Jedro

Izvedenec dr. P. je ugotovil, da bi tožnik preprečil trčenje, če bi bil vozil s hitrostjo manjšo od 76 km/h. Tožnik je zaviral na razdalji 150 m. Če bi vozil s hitrostjo 60 km/h, kot je bila najvišja dovoljena hitrost, bi ob neposipanem cestišču mogel zaustaviti vozilo na razdalji okrog 93 m (ob posipanem pa na razdalji 55m) in do trčenja ne bi prišlo. Glede na slednjo ugotovitev izvedenca je pritožba tožene stranke utemeljena, saj pomeni, da bi tožnik pri neposipanem poledenelem cestišču ob dovoljeni hitrosti ustavil na razdalji okrog 93 m in posledično do trka tožnika ne bi prišlo. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila vzroka za nastalo škodo dva, in sicer poleg poledenelega cestišča tudi tožnikova vožnja s hitrostjo nad dovoljeno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 12.12.2006 se zavrne.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba v obsodilnem delu v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, točka 4. izreka sodbe pa se spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 262,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 12.12.2006 dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku prostovoljnega roka do plačila." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 131,36 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku prostovoljnega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se spremembe tožbe dovolijo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.121,05 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 3.121,05 EUR, preračunano v SIT po tečaju zamenjave, od 1.1.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 do 31.12.2006 z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od istega zneska, od 1.1.2007 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega zneska. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.125,76 EUR v 15ih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku prostovoljnega roka do plačila.

S sklepom z dne 12.12.2006 pa je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke za izločitev izvedenca prof. dr. I. P. zavrnilo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeča in tožena stranka, tožeča stranka pa se je pritožila tudi zoper sklep z dne 12.12.2006. Tožeča stranka je prepričana, da sodba sodišča prve stopnje temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično zmotno uporabljenem materialnem pravu. Navaja, da gre pri zadevi II Ips 230/2003, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje za bistvene razlike glede dejanskega stanja. Tožnik ni mogel pričakovati, da je cestišče na delu pred cestninsko postajo popolnoma poledenelo, kajti preostali del avtoceste je bil normalno posut in zato normalno prevozen, plato pred cestninsko postajo pa so delavci cestnega podjetja pozabili posuti. S tem pa so ustvarili izjemno nevarno situacijo. Iz izpovedbe priče J. S., ki je šele po nezgodi posul plato, izhaja, da za soljenje platoja ter priključkov na avtocesto uporabljajo manjše tovornjake, medtem ko ostali del avtoceste posujejo z večjimi tovornjaki, ki so svoje delo opravili. V sodbi, na katero se sklicuje sodišče, pa je jasno, da je motorist cesto poznal, postavljeni so bili celo znaki, ki so opozarjali na luknje v cestišču in je tudi bistveno več prekoračil hitrost. Tožnik pa je na poledenelo cestišče naletel nenadoma in popolnoma brez opozorila. Tožnik je morda res prekoračil hitrost, vendar pa zavrača oceno, da bi hitrost bistveno prekoračil. Omejitev na delu pred cestninsko postajo je bila 60 km/h, tožnik pa je pred zaviranjem vozil s hitrostjo okoli 80 km/h. Gre le za 30% prekoračitev hitrosti, kar pa glede na dejstvo, da se je tožnik nahajal na avtocesti ni tako visoka prekoračitev. In tudi ne more biti dvoma, da bi se tožnik z lahkoto ustavil in do nezgode ne bi prišlo, če bi bilo cestišče na platoju normalno posuto, kot je bil preostali del avtoceste. Zaradi navedenega tožnik meni, da njegov soprispevek k nezgodi ni tako visok, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče. Tožnik meni, da je primarni vzrok za nezgodo neposuto cestišče. Sodišče je tožniku na račun strahu prisodilo znesek 400 EUR, ta znesek pa je prenizek. Toženi stranki je priznalo kot strošek zastopanja 500 odvetniških točk ter 20%DDV, kar je neupravičeno, saj tožene stranke na sodišču nikoli ni zastopal odvetnik.

Pritožnik se smiselno pritožuje tudi zoper sklep z dne 12.12.2006, s katerim je bila njegova zahteva za izločitev izvedenca zavrnjena. Navaja, da je dokazal, da izvedenec I. P. stalno poslovno sodeluje s toženo stranko, čeprav je sodišču posredoval lažno izjavo, da s toženo stranko ne sodeluje.

