovanjsko organizacijo in najemnikom, ostanejo v veljavi tudi po izbrisu te organizacije iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij ali po prenosu lastništva na pravne naslednike. Tudi iz odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št.: ... z dne 11. 7. 2014 (B/1), s katero je bila družba D. d. o. o. izbrisana iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij, ki se vodi pri Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, izhaja, da ob upoštevanju določbe 153. b člena SZ-1, ostanejo v veljavi določbe najemnih pogodb, sklenjenih med družbo D. d. o. o. in najemniki, tudi po izbrisu družbe D. d. o. o. iz registra NSO ali po prenosu lastništva na pravne naslednike. Navedena določba tako varuje najemnike neprofitnih stanovanj pred poslabšanjem njihovega pravnega položaja v primeru, ko pride do spremembe na strani najemodajalca, tako v primeru izbrisa najemodajalca iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij, prav tako pa tudi v primeru prenosa lastništva na pravne naslednike. Nova najemna pogodba, sklenjena v letu 2018, tako ne more poslabšati pravnega položaja najemnika, saj bi bilo to v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Nenazadnje tudi najemodajalec novo pogodbo z dne 30. 8. 2018 tolmači na način, da gre še vedno za najem neprofitnega stanovanja za neprofitno najemnino in sicer za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pa z razlago navedene najemne pogodbe obide voljo strank, ki so sklepale pogodbo. Pogodbo tolmači na način, da ne gre za neprofitno stanovanje, temveč glede na status najemodajalca, za tržno stanovanje. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da sklenjena pogodba ni nična (tega tudi ne uveljavlja nobena od strank). Razlaga določb pogodbe pa je prvenstveno na strani strank, ki sta sklenili pogodbo. Iz 90. člena SZ-1 nadalje izhaja, da mora biti najemna pogodba za neprofitno stanovanje sklenjena za nedoločen čas, kar je podano tudi v tej zadevi. Tudi iz 107. člena SZ-1 izhaja, da sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja. Vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca.

15. V tej zadevi je torej v letu 2014 prišlo zgolj do spremembe v statusu najemodajalca, ki ni bil več vpisan v register NSO. Določila v pogodbi, ki je bila sklenjena že v letu 2002 in ki se nanašajo na opredelitev stanovanja kot neprofitnega, se zaradi tega niso spremenila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predsodnem upravnem postopku pravilno upoštevala, da gre za neprofitno stanovanje, za katerega upravičenec plačuje neprofitno najemnino. Ker so izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji (ki med strankama niti niso sporni) je CSD upravičencu utemeljeno priznal pravico do subvencije neprofitne najemnine.

16. V tej zadevi ni prišlo do stanja, da bi najemodajalec (stranski intervenient) oddajal stanovanje v najem po izbrisu iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij, torej po 11. 7. 2014 dalje. Upravičenec B. B. je imel namreč isto stanovanje v najemu že vse od leta 2002 dalje. Upoštevaje navedeno v tej zadevi ni odločilno vprašanje, ali lahko stranski intervenient oddaja neprofitna stanovanja v najem, ali pa gre v tem primeru za prosto oddajo stanovanj na trgu. Pritožbeno sodišče se zato do navedenega vprašanja v tej zadevi ni opredelilo, saj za rešitev te zadeve ni bilo relevantno. Glede na to, da pa gre za vzorčni postopek, bo moralo sodišče prve stopnje tudi v ostalih primerih ugotoviti, ali se pravice ali obveznosti strank opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago kot v tej zadevi. Od omenjene ugotovitve bo odvisen tudi nadaljnji postopek v zadevah kjer je sodišče prekinilo postopek.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št.: ... z dne 8. 1. 2020 in Centra za socialno delo A. št.: ... z dne 4. 9. 2o2o ter na povrnitev stroškov tožeči stranki.

18. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev. Pri tem je upoštevalo prvi odstavek 154. člena in 155. člena ZPP ter v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)7 toženi stranki po tar. št. 15 priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo ter 150 točk za naslednji narok za glavno obravnavo, 2 x po 40 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) ter 20 točk za vlogo z dne 1. 6. 2021 (4. točka tar. št. 39). Skupaj je tako priznalo 1.075 točk ter 20,75 točke za materialne stroške. Skupno število točk tako znaša 1.095,75. Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, je pritožbeno sodišče priznalo 657,45 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Ker je v postopku uspel, je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške, kot jih je za postopek pred sodiščem prve stopnje uveljavljal stranski intervenient. Le-ta je uveljavljal za obrazloženo vlogo 150 točk, za prvo pripravljalno vlogo 150 točk, za drugo pripravljalno vlogo 150 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 200 točk, za drugi narok za glavno obravnavo 100 točk ter za odsotnost iz pisarne 2 x po 40 točk ter materialne stroške. Skupno število točk tako znaša 846,60 oziroma 507,96 EUR. Znesek je pritožbeno sodišče povečalo še za 22 % DDV tako da skupen znesek znaša 619,71 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna povrniti stranskemu intervenientu v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Sodišče je toženi stranki priznalo tudi pritožbene stroške po tar. št. 15 v višini 375 točk ter 7,5 točke za materialne stroške, kar skupaj znese 229,50 EUR. Stranskemu intervenientu pa je priznalo stroške pritožbenega postopka in sicer 250 točk za vložitev pritožbe ter 5 točk za materialne stroške, kot je to tudi uveljavljal v stroškovniku. Skupen znesek, upoštevaje tudi 22 % DDV, tako znaša 186,66 EUR. Tudi navedena priznana zneska je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi stroške odgovora na pritožbi.

1 Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/95 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 99/2008 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 189/20. 7 Ur. l. RS, št. 2/2015.