Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali, pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.

V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo.

Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Obsojenec je bil z uvodoma navedeno izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen dveh let in treh mesecev zapora, ter denarna kazen, kazen izgona tujca iz države in prepoved vožnje motornega vozila. Sodišči sta odločili še o vštevanju časa odvzema prostosti v izrečeno kazen zapora, o odvzemu zaseženih elektronskih naprav in stroških kazenskega postopka.

2.Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji in se ga (obenem) oprosti očitkov obeh kaznivih dejanj, podredno pa, naj se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Nikolaja Hodžič. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4.Odgovor je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Nanj je odgovoril obsojenčev zagovornik, ki je pri navedbah v zahtevi vztrajal.

B. - 1

5.Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. To je mogoče prepoznati s primerjavo vsebine besedil pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo in zahteve za varstvo zakonitosti, uporabljenega besedišča in slovničnih napak. Vložnik se vsebinsko sploh ne opredeljuje do stališč, ki jih je višje sodišče zavzelo v svoji sodbi, in tudi ne zatrjuje, da višje sodišče ne bi odgovarjalo na pritožbene navedbe.

6.Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba (prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku). Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 208/2009 z dne 4. 2. 2010).

7.Prav zato je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali (prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023, 82. točka obrazložitve; I Ips 28688/2017 z dne 10. 2. 2022, 13. točka obrazložitve; I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021, 7. točka obrazložitve; I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018, 7. točka obrazložitve; I Ips 62/2008 z dne 28. 2. 2008 in druge), pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.

V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo (prim. izrek obtožnice, list. št. 130, in izrek izpodbijane sodbe).

8.Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

B. - 2

9.Ker se torej vložnik v pretežnem delu sploh ne sooči s stališči višjega sodišča, je mogoče ugotoviti le, da je višje sodišče odgovorilo na pritožbo obsojenčevega zagovornika in da Vrhovno sodišče ne prepozna podlage, da bi poseglo v pravna stališča v pravnomočni sodbi.

10.Iz te sodbe, kratko povzeto (primerno vsebini vložene zahteve), izhajajo naslednja stališča: (i) da zagovornikova stališča, ki se opirajo na določbo šestega odstavka 308. člena KZ-1, niso pomembna (saj je bil obsojenec spoznan za krivega temeljne oblike dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1); (ii) da so bili prevodi zdravniške dokumentacije in listin o obsojenčevih dolgovih zagotovljeni in da so na voljo v spisu; (iii) da ima opisano obsojenčevo ravnanje vse znake dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, in (iv) da sodbe na podlagi priznanja krivde ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar so pritožbene navedbe, ki merijo na dejansko podlago odločbe o krivdi, tj. glede (ne)prištevnosti, zasliševanja prič, o delu in postavitvi izvedencev ter trditve, ki se nanašajo na načelo in dubio pro reo, nepomembne (12. točka obrazložitve). V tej konkretni zadevi to nedvomno drži, ker so pritožbene navedbe (in s tem tudi navedbe v zahtevi), ki se opirajo na načelo in dubio pro reo, očitno le povzetki različni pravnih virov in sodnih odločb; (v) da sta se sodišči opredelili o izsledkih psihiatričnega izvedenskega mnenja, obsojenčevi finančni stiski zaradi odvisnosti ter o njegovih družinskih okoliščinah, in da obrambna prizadevanja niso bila spregledana; (vi) da so podani pogoji za izrek kazni izgona iz države (in da obsojenčevi nameni dopustovati na hrvaški obali pač niso pomembni); (vii) da se izrečena prepoved vožnje motornega vozila na podlagi tretjega odstavka 48. člena KZ-1 razteza le na ozemlje Republike Slovenije, in (viii) da sta sodišči pri odvzemu predmetov, tj. mobilnih telefonov, pravilno izhajali iz načela sorazmernosti in ugotovljenih okoliščin njihove uporabe za kazniva dejanja.

