Jedro

Rektor je imel pravno podlago za imenovanje vršilca dolžnosti dekana že na podlagi svojega pooblastila za imenovanje dekana (331. člen Statuta UM). Statutarna ureditev, po kateri razrešeni dekan opravlja dolžnost do imenovanja novega, namreč ne pomeni, da ni mogoča tudi drugačna rešitev.

Tožnik je 9. 2. 2002 podal pisni zagovor tudi zaradi sporne kršitve. Obramba mu ni bila kratena. Disciplinska komisija je pisni zagovor tožnika obravnavala in se do njegovih navedb opredelila. Tožnik je vabilo za obravnavo dne 4. 4. 2002 pred disciplinsko komisijo prejel. Poslal je sicer opravičilo, da se zaradi zdravstvenih razlogov obravnave ne bo mogel udeležiti. Vendar pa je bilo iz priloženih listin razvidno le, da je imel tožnik bolniški stalež odobren do 3. 4. 2002. Zasedba dekanata in preprečevanje dela imenovanemu vršilcu dolžnosti dekana je bilo povsem samovoljno in protipravno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Zoper tožnika je bil uveden disciplinski postopek zaradi več kršitev delovnih obveznosti. Disciplinski organi so ugotovili, da je za del očitanih kršitev disciplinski postopek zastaral, za dve kršitvi pa je bil tožnik spoznan za odgovornega in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je prvem postopku (sodba Delovnega sodišča v Mariboru II Pd 223/2002-42 z dne 1. 12. 2003) ugotovilo, da je zastaralo vodenje disciplinskega postopka tudi za ostale kršitve, zato je odločbi disciplinskih organov razveljavilo in disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Tako odločitev je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče (sodba Pdp 230/2004-2 z dne 10. 11. 2005). Vrhovno sodišče je deloma ugodilo reviziji prvotožene stranke in zadevo v delu, ki se nanaša na disciplinsko kršitev iz točke A) II. („zasedba dekanata“) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep VIII Ips 54/2006 z dne 5. 12. 2006).

2. Sodišče prve stopnje je v novem postopku zavrnilo tožbene zahtevke tožnika v celoti. Ugotovilo je, da je bila tožniku v disciplinskem postopku zagotovljena pravica do zagovora. Tožnik je podal pisni zagovor, njegova desetkratna odsotnost z disciplinske obravnave pa ni bila vedno opravičljiva. Drugostopni organ tožnika res ni vabil na sejo, vendar pa ni izvajal nobenih novih dokazov, temveč je upošteval le dejansko stanje, kot ga je ugotovil že prvostopni organ. Presodilo je, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti ter ocenilo, da je tožnik motil in onemogočal pri delu dekana in ostale delavce prvotožene stranke, ko je od 3. 10. do 10. 12. 2001 samovoljno in nasilno zasedel pisarno in prostore dekanata, kjer je tudi zamenjal ključavnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno je spremenilo le izrek o stroških postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi „bistvenih kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava.“ Navaja, da je bilo njegovo ravnanje utemeljeno na določbah Statuta Univerze v Mariboru, po katerih mora razrešeni (pro)dekan opravljati posle do imenovanja novega (pro)dekana, poleg tega pa tudi s pooblastilom dekana G., ki ga je štel za pravno veljavnega. Takoj ko je dekan G. preklical pooblastilo, je prostore dekanske pisarne tudi zapustil. Tožnik tudi ni zasedel prostorov dekanata, ki ga sestavlja več prostorov, temveč ni dovolil vstopa samo v dekansko pisarno. Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, spremenjena oziroma razširjena na (disciplinski) obravnavi 4. 4. 2002, na kateri tožnik iz zdravstvenih razlogov ni bil prisoten in mu ni bila vročena in se o njej ni mogel izjaviti. Šele ta modificirana zahteva predstavlja prvi akt uvedbe disciplinskega postopka, ki je bil vložen po izteku zastaralnega roka iz prvega odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR). O disciplinski odgovornosti tožnika je odločala disciplinska komisija v nepravilni sestavi, saj so bili voljeni člani na Upravnem odboru razrešeni in imenovani drugi člani. Disciplinska komisija po Statutu ne more biti imenovana, pač pa le voljena. Poleg tega bi o disciplinski odgovornosti tožnika kot prodekana lahko odločal le organ, ki ga je imenoval, torej rektor, in ne disciplinska komisija. Funkcija v.d. dekana je nezakonita, neobstoječa in s predpisi nepredvidena funkcija na članici Univerze. Obširno opisuje kršitve, ki naj bi bile storjene pri vročanju vabil na disciplinske obravnave in vztraja pri trditvi, da mu v disciplinskem postopku ni bil omogočen zagovor, ker se obravnav pred disciplinsko komisijo iz utemeljenih zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti.

5. Toženi stranki sta na revizijo odgovorili. Prvotožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno, drugotožena stranka pa, da jo zavrže kot nedovoljeno, ker uveljavlja le nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Tožnik tako sodišču druge kot prve stopnje očita, da naj bi storili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa se pretežni del obrazložitve nanaša le na njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča, torej gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje in tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnega razloga stranka ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka pa želi doseči predvsem to: ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča, ki je bila podlaga za materialno pravno odločitev. V sicer obsežni reviziji s sklicevanjem na navedene kršitve (vključno z zatrjevano kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) dejansko uveljavlja, da bi moralo sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje in sprejeti drugačno dejansko oceno ter na tej podlagi sprejeti tudi drugačno materialno pravno odločitev.

9. Zatrjevanih pomanjkljivosti in kršitev v disciplinskem postopku ni mogoče uveljavljati kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani sodišča. Take kršitve se presojajo v okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o vseh odločilnih razlogih za odločitev o tem, zato zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožnik sicer izrecno ne utemeljuje tega revizijskega razloga. Je pa iz revizijskih navedb dovolj določno mogoče ugotoviti, da šteje kot nezakonito, torej v nasprotju z veljavnim materialnim pravom (predvsem Statutom UM), odločitev sodišča, ki je upoštevalo odločitve v.d. dekana prvotožene stranke; upoštevalo kot veljavne odločitve disciplinske komisije; ker ni upoštevalo, da je tožnik ravnal kot prodekan oziroma po pooblastilu dekana, ter glede odločitve, da je bil tožniku v disciplinskem postopku omogočen zagovor.

12. Tožnik tako glede pristojnosti organov, ki so odločali, kot glede odgovornosti za očitano kršitev, vztraja pri zatrjevanju, da je v spornem času ravnal kot prodekan in v skladu s posebnim pooblastilom dekana. Tožnik je odstopil kot prodekan že 6. 7. 2001. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v upravnem sporu, ki da naj bi odpravilo odločbo o njegovi razrešitvi s funkcije prodekana (dejansko gre za sodbo I Up 545/2002-5 z dne 4. 7. 2003, s katero je bila spremenjena sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, U 376/2001 z dne 9. 4. 2002). Zamolči namreč sodbo Vrhovnega sodišča VI Ips 3/2003 z dne 5. 12. 2006, ki je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki je sodbo I Up 545/2002 spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, U 376/2001: izjava tožnika o odstopu z mesta prodekana ima konstitutiven značaj; rektor, ki o imenovanju in razrešitvi prodekana odloča, lahko izjavo le sprejme in ugotovi, da je prodekan na podlagi lastne izjave razrešen.

13. Res je, da tudi za razrešenega prodekana velja, da mora opravljati dolžnost do imenovanja novega prodekana (337. člen v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena Statuta UM). Že iz sodbe VI Ips 3/2003 pa izhaja, da je lahko sprejeta tudi drugačna rešitev. Tudi kolikor bi bil tožnik še kot prodekan upravičen nadomeščati dekana (336. člen Statuta UM), bi do tega lahko prišlo le v primeru, če bi bilo to potrebno: torej, če dekana ne bi bilo ali v primeru njegove odsotnosti. V obravnavani zadevi kaj takega ni bilo potrebno: do svojega odstopa (24. 9. 2001) je svojo funkcijo opravljal prejšnji dekan, od takrat dalje pa s strani rektorja imenovani vršilec dolžnosti dekana.

14. Rektor je imel pravno podlago za imenovanje vršilca dolžnosti dekana že na podlagi svojega pooblastila za imenovanje dekana (331. člen Statuta UM). Statutarna ureditev, po kateri razrešeni dekan opravlja dolžnost do imenovanja novega, namreč ne pomeni, da ni mogoča tudi drugačna rešitev. Tudi taka, da za imenovanje pristojni organ lahko na opravljanje teh dolžnosti začasno imenuje nekoga drugega (kot „vršilca dolžnosti“). V obeh primerih je dosežen enak namen: da se zagotovi kontinuirano in nemoteno opravljanje določene dolžnosti oziroma funkcije. Dotedanji dekan je bil na podlagi svoje izjave razrešen 24. 9. 2001 in z istim dnem je bil imenovan tudi vršilec dolžnosti dekana. Razrešeni dekan tako 2. 10. 2001 ni imel pravne podlage, da bi tožniku dajal posebno pooblastilo za nadomeščanje na funkciji dekana. To potrjuje tudi (deklaratorni) vpis v sodnem registru: L. G. je bil kot dekan vpisan do 1. 10. 2001, D. Z. pa od 1. 10. 2001 do 25. 3. 2002. 15. Glede na to, da tožnik od 6. 7. 2001 ni bil več prodekan, so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da bi moral o njegovi disciplinski odgovornosti odločati rektor in ne disciplinska komisija. Na to ne vpliva dejstvo, če je moral do imenovanja novega prodekana opravljati tekoče oziroma nujne posle.

