Jedro

Pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka (namesto reintegracije) ter reintegracijskih in reparacijskih zahtevkih gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in ne za samostojni denarni zahtevek. Reintegracijski in reparacijski zahtevki so namreč vezani na odločitev o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, pravno relevantnih dejstev glede navedenih zahtevkov pa sodišče prve stopnje tudi sicer ni ugotavljalo. Upoštevaje navedeno in ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride zaradi disciplinskega prenehanja delovnega razmerja, krije delodajalec sam svoje stroške, ne glede na izid postopka, prvotoženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke se zavrneta, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se tretji odstavek sklepa spremeni tako, da glasi: „Prvo tožena in drugo tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del (drugi odstavek) sklepa in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka, prvo tožena in drugo tožena stranka krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnika, da se odločba disciplinske komisije prvo tožene stranke Univerza v ..., ... fakulteta, na naslovu ..., št. ... z dne 4. 4. 2002 in odločba Univerze v ... na naslovu ..., št. ... z dne 10. 5. 2002 razveljavita in da sta toženi stranki dolžni od dne dokončnosti izpodbijanih odločb do 1. 9. 2003 tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, sklenjenega pri drugo toženki ter mu iz naslova bruto plač in bruto razlik v plači ter drugih variabilnih delov plače in funkcijskih dodatkov nerazdelno izplačati 60.272,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, in sicer: iz naslova prikrajšanja bruto osnovne plače in bruto razlik v plači; iz naslova bruto variabilnega dela plače; iz naslova bruto funkcijskega dodatka prodekana za izobraževanje; iz naslova bruto funkcijskega dodatka predstojnika Inštituta za ekonomsko diagnozo in prognozo ter iz naslova bruto funkcijskega dodatka mentorja stažistki raziskovalki, kot to izhaja iz točke 1, 2, 3, 4 in 5 izreka, pri čemer sta dolžni toženi stranki od vseh navedenih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno tožniku izplačati za bruto znesek 318,75 EUR premalo izplačani regres z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 30. 7. 2002 do vključno 31. 12. 2006 od zneska v višini 76.386,70 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 318,75 EUR do plačila, vse v 8 dneh, ter zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 43.438,03 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 1. 9. 2003 do vključno 31. 12. 2006 od zneska 10.409.489,51 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 43.438,03 EUR od 1. 1. 2007 pa do plačila, vse v 8 dneh.

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločba disciplinske komisije prvo tožene stranke Univerze v ..., ... fakultete, na naslovu … , št. ... z dne 4. 4. 2002 in odločba Univerze v ..., št. ... z dne 10. 5. 2002 razveljavita, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od dneva dokončnosti izpodbijanih odločb priznati vse pravice iz delovnega razmerja, sklenjenega pri drugo toženki ter mu iz naslova bruto plač in bruto razlik v plači ter drugih variabilnih delov plače in funkcijskih dodatkov nerazdelno izplačati 60.272,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila in sicer: iz naslova prikrajšanja bruto osnovne plače in bruto razlik v plači; iz naslova bruto variabilnega dela plače; iz naslova bruto funkcijskega dodatka prodekana za izobraževanje; iz naslova bruto funkcijskega dodatka predstojnika Inštituta za ekonomsko diagnozo in prognozo ter iz naslova bruto funkcijskega dodatka mentorja stažistki raziskovalki, vse do tožnikovega poziva nazaj na delo, kot to izhaja iz točke I, II, III, IV in V izreka, pri čemer sta dolžni toženi stranki od vseh navedenih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku in da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožniku izplačati za bruto znesek 318,75 EUR premalo izplačani regres z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 30. 7. 2002 do vključno 31. 12. 