Jedro

Zagovornikovi očitki o steku kaznivih dejanj po 324. členu KZ-1 in šestim odstavkom 308. člena KZ-1 so nejasni, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dejanja ni kvalificiralo po šestem odstavku 308. člena KZ-1, temveč je le sledilo pravni kvalifikaciji iz obtožnice in sicer, da gre za dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter očitki o steku ne držijo. Tudi očitki o steku kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 s prekrškom po 146. člena Zakona o tujcih niso relevantni, saj obtoženec za tak prekršek ni bil kaznovan.

16.Glede izrečene stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila zagovornik navaja, da nima podlage in slovensko sodišče nima jurisdikcije za izrek takšne kazni. Navedeno ne drži in je sodišče prve stopnje navedlo ustrezno pravno podlago in ob tem tudi pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 48. člena KZ-1, ki za primer tujega dovoljenja za vožnjo predpisuje prepoved uporabe slednjega le na območju Republike Slovenije.

Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

17.Zagovornik nasprotuje odvzemu obeh telefonov in navaja, da je obtoženec uporabljal le en telefon, telefon je obtožencu nujno potreben zaradi osebnih telefonskih kontaktov in fotografij in ni podana nevarnost, da bi telefon uporabil za storitev novega kaznivega dejanja. Navedeno ne drži, saj, kot je sodišče pravilno obrazložilo v 17. točki obrazložitve, je obtoženec uporabljal oba telefona za komunikacijo s sostorilcem ter je tako izpolnjen pogoj za odvzem obeh telefonov po prvem odstavku 73. člena KZ-1. Ob tem je odvzem telefonov tudi sorazmeren, saj gre za predmeta nižje vrednosti, z odvzemom pa se bo obtožencu onemogočil stik s sostorilcem in s tem ponovitev sorazmerno težkih kaznivih dejanj. Z odvzemom bo obtoženec res lahko izgubil določene osebne kontakte, vendar gre za nujno posledico odvzema telefona.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

18.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo glede stroškov postopka, kot je to navedeno zgoraj ter obtoženca tako bremenijo le nagrada in potrebni stroški pooblaščenega zagovornika za čas, ko obtoženec ni bil upravičen do zagovornika preko instituta brezplačne pravne pomoči. Drugega zagovornika si je namreč pooblastil sam ter gre tako za njegovo osebno odločitev za novega zagovornika v času, ko je že imel postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti.

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. čl. KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena v zvezi s 50. členom KZ-1 je obtoženemu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen dve leti zapora in na podlagi tretjega odstavka 324. čl. KZ-1 za drugo kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 7,00 EUR, kar znaša 1.400,00 EUR denarne kazni ter določilo rok treh mesecev za plačilo in posledice neplačila. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtoženemu izreklo tudi kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Na podlagi tretjega odstavka 324. člena KZ-1 v zvezi z 48. členom KZ-1 je obtoženemu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za čas enega leta na ozemlju Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženemu v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od 8.12.2022 od 16:13 ure dalje. Na podlagi 73. čl. KZ-1 je obtoženemu odvzelo zasežene elektronske naprave. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti ali potom BPP, bremenijo proračun, medtem, ko nagrado in potrebne izdatke zagovornika za čas, ko si ga je obtoženi pooblastil, mora plačati obtoženi sam.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov, Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

19.Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

4.Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker sodba nima razlogov in so slednji nejasni. Navedeni očitek zagovornika ne drži, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo vsa relevantna dejstva ter se opredelilo do bistvenih očitkov obrambe. Pri tem zagovornik podaja pavšalne očitke, saj ne navede, kateri del sodbe ni razumljiv. Kolikor zagovornik navaja, da odvzem telefona ni obrazložen, to ne drži, saj je sodišče prve stopnje navedeno obrazložilo v 17. točki izpodbijane sodbe.

5.Zagovornikov očitek, da obtožencu sodba ni bila vročena, ne drži, saj jo je v prevodu prejel 20.10.2023, kot to izhaja iz povratnice na listinski številki 598 spisa.

20.Čeprav obtoženec s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov sodne takse iz enakega razloga, kot ga je oprostilo že sodišče prve stopnje in sicer zaradi slabšega premoženjskega stanja.

6.Kolikor zagovornik očita sodišču prve stopnje, da je bila sodba izdana šele po več kot štirih mesecih, slednje ne drži, je pa bila sodba pisno izdelana po poteku roka iz prvega odstavka 363. člena ZKP, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7.Zagovornik navaja, da priznanje ni podprto z drugimi dokazi, kar očitno ne drži, saj so policisti zalotili obtoženca pri samem izvrševanju obeh kaznivih dejanj ter dokazi v spisu predstavljajo ustrezno osnovo, da je sodišče prve stopnje sprejelo priznanje obtoženca, skladno s prvim odstavkom 285.c člena ZKP.

8.Zagovornik očita sodišču, da ni v pisni obliki prevedlo medicinske dokumentacije, dokumentacije o dolgovih in pisne izjave prič iz nemškega v slovenski jezik. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da se prevodi medicinske dokumentacije nahajajo v spisu na listinskih številkah 353 do 370, prevodi bistvenih delov listin o dolgovih obtoženca pa na zapisniku naroka z dne 21.6.2023. Sodišče dokaznemu predlogu obrambe za branje pisnih izjav prič ni sledilo ter posledično prevod slednjih ni potreben oziroma relevanten. Kolikor zagovornik, sicer neutemeljeno, navaja, da listine niso bile prevedene iz nemškega v slovenski jezik, s tem ni mogla biti kršena pravica obtoženca do uporabe njegovega jezika (nemščine), temveč 6. člen ZKP, ki predpisuje, da kazenski postopek teče v slovenskem jeziku. Zagovornik tudi ni pojasnil očitka o nekvalitetnem prevajanju ter iz zapisnikov in drugih listin v spisu ne izhajajo posebnosti glede prevajanja in tolmačenja.

Zveza:

9.Zagovornikovi očitki o steku kaznivih dejanj po 324. členu KZ-1 in šestim odstavkom 308. člena KZ-1 so nejasni, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dejanja ni kvalificiralo po šestem odstavku 308. člena KZ-1, temveč je le sledilo pravni kvalifikaciji iz obtožnice in sicer, da gre za dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter očitki o steku ne držijo. Tudi očitki o steku kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 s prekrškom po 146. členu Zakona o tujcih niso relevantni, saj obtoženec za tak prekršek ni bil kaznovan. Zagovornik očita, da niso podani znaki kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, vendar je navedeno nerelevantno, saj sodišče prve stopnje obtoženca ni obsodilo za to kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Navedbe zagovornika o tem, da je sodišče prve stopnje iz očitkov izpustilo določeno besedilo (zadnji odstavek na enajsti strani pritožbe) se očitno ne nanašajo na obravnavano zadevo, temveč gre le za posledico kopiranja pritožbenih navedb iz pritožb v drugih zadevah glede drugih obtožencev.

10.Zagovornik v pritožbi opisuje kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter pri tem navede, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se obtoženec večkrat ukvarjal s prevozi, da mu to ni dokazno in s tem niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Navedeni očitki zagovornika ne držijo, saj ima ravnanje obtoženca vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi spravil na ozemlje in prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/3

11.Koliko zagovornik očita neustavnost novele Kazenskega zakonika, je potrebno ugotoviti, da zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za utemeljeno trditev o neustavnosti novele.

12.V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP zoper dejansko stanje ne more pritožiti. Tako sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb zagovornika, da obtoženec ni izpolnil vseh objektivnih in subjektivnih znakov očitanih dejanj, da je bil neprišteven, da niso bile prebrane izjave prič, o delu izvedenca psihiatrične stroke in o tem, da ni bil postavljen drug izvedenec psihiatrije in klinične psihologije, da se ni pridobila medicinska dokumentacija iz Nemčije, da priče niso izpovedale o koristoljubnosti in da bi bilo potrebno obtoženca ob upoštevanju načela in dubio pro reo oprostiti.