16. Neutemeljeni so ugovori tožnika o nepravilni sestavi disciplinske komisije. Iz obrazložitve odločbe komisije za pritožbe z dne 10. 5. 2002 izhaja, da je do zamenjave članov disciplinske komisije I. stopnje prišlo zato, ker zaradi izločitve večine članov disciplinska komisija ne bi mogla odločati. V zvezi s tem revizija nima nobenih ugovorov. O imenovanju novih članov je odločil za to pristojni organ. Ali so bili novi člani „izvoljeni“ ali „imenovani“, kot izhaja iz obrazložitve odločbe komisije za pritožbe, ni mogoče preveriti, ker sklepa oziroma zapisnika Upravnega odbora o tem ni v spisu. Ni pa bistveno za odločitev, kako je pristojni organ poimenoval svojo odločitev, za katero je v vsakem primeru pristojen.

17. Prav tako povsem neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je bil spoznan za odgovornega po modificirani zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 4. 4. 2002, ki mu nikoli ni bila vročena ter, da je šele ta modificirana zahteva prvi akt uvedbe disciplinskega postopka. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da se opredelitev kršitve „zasedbe dekanata“ z modifikacijo (spremembo) na seji disciplinske komisije 4. 4. 2002 v vsebinskem smislu ni bila bistveno spremenjena. Šlo je le za dopolnitev zato, ker je v času vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka tožnik dekanat še zasedal, v času odločanja disciplinske komisije pa ne več in je bil znan datum, ko je dekanat zapustil. S tako spremembo ni bila tožniku na noben način odvzeta možnost zagovora, saj je bistvo kršitve ostalo povsem enako. Ker ni šlo za novo kršitev, je neutemeljeno tudi stališče tožnika, da se je disciplinski postopek za to kršitev začel šele 4. 4. 2002. 18. V skladu z določbo drugega odstavka 63. člena ZTPDR je moral biti delavec pred disciplinskim organom zaslišan in mu ni mogoče kratiti obrambe – razen, če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo. Na drugi strani je bil delodajalec vezan na zastaralne roke, v katerih je moral izvesti disciplinski postopek. Pravica delavca do obrambe (zagovora) je pomembna, ni pa absolutna. Ne more pomeniti, da delavec lahko z opravičevanjem odsotnosti ali celo z izmikanjem vročanju vabil doseže zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Če ni zmožen za delo, še ne pomeni, da se ni zmožen zagovarjati zaradi očitanih kršitev delovnih obveznosti.

19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja dvoje. Tožnik je 9. 2. 2002 podal pisni zagovor tudi zaradi sporne kršitve. Obramba mu ni bila kratena. Disciplinska komisija je pisni zagovor tožnika obravnavala in se do njegovih navedb opredelila. Tožnik je vabilo za obravnavo dne 4. 4. 2002 pred disciplinsko komisijo prejel. Poslal je sicer opravičilo, da se zaradi zdravstvenih razlogov obravnave ne bo mogel udeležiti. Vendar pa je bilo iz priloženih listin razvidno le, da je imel tožnik bolniški stalež odobren do 3. 4. 2002, iz druge medicinske dokumentacije pa so razvidne le diagnoze, ne pa tudi, da se tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja disciplinske obravnave ne bi mogel udeležiti. Zato je disciplinska komisija lahko utemeljeno štela, da tožnik za odsotnost ni izkazal opravičljivega razloga. Tudi kasnejša odobritev bolniškega staleža od 4. 4. 2002 dalje ne drugačno odločitev ne more vplivati. Odsotnost z dela zaradi bolezni sama po sebi ne pomeni avtomatično in nujno tudi, da se delavec ne bi mogel udeležiti disciplinske obravnave.

20. Glede same kršitve tožnik v reviziji ne oporeka ugotovitvam sodišča o tem, kako je prišlo do „zasedbe dekanata“ ter kako in do kdaj je potekala. Vključno z ugotovitvijo, da je tožnik zamenjal ključavnice in preprečeval vstop v pisarno imenovanemu vršilcu dolžnosti dekana. Ponavlja pa svoje stališče, da ni šlo za protipravno in samovoljno ravnanje, temveč je imel za svoje ravnanje tako pooblastilo iz naslova svoje funkcije prodekana kot na podlagi pooblastila razrešenega dekana. Kot pa je bilo že ugotovljeno, tako stališče ni utemeljeno in tudi sklicevanje na pooblastilo bivšega dekana tožnikovega ravnanja ne opravičuje. Tako tožnik kot dekan sta s svojih funkcij odstopila in jih je rektor na podlagi njune izjave tudi razrešil. Tožnik bi do imenovanja novega prorektorja lahko opravljal to delo, pri čemer pa zaradi imenovanja vršilca dolžnosti dekana podlage in potrebe za nadomeščanje dekana s strani tožnika ni bilo. Zasedba dekanata in preprečevanje dela imenovanemu vršilcu dolžnosti dekana je bilo zato povsem samovoljno in protipravno.

21. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

22. O stroških revizijskih odgovorov je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovorih za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.