Tožena stranka je v pritožbi povzela ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke dr. P., ki je ugotovil, da je tožnik pred mestom trka v primeru neposutega cestišča izničil okoli 76 km/h, v primeru posutega cestišča pa okoli 98 km/h, torej je bila tožnikova hitrost pred zaviranjem in pred znakom za omejitev hitrosti 60 km/h najmanj 126 km/h oziroma 148 km/h. Slednje pomeni, da ne drži trditev tožnika, da je pred oznakami za zmanjšanje hitrosti pred cestninsko postajo vozil 80 ali 90 km/h. Povsem nepomembno je, s kakšno hitrostjo je vozil tožnik pred prvo oznako za zmanjšanje hitrosti, saj je tam, kjer je bila omejitev hitrosti 60 km/h, vozil prehitro in je do trka prišlo zgolj zaradi njegove prehitre in razmeram na cestišču neprilagojene vožnje. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen, saj je jasno, da ni podane vzročne zveze med zatrjevano neposutostjo cestišča pred cestninsko postajo, trkom tožnika v cestninsko postajo in nastankom škode, to je poškodbami tožnika. Dokazno breme obstoja vzročne zveze je na strani tožnika, pri čemer le-ta vzročne zveze ni dokazal. Ne gre spregledati tudi dejstva, da so tudi drugi vozniki, to je najmanj osebno vozilo pred tožnikom in avtobus za tožnikom, vozili po istem cestišču, pa so se uspeli ustaviti pred cestninsko postajo. Zaletel se je samo tožnik. Nenazadnje bi tožnik moral in mogel pričakovati spolzko vozišče, sploh glede na tožbene navedbe, da je bila za tisti dan napovedana ena najhujših poledic v zadnjih letih, da je takrat tudi deževalo oziroma je bila mokra podlaga in da so se temperature gibale okoli 0 stopinj celzija. Tudi od voznikov se skladno z načelom varnosti v cestnem prometu pričakuje, da bodo svojo vožnjo prilagodili razmeram na cesti. Podredno pa tožena stranka ugovarja višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo po vseh postavkah. V izogib ponavljanju se glede prekluzije v celoti sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 19.2.2007. Glede na podane ugovore tožena stranka predlaga, da višje sodišče spremeni izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila. Tudi tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa utemeljena.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca dr. P. je neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca: Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve pravilno uporabilo določilo 247. in 70. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. list RS, št. 36-1565/04, v nadaljevanju ZPP). Tožnik v pritožbi navaja, da je dokazal, da izvedenec dr. P. stalno poslovno sodeluje s toženo stranko, kar ne drži. Tožnik je namreč na glavni obravnavi dne 27.11.2006 zahteval izločitev izvedenca zaradi pogodbenega sodelovanja s toženo stranko, in sicer sodelovanja na podlagi avtorske pogodbe oz. kakšne druge pogodbe s toženo stranko. Sodišče prve stopnje utemeljeno okoliščine, da je izvedenec izven pravde že kdaj opravil kakšno izvedensko delo za toženo stranko, vendar pa ne v obravnavani zadevi, ni ocenilo kot okoliščine, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost v konkretni pravdni zadevi, zaradi česar zahtevi tožnika za izločitev izvedenca pravilno ni sledilo. V razlogih je tudi podrobno obrazložilo, zakaj ni podan izločitveni razlog po 2. točki 70. člena ZPP, pri čemer je izhajalo iz izvedenčeve izjave, ki jo je tožena stranka tudi potrdila. Ker niso podani razlogi, iz katerih je tožnik sklep izpodbijal, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 12.12.2006 potrdi.