13.Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne okoliščine in izreklo ustrezno zaporno in denarno kazen. Ob tem je sodišče prve stopnje pri izreku zaporne kazni na podlagi predloga okrožne državne tožilke glede na priznanje obtoženca pravilno upoštevalo omilitvena določila iz 51. člena KZ-1 ter nasprotne navedbe zagovornika ne držijo. Ob tem je kazen ustrezna tudi glede na okoliščino, da je dejanje priznal že ob privedbi v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, seveda ob upoštevanju dejstva, da je bil ob izvrševanju kaznivih dejanj zaloten in prijet. Zagovornik pri tem očita, da ni bila upoštevana prištevnost in duševne bolezni, vendar tega natančno ne opredeli. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi tudi ne izhaja, da bi bile pri obtožencu podane duševne bolezni, temveč iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke izhaja, da gre pri obtožencu za preprostejšo osebnost, zasvojenost, nekritičnost, čustveno neprizadetost ter s tem osebno motnjo ne povsem opredeljenega tipa, ob tem pa izvedenec tudi ugotavlja, da bo obtoženec brez zunanjih prisilnih dejavnikov s takšnim načinom življenja nadaljeval. Glede na navedeno tako ni za slediti očitkom zagovornika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zmanjšano prištevnost obtoženca. Iz 11. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni pravilno upoštevalo tudi obžalovanje in kesanje ter nasprotne navedbe zagovornika ne držijo. Zagovornik tudi navaja, da je obtoženec vozil pod vplivom THC in mamil, kar pa ne more predstavljati olajševalne okoliščine pri odmeri kazni. Dolgovi obtoženca in posledična finančna stiska izhaja že iz ugotovitev sodišča prve stopnje, vendar slednja ne more biti razlog za odmero še nižje kazni. Zagovornik opisuje osebne okoliščine na strani obtoženca in razloge ter okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, vendar je že sodišče prve stopnje upoštevalo vsa relevantna dejstva ter tudi zagovor obtoženca ter v izrečeno zaporno kazen ni za poseči. Zagovornik se je skliceval na več drugih sodb in opisoval kazni, ki so bile izrečene v teh zadevah. Pri tem sodbe, na katere se sklicuje zagovornik, še ne morejo predstavljati ustaljene sodne prakse in razloga za izrek še nižje kazni zapora.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

14.Pri izreku denarne kazni je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dolgove obtoženca, kot ti izhajajo iz predloženih listin in pri tem izreklo primerno višino dnevnega zneska. Kolikor zagovornik navaja, da se je obtoženec med prestajanjem pripora dodatno zadolžil, slednje ne izhaja iz izvedenih dokazov, ob tem pa ima obtoženec očitno poskrbljeno za nastanitev in prehrano, saj je priprt. Zagovornika ima postavljenega v okviru brezplačne pravne pomoči in z njim nima nobenih stroškov. Dnevni znesek 7,00 EUR se glede na dejstvo, da obtoženec živi v Nemčiji, ki je ekonomsko razvita ter tudi socialna država, izkaže za povsem primeren, ne glede na navedbe o manjku premoženja, dohodkov ali zaposlitve in hkratni finančni pomoči družinskim članom.

15.Zagovornik nasprotuje izrečenemu izgonu, ker pri obtožencu ni podana ponovitvena nevarnost in bi rad preko Slovenije v bodoče potoval na Hrvaško. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da obtoženec predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost v Sloveniji, saj je izvršil kar dva kazniva dejanja. Pri tem ni mogoče upoštevati osebnih interesov obtoženca po lažjem potovanju na dopust na Hrvaško.