2006 od zneska v višini 76.386,70 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 318,75 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, vse v 8 dneh. S sklepom je ustavilo postopek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške svojega pooblaščenca in da krije stroške prvo tožene stranke v višini 2.672,15 EUR in drugo tožene stranke v višini 3.706,74 EUR, v 8 dneh, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obširni pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče v sodbi ni povzelo vseh relevantnih navedb tožnika, ki jih je navajal v tožbi in pripravljalnih vlogah, kaj šele, da bi te navedbe pretehtalo in se do njih v okviru razlogov sodbe tudi pravno opredelilo. Ukvarjalo se je samo z vprašanjem, ali je bila v disciplinskem postopku kršena tožnikova pravica od zagovora oziroma do obrambe. Stališče sodišča v zvezi s tem temelji na zmotni interpretaciji določila 63. člena ZTPDR, ki naj bi tudi pred drugostopenjskim disciplinskim organom določalo pravico do zagovora. Enostransko je sodišče prve stopnje povzelo in interpretiralo izpoved izbranega zdravnika ter pulmološko in psihiatrično izvedensko mnenje. Razpisane disciplinske obravnave se niso opravile, zato tožnik ni imel možnosti udeležbe disciplinske obravnave in neposrednega ustnega zaslišanja, kar je bila sicer njegova zakonska pravica. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno postavilo vprašanja sodni izvedenki psihiatrične stroke in da je nanjo vplivalo z omembo pisnega zagovora z dne 9. 2. 2002, na podlagi katerega naj bi izvedenka oprla svoje zaključke. Pisnega zagovora tožnik ni pisal sam, temveč mu ga je napisal njegov pravni pooblaščenec, kar izhaja že iz njegove vsebine, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni sledilo dokaznemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja in dodatnem zaslišanju tožnika. Za pretežni del disciplinskih obravnav tožnik ni prejel vabil, za obravnave, ko je vabilo prejel, pa je imel opravičljive razloge za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi v disciplinski spis, za katerega tožnik ni vedel, da obstaja, posledično pa je bilo kršena pravica do seznanitve z vsemi listinami. Sporna je tudi vročitev vabil tožniku, ker uradni zaznamki o vročitvi nimajo podlage v zakonu, zato ne gre za pravilno vročanje. Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka je bila spremenjena oziroma razširjena na obravnavi 4. 4. 2002, ko tožnik iz zdravstvenih razlogov ni mogel pristopiti. Vodenje disciplinskega postopka je zato zastaralo, disciplinska komisija druge stopnje pa bi morala razpisati obravnavo in tožniku omogočiti zagovor. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tistega dela njegovih navedb, v okviru katerih se je tožnik skliceval, da je bil spoznan za odgovornega dejanj po modificirani zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ki mu nikoli ni bila vročena. Tudi iz tega razloga je odločba disciplinske komisije nezakonita, saj je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka modificirana šele na disciplinski obravnavi dne 4. 4. 2002 ravno glede očitanega dejanja – domnevne samovoljne in nasilne zasedbe pisarne in prostorov dekanata. Ker šele modifikacija zahteve za uvedbo disciplinskega postopka predstavlja prvi akt uvedbe disciplinskega postopka zoper tožnika, modifikacija zahteve v zvezi z dokončano kršitvijo z dne 10. 12. 2001 pa je bila prvič vložena šele 4. 4. 2002, je po mnenju pritožbe ta zahteva vložena po izteku tri mesečnega zastaralnega roka, predvidenega v 1. odstavku 67. člena ZTPDR. Sicer pa ponovno poudarja, da tožniku modificirana zahteva ni bila vročena.

Do ugovora tožnika, da je o disciplinske odgovornosti odločala disciplinska komisija v nepravilni sestavi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ne glede na navedeno tudi opozarja, da skladno s 336. členom statuta Univerze v ... dekana v njegovi odsotnosti nadomešča prodekan in to z enakimi pravicami in dolžnostmi, kot jih ima dekan. Funkcija vršilca dolžnosti dekana pa v statutu Univerze v ... ni predvidena, ker ni potrebna in je kot takšna z jasnimi določili statuta celo izrecno izključena. Razrešeni dekan tako vrši dolžnost dekana do izvolitve novega, kar pomeni, da tudi v primeru, če je bil prof. dr. L.G. kot dekan razrešen zaradi upokojitve, je skladno z določili statuta Univerze v ... funkcijo dekana vršil vse do izvolitve novega dekana. Imenovanje v. d. dekana po rektorju je tako nezakonito. Pritožba tudi navaja, da je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem tudi s tem, ko sodišče ni obravnavalo in se ni opredelilo do njegovega nadaljnjega formalnega ugovora, to je, da je o njegovi disciplinski odgovornosti odločal stvarno nepristojni organ. V kolikor gre za poslovodni organ (kar je tožnik kot prodekan, ki je nadomeščal dekana, bil) je po določbi 3. odstavka 59. člena ZTPDR v disciplinskem postopku na prvi stopnji pristojen odločati organ, ki poslovodni organ imenuje oziroma ga postavi. To pa gotovo ni disciplinska komisija, temveč rektor. Glede na dejstvo, da je tožnik od 12. 