O pritožbah tožeče in tožene stranke zoper sodbo: Tožnik je vložil tožbo zaradi povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode zaradi prometne nesreče dne 26.12.1999 ob 19. uri. Tožnik je vozil iz smeri Vodic v smeri proti Brniku. V področju prometne nezgode pred cestninsko postajo Torovo je zaviral, vendar trka v betonsko in kovinsko varovalno ograjo ni uspel preprečiti. V času prometne nezgode je bilo vozišče poledenelo in ni bilo posipano, hitrost vožnje pa je bila omejena na 60 km/h. Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke in postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je izdelal mnenje, ki ga je ocenilo kot skladnega, prepričljivega, temelječega na znanih podatkih in ga sprejelo kot podlago za odločitev. Tožnik je zaviral na razdalji 150 m. Če bi vozil s hitrostjo 60 km/h, kot je bila najvišja dovoljena hitrost, bi ob neposipanem cestišču mogel zaustaviti vozilo na razdalji okrog 93 m ( ob posipanem pa na razdalji 55m) in do trčenja ne bi prišlo. Glede na slednjo ugotovitev izvedenca je pritožba tožene stranke utemeljena, saj pomeni, da bi tožnik pri neposipanem poledenelem cestišču ob dovoljeni hitrosti ustavil na razdalji okrog 93 m in posledično do trka tožnika ne bi prišlo. Tožnikova prekoračitev hitrosti je izključni vzrok za nastalo škodo, kar je izvedenec v dopolnitvi mnenja aprila 2007 tudi izrecno zapisal (zadnji odstavek mnenja na list. št. 154 spisa): "Pri neposipanem vozišču bi voznik ustavil vozilo pri dovoljeni hitrosti 60 km/h na razdalji okoli 93 m, pri posipanem vozišču pa na razdalji okoli 55m. Če je voznik zaviral pred trkom že okoli 150m, pomeni, da je vozil pri neposipanem vozišču minimalno 76 km/h, pri posipanem vozišču pa s hitrostjo minimalno 99m. V obeh primerih je voznik vozil s hitrostjo višjo od dovoljene hitrosti, kar je posledično vzrok za nastalo prometno nezgodo." Ker je sodišče prve stopnje zmotno iz dejstev, ki jih je ugotovil izvedenec, nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, je bilo potrebno v skladu s 1. odstavkom 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeniti in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti. V 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljevanju ZOR) je namreč določeno, da mora tisti, ki povzroči škodo drugemu, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki jih mora dokazati tožnik, so: 1. protipravnost ravnanja, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, ki se označuje tudi s pojmom škodljivo dejstvo 2. vzročno zvezo med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe ter 3. škodo, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči protipravno ravnanje. V obravnavanem primeru tožniku ni uspelo dokazati obstoja vzročne zveze med neposutostjo oziroma poledenelostjo cestninskega platoja in prometno nesrečo, saj je izvedenec ugotovil, da je bila zgolj tožnikova previsoka hitrost izključen vzrok za njegovo nezgodo. Odškodninski zahtevek tožnika je tako neutemeljen v celoti, zaradi česar ga je bilo potrebno v skladu s prvim odstavkom 358. člena ZPP zahtevek zavrniti tudi v delu, s katerim je pred prvostopenjskim sodiščem uspel ( točka 2 izreka izpodbijane sodbe) in posledično spremeniti tudi stroškovno odločitev (4. točka izreka).

Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnikova prekoračitev hitrosti ( vožnja nad dovoljeno hitrostjo 60 km/h) izključen vzrok za nastalo nezgodo, so neutemeljeni vsi nadaljnji pritožbeni očitki tožnika, ki grajajo določitev višine njegovega soprispevka in opozarjajo na neprimerno ravnanje delavcev cestnega podjetja. Tudi pritožbeno grajanje obeh pravdnih strank, ki se nanaša na odmero odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, je, glede na to, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan, postalo brezpredmetno. Ker niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih je tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem zavrnilnem delu ( točka 3 izreka ) potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo v 2. točki izreka tako, da je bil zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, je utemeljena tudi pritožba tožnika o stroških postopka. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 262,00 EUR in so odmerjeni upoštevaje priglašeni stroškovnik na list. št. 213a in veljavno Odvetniško tarifo. Glede na to, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške v višini 262,00 EUR, kar predstavlja nagrado za zastopanje odvetnika I. V. na glavni obravnavi dne 13.6.2005 v višini 500 odvetniških točk, 20% DDV, izdatek za materialne stroške v višini 30,00 EUR in za pričnino za J. S. v višini 2,50 EUR. Postavka "predujem za izvedenca medicinske stroke v višini 626,00 EUR" toženi stranki ni bila priznana, saj iz sklepa o odmeri nagrade izvedencu dr. C. na list. št. 210 v spisu izhaja, da so bili navedeni stroški kriti iz proračuna. Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, je pritožbeno sodišče točko 4. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške v višini 262,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku prostovoljnega roka do plačila (378. člen OZ).

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške za sodno takso za pritožbo v višini 131,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku prostovoljnega roka do plačila (378. člen OZ). Materialnih izdatkov za sestavo pritožbe v višini 15,00 EUR pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so bili toženi stranki že priznani materialni izdatki v višini 30 EUR za stroške papirja, fotokopij in poštnine (l. št. 213a). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.