11.Glede zatrjevane kršitve načela enakosti pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je mogoče tako v pritožbi kot v zahtevi prepoznati le nizanje povzetkov vložniku znanih sodnih odločb, brez vsakršne primerjave relevantnih okoliščin v obravnavani zadevi, kot to narekuje načelo individualizacije kazenskih sankcij. Zato ni ovir za stališče višjega sodišča, ki v teh navedbah ni prepoznalo zatrjevanja ustaljene sodne prakse. Navedbe, s katerimi zatrjuje neustavnost tretjega odstavka 308. člena KZ-1, so bodisi presplošne (in pomenijo pretežno le kronologijo zakonskih sprememb, njihova kriminalitetnopolitična izhodišča ter posledice), bodisi se nanašajo na peti in šesti odstavek 308. člena KZ-1 (na katere se izpodbijana sodba ne opira), ne da vložnik kakorkoli poskusil preseči stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, ki jo navaja, in v kateri Ustavno sodišče ni prepoznalo pomembnega ustavnopravnega vprašanja. Navedba, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2),(1) ki enako dejanje določa kot prekršek, je presplošna in brez vsakršne konkretne primerjave dometa določb, na katere se sklicuje. Kolikor vložnik zatrjuje identičnost kaznivih ravnanj, pa je ta trditev tudi očitno napačna.

Z nobeno od teh navedb vložnik ne doseže praga določnega zatrjevanja kršitev na način, ki bi Vrhovnemu sodišču omogočal njihovo presojo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12.Dodatno v prepisu pritožbenega besedila zagovornik v tem okviru nanizal vrsto trditev, ki ne presegajo izpodbijanja dejanskih ugotovitev (npr. da je bil neprišteven ali zmanjšano prišteven oz. glede upoštevanja obsojenčevega duševnega stanja, da je prejel denar in da ravnal koristoljubno, da ni ravnal naklepno) ali pa izpodbijajo primernost kazenskih sankcij (npr. očitki, da naj sodišče ne bi ali pa da naj bi premalo upoštevalo obsojenčevo duševno, finančno in družinsko stanje, da ni pogojev za izgon obsojenca iz države ali pogojev za odvzem predmetov itd.). S tem je vložnik ravnal v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 420. člena ZKP.

13.Navedbe, ki izjemoma presegajo prepis besedila pritožbe, so:

(i)navedba, da (prvostopenjska) sodnica ni prevedla izjav prič, niti predvidenih prič ni zaslišala, kar bi vplivalo na znižanje kazenske sankcije in na dokaz obsojenčeve zmanjšane prištevnosti (3. str. zahteve), da "90% dokumentov ni bilo ne ustno ne pisno prevedeno v slovenščino" (4. str. zahteve), da je tolmač izvajal le ustne prevode, kar izhaja iz njegovih računov, čemur sledi povzetek vsebine Direktive 2010/64/EU in 8. člena ZKP (4. str. zahteve). Te navedbe niso bile predhodno uveljavljene in ni videti razlogov, da to ne bi bilo mogoče. Vrhovno sodišče jih zato ni obravnavalo (peti odstavek 420. člena ZKP); in

(ii)navedba, da višje sodišče ni upoštevalo potrdil o višini obsojenčevih dolgov v Nemčiji in preživljanju partnerke in otroka (17. str. zahteve). Točno to je višje sodišče storilo v 13. in 14. točki obrazložitve svoje sodbe, pri čemer je pritrdilo tudi razlogom prvostopenjskega sodišča o teh okoliščinah (11. in 12. točka obrazložitve sodbe). Kolikor vložnik vsebinsko nasprotuje presoji višjega sodišča, se zavzema za drugačno presojo obsojenčevih premoženjskih in osebnih okoliščin v okviru izbire in odmere kazenskih sankcij. Tudi v tem delu torej zatrjuje le razlog iz 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, in hkrati pričakuje drugačno presojo dejanskega stanja. Ne eno ne drugo v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (prvi in drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14.Po presoji vložnikovih navedb, kolikor je mogoče pristopiti k njihovi vsebinski obravnavi, je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

15.Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, in na podlagi šestega odstavka 11. člena ZST-1.

16.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Prvi odstavek 146. člena ZTuj-2: "(1) Z globo od 2.000 do 4.000 eurov se kaznuje posameznik, ki omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito prebiva na ozemlju Republike Slovenije (15. člen tega zakona)." ZTuj-2, 15. člen: "Posameznik ne sme ravnati tako, da s svojimi ravnanji omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije."