Jedro

Toženka ob sklepanju darilne pogodbe s svojo pravno prednico leta 2005 ni bila dobroverna, saj iz navedenih okoliščin izhaja, da je vedela, da se je solastniški delež njene prednice zmanjšal, tako da ni več znašal polovico. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravično očitalo toženki, da ni izpolnila svoje preiskovalne dolžnosti ob pridobitvi nepremičnine. Ker je bila nepremičnina v izključni posesti tožnika, ki ni bil prenosnik, je raziskovalna dolžnost zahtevala, da bi se toženka pozanimala, kakšna je njegova pravica na tej nepremičnini. Toženka po sklenitvi darilne pogodbe leta 2005 v hišo, ki stoji na sporni nepremičnini, ni vstopila, niti ni zanjo pridobila ključa, torej je nikoli ni prevzela v posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter ugotovilo, da je tožnik solastnik do 4/10 nerazdelno nepremičnine, parc. št. AA, dvorišče v izmeri 109,00m2, vpisane v vl. št. BB, k.o. X, ki je zemljiškoknjižno v lasti toženke nerazdelno do ½. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeči stranki.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP(1) ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Ugotovitveni zahtevek na obstoj solastninske pravice lahko postavi le lastnik, ne pa oseba, ki veljavnega pravnega naslova še nima. Priposestvovanja, ki ga v tem postopku uveljavlja tožnik, ni mogoče obravnavati zgolj kot predhodno vprašanje. Pravni naslov tožnikove originarne pridobitve lahko predstavlja le priposestvovanje, o katerem pa ni bilo odločeno. Tožnik nima pravnega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka. Tožnik ni izkazal slabe vere toženke. Prvostopenjsko sodišče ne navaja razlogov, zaradi katerih ne verjame toženki, da ni vedela, da je njena pravna prednica s solastnim deležem razpolagala v korist tožnika. Neutemeljen je očitek toženki, da ni izpolnila svoje preiskovalne dolžnosti. Vse postopke v zvezi s prepisom je vodila pravna prednica toženke. Toženka ne bi mogla biti v slabi veri, tudi če bi vedela za razpolagalni posel svoje pravne prednice. Toženka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni podala dokazil, da sta tožnik in njena pravna prednica pri sklenitvi listine z dne 22.3.1985 zasledovala drugačen namen.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev obravnavane ugotovitvene tožbe, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. V drugem odstavku 181. člena ZPP je namreč določeno, da lahko tožnik vloži ugotovitveno tožbo na obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, če ima pravno korist od vložitve take tožbe. Ker je pravni interes procesna predpostavka ugotovitvene tožbe, je sodišče prve stopnje njegov obstoj tudi pravilno preizkusilo in utemeljeno ugotovilo, da je pri tožniku podan pravni interes za vložitev obravnavane tožbe. Tožnik lahko le z ugotovitveno tožbo doseže vpis (so)lastninske pravice, zato je ugotovitvena tožba tudi primerno sredstvo za zavarovanje (so)lastninske pravice. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da priposestvovanja ni mogoče obravnavati kot predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik solastninsko pravico na nepremičnini pridobil na podlagi priposestvovanja kot enega izmed z zakonom določenih načinov pridobitve lastninske pravice. Tako tudi ne drži, da sodišče prve stopnje o priposestvovanju sploh ni odločalo. Ugotovilo je, da je zahtevek tožnika materialnopravno utemeljen na podlagi določil o priposestvovanju (člena 43 in 269 SPZ(2)), zato mu je tudi pravilno ugodilo.

Neutemeljeno pritožba navaja, da tožnik z ničemer ni izkazal nedobrovernosti toženke. To ne drži. Sodišče prve stopnje je po skrbno opravljeni dokazni presoji ugotovilo, da je toženka kot hči tožnikove žene vse do svojega šestnajstega leta starosti živela v tožnikovi družini, dokler se zaradi nesporazumov leta 1986 ni odselila k svojemu očetu. Kot družinski član je bila prisotna pri pogovorih v družini. Na podlagi izpovedbe tožnika, njegove žene, njunih otrok in toženke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila gradnja hiše na sporni nepremičnini osrednji projekt, kateremu je bilo podrejeno celotno dogajanje tožnikove družine pred vselitvijo. Pritožbeno sodišče se tako strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil dogovor o povečanju tožnikovega solastniškega deleža z ½ na 9/10 pomemben dogodek za vso družino, ki si je urejala svoje stanovanjsko vprašanje, o katerem je bilo v družini veliko govora. V času podpisa vknjižbene izjave je bila toženka, ki je živela v tožnikovi družini, stara petnajst let, in je družinskim pogovorom sledila in jih tudi razumela. Kot je izpovedal tožnik, so se o vsebini vknjižbene izjave doma odprto pogovarjali, pri tem nihče izmed družinskih članovi ni bil izločen, čeprav se otroci v sam pogovor niso vmešavali. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da toženka ob sklepanju darilne pogodbe s svojo pravno prednico leta 2005 ni bila dobroverna, saj iz navedenih okoliščin izhaja, da je vedela, da se je solastniški delež njene prednice zmanjšal, tako da ni več znašal polovico. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravično očitalo toženki, da ni izpolnila svoje preiskovalne dolžnosti ob pridobitvi nepremičnine. Ker je bila nepremičnina v izključni posesti tožnika, ki ni bil prenosnik, je raziskovalna dolžnost zahtevala, da bi se toženka pozanimala, kakšna je njegova pravica na tej nepremičnini. Toženka po sklenitvi darilne pogodbe leta 2005 v hišo, ki stoji na sporni nepremičnini, ni vstopila, niti ni zanjo pridobila ključa, torej je nikoli ni prevzela v posest. Razlogi, zakaj tega ni storila, ki jih toženka ponovno navaja v pritožbi, ne morejo spremeniti dejstva, da nepremičnine nikoli ni imela v posesti. Neutemeljeno toženka zatrjuje, da ne bila v slabi veri, ker ni vedela za razpolagalni pravni posel svoje pravne prednice s tožnikom. Ugovor toženke, da je vknjižbena izjava iz leta 1985 fiktivna, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj toženka ni navedla dokazov, ki bi kazali, da sta tožnik in njena pravna prednica želela nekaj drugega kot to, kar sta zapisala v vknjižbeni izjavi. Še več, toženka je navedla, da ji ni znano, kaj sta tožnik in njena pravna prednica s podpisom te listine sploh zasledovala. Očitke toženke, da je njena pravna prednica vložila več sredstev v gradnjo hiše kot tožnik, pa je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo, saj če bi gradnjo hiše izključno financirala pravna prednica toženke, na podpis vknjižbene izjave gotovo ne bi pristala.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik v posesti nepremičnino od leta 1985 kot dobroverni lastniški posestnik, toženka pa ni izkazala pogoje za omejitev priposestvovanja po določbi drugega odstavka 44. člena SPZ, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika pravilno ugodilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73-3965/07 ter 45-1983/08. (2) Uradni list RS, št. 87-4360/2002, stran 9559.