7. 1999 do 13. 7. 2003 prodekan prvo tožene stranke in zlasti glede na to, da je bil pooblaščen po dekanu dr. L.G. dne 2. 10. 2001, da ga nadomešča kot dekana, je dejansko izkazan status tožnika kot poslovodnega organa toženk. Tudi zaključek sodišča, da je tožnik v spornem času samovoljno zasedel pisarno in prostore dekanata, kjer naj bi zamenjal ključavnico, s čimer naj bi motil delovni proces, je povsem neobrazložen. Zaradi tega je nevzdržno pavšalno zatrjevanje sodišča, da je bilo ravnanje tožnika samovoljno. Njegov vstop v prostore dekanata in zadrževanje v njem namreč ni zraslo na njegovem zelniku, temveč je bilo pogojeno z voljo tretje osebe, dekana L.G. in vsebino njegovega pooblastila z dne 2. 10. 2001. S tem, da tožniku očitano dejanje ni moglo biti protipravno in samovoljno, pa tudi ni moglo biti nasilno, saj tožnik ni na silo vdrl v prostore dekanata, temveč je tja vstopil po volji in pooblastilu ter odredbi dekana. Glede na dejstvo, da je sodišče na podlagi vsega zgoraj navedenega povsem nepravilno in neobrazloženo zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženih strank zakoniti, posledično tudi ni ugotavljalo dejstev, ki so povezana s tožnikovimi denarnimi zahtevki. Zaradi tega je dejansko stanje tudi v tem delu ostalo povsem neugotovljeno. Zaradi nepravilne vsebinske odločitve sodišča pa je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Ne strinja se z odločitvijo, da mora povrniti stroške postopka toženima strankama. Ko delavec uveljavlja zahtevek v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, delodajalec sam nosi stroške postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Prvo tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v izpodbijanem delu spremeni tako, da ji v celoti prizna priglašene stroške, podrejeno pa, da ga razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče zgolj ugotoviti, da je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel. Za del stroškov, ki odpade na odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, je treba uporabiti splošne določbe ZPP o povrnitvi stroškov. V tem delu zahtevka bi moral tožnik na podlagi 154. člena ZPP v celoti povrniti stroške postopka prvo toženi stranki. Obrazložitev sklepa je tudi v nasprotju z njegovim izrekom, zato je podana kršitev postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tudi drugo tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških postopka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Ne strinja se z višino odmerjenih stroškov, ki jih mora povrniti tožnik. Ker je sodišče zavrnilo oba zahtevka tožnika, ni jasno, s katerim zahtevkom naj bi tožnik delno uspel. Sodišče bi moralo posebej opredeliti in specificirati priglašene stroške postopka, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja in stroške, ki se nanašajo na denarni zahtevek. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj drugo toženi stranki ni priznalo vseh priglašenih stroškov postopka. Priglaša stroškovnik in priglaša pritožbene stroške.

Tožnik, prvo tožena in drugo tožena stranka so vložili še odgovore na pritožbo, v katerem prerekajo navedbe nasprotnih strank in vztrajajo, da je odločitev sodišča v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Uveljavljale so povrnitev stroškov odgovorov na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi prve tožene in drugo tožene stranke pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnost, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, kjer je odločilo, da mora tožnik povrniti stroške postopka prvo toženi in drugo toženi stranki.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v ponovljenem postopku uveljavljal tako primarni zahtevek, za primer neutemeljenosti slednjega pa tudi podredni zahtevek. Zahtevka se razlikujeta v tem, da primarni tožbeni zahtevek zajema predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in priznanje odškodnine namesto reintegracije, podredni tožbeni zahtevek pa vključuje zahtevo po reintegraciji tožnika. V vsem ostalem je podredni zahtevek v celoti zajet v primarnem tožbenem zahtevku, zato je eventualno združevanje zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP v tem delu zgolj navidezno in gre dejansko v tem obsegu za en sam tožbeni zahtevek.

V predmetni zadevi je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek zaradi več kršitev delovnih obveznosti. Disciplinski organi toženih strank so ugotovili, da je za del očitanih kršitev disciplinski postopek zastaral, za dve kršitvi pa je bil tožnik spoznan za odgovornega in mu je bil z odločbo disciplinske komisije prvo tožene stranke z dne 4. 4. 2002, potrjene z odločbo komisije za pritožbo drugo tožene stranke z dne 10. 5. 2002 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zastaralo vodenje disciplinskega postopka tudi za ostale kršitve, zato je odločbi disciplinskih organov toženih strank z delno sodbo opr. št. Pd 223/2002 z dne 1. 12. 2003 razveljavilo in disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Sodišče prve stopnje je glede očitane kršitve izdaje krivih listin ugotovilo, da je bil v. d. dekana, kot pristojni organ za uvedbo disciplinskega postopka že 30. 10. 2001 seznanjen tako z dejanjem kot s storilcem, kar pomeni, da bi se disciplinski postopek moral končati najkasneje do 30. 4. 2002. Končal pa se je šele z izdajo dokončne odločbe na seji komisije za pritožbe drugo tožene stranke dne 10. 5. 2002. V zvezi z očitano kršitvijo tožniku, da je nasilno zasedel pisarno in prostore dekanata, pa je sodišče ugotovilo, da je za zasedbo dekanata v. d. dekana zvedel 3. 10. 2001, tako da se je tudi v tem primeru šest mesečni rok iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR iztekel dne 3. 4. 2002. Zoper delno sodbo se je pritožil tožnik, vendar je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 230/2004 z dne 10. 11. 2005 njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvo tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 54/2006 z dne 5. 12. 2006 reviziji deloma ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na točko A/II. odločbe disciplinske komisije prvo tožene stranke z dne 4. 4. 2002, potrjene z odločbo drugo tožene stranke z dne 10. 5. 2002 in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. Iz razlogovanja odločitve Vrhovnega sodišča RS izhaja, da pri očitani kršitvi tožniku glede „zasedbe dekanata“ ne gre za očitek enkratnega dejanja, temveč za ravnanje, ki se je sicer začelo 3. 10. 2001 in je ob vložitvi zahteve še vedno trajalo. Ker po ugotovitvi sodišča druge stopnje ni sporno, da je tožnik dekanat zapustil dne 10. 12. 2001, po stališču Vrhovnega sodišča RS ni podlage za trditev, da gre za enkratno kršitev in da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Sodišču prve stopnje je bilo zato naloženo, da bo moralo ponovno, tokrat po vsebini odločiti o disciplinskih odločbah o delu, ki se nanaša na navedeno disciplinsko kršitev. S sodbo in sklepom opr. št. Pd 223/2002 z dne 20. 2. 2007 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, v delu pa je tožbo zavrglo. Na pritožbo tožnika pa je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 681/2007 z dne 6. 12. 2007 odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, da sodišče prve stopnje ugotovi za vsak posamezen primer, ko je bil tožnik vabljen na disciplinsko obravnavo, ali je bil v tistem času v takem zdravstvenem in psihičnem stanju, da ni bil zmožen udeležiti se obravnave.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, kot je navedena v točki A/II. odločbe disciplinske komisije prvo tožene stranke z dne 4. 4. 2002. Sodišče je ocenilo, da je tožnik motil in onemogočal pri delu v. d. dekana prof. dr. D.Z. in ostale delavce prvo tožene stranke v delovnem procesu, saj je od 3. 10. 2001 do 10. 12. 2001 samovoljno in nasilno zasedel pisarno in prostore dekanata, kjer je tudi zamenjal ključavnice. Na tak način je izrazito motil in oteževal izvajanje delovnega procesa in izpolnjevanje delovnih obveznosti pri prvo toženi stranki. Da je tožnik s takim ravnanjem motil posest in onemogočal prvo toženi in drugo toženi stranki neoviran dostop do poslovnih prostorov in neovirano uporabo dekanove pisarne izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 890/2008 z dne 12. 11. 2008. Opisano ravnanje predstavlja kršitev tako po 12. točki 1. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), kot tudi po 12. točki 1. odstavka 66. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, za katero se obligatorno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da sta odločbi disciplinskih organov prvo in drugo tožene stranke zakoniti in je v posledici tega zavrnilo zahtevek tožeče stranke po razveljavitvi obeh odločb z dne 4. 4. 2002 in z dne 10. 5. 2002. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svojo odločitev je sodišče argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožniku v celoti dokazana očitana hujša kršitev delovnih obveznosti glede „zasedbe dekanata“ v času od 3. 10. 2001 do 10. 12. 2001“. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik za zasedbo pisarne in prostorov dekanata, kjer je zamenjal tudi ključavnico, ni imel nobene pravne podlage, saj v spornem času ni bil več prodekan. Iz listinskih dokazov je namreč razvidno, da je tožnik dne 6. 7. 2001 na takratnega dekana prvo tožene stranke naslovil izjavo, s katero je sporočil, da odstopa kot prodekan za izobraževalno dejavnost. Ker je na podlagi te izjave tožnik tako izgubil lastnost prodekana, saj je taka izjava, ko jo organ, ki o razrešitvi odloča, prejme, konstitutivnega značaja, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VI Ips 3/2003 z dne 5. 12. 2006, je potrebno zaključiti, da je izključena kakršnakoli interpretacija, na podlagi katere bi tožnik lahko zakonito zasedel prostore dekanata. Takšnemu samovoljnemu vstopu v prostore dekanata pa ne more dati pravne podlage niti pooblastilo, ki ga je dal tožniku razrešeni dekan prof. dr. G., saj je bil le-ta z odločbo rektorja razrešen s položaja dekana že dne 24. 9. 2001, istega dne pa je bil za vršilca dolžnosti dekana prvo tožene stranke imenovan prof. dr. Z. z odločbo rektorja, ki pa nista predmet delovnega spora. Takšno pooblastilo zato ni pravno veljavno.

Upoštevaje navedeno so tudi pritožbena zatrjevanja, da bi moral o tožnikovi disciplinski odgovornosti odločati rektor univerze kot stvarno pristojni organ in ne disciplinska komisija, brezpredmetna. Glede presoje zakonitosti tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa v zvezi z očitano hujšo kršitvijo delovnih obveznosti, pa so brezpredmetna tudi ostala pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na modifikacijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Te spremembe niso bile vsebinske narave oz. take da bi odločilno posegle v dejansko opredelitev kršitve, saj je glede očitka zasedbe dekanata v točki A/II. odločbe disciplinske komisije v primerjavi z zahtevo za uvedbo postopka črtana le beseda „nadaljevano“ in je namesto do 7. 12. 2001, ko je bila vložena zahteva za uvedbo postopka in je tožnik še vedno zasedal prostore dekanata, datum trajanja zasedbe dekanata spremenjen v 10. 12. 2001. Enako velja za pritožbene navedbe glede sestave disciplinske komisije, saj volitev novih članov disciplinskega organa, zaradi izločitve posameznih članov in zagotovitve njenega nadaljnjega delovanja, ni mogoče šteti za samovoljno ravnanje tožene stranke, zaradi katere bi bile tožniku kršene pravice do pritožbe in obrambe.

V zvezi s pravico do obrambe oziroma zagovora v disciplinskem postopku je sodišče v ponovljenem postopku pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 63. člena ZTPDR, ki določa, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom razen, če se brez upravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe. Tožnikov osebni zdravnik G.D. je v zvezi z vprašanjem, ali je bil tožnik glede na zdravstveno stanje sposoben prisostvovati na obravnavah v disciplinskem postopku, sicer povedal, da po njegovem mnenju tožnik tega ni bil sposoben, vendar pa je ob tem menil, da gre za strokovna vprašanja oziroma specialistična znanja, s katerimi razpolagajo izvedenci. Glede tožnikovega zdravstvenega stanja v času od 21. 12. 2001 do 4. 4. 2002 se je sodišče zato utemeljeno oprlo na strokovne ugotovitve izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. V psihiatričnem delu mnenja je izvedenka prof. dr. M.K. ugotovila, da je bil tožnik s psihiatrične plati zmožen udeležiti se vseh razpisanih obravnav, kar je potrebno ločevati od vprašanja tožnikove delazmožnosti, na kar se nanaša mnenje dr. T., ki pa se v tem postopku presoja kvečjemu presoja kot dokaz iz drugega spora. Strokovna ocena dr. K. temelji na priloženih izvidih v medicinski dokumentaciji. Ob ugotovitvi, da lečeči psihiatri ne navajajo, da bi bile kakorkoli prizadete tožnikove intelektualne sposobnosti oziroma njegove zmožnosti obvladovanja v obremenjujočih okoliščinah, so neutemeljene pritožbene navedbe, da psihiatrično mnenje temelji zgolj na pisnem zagovoru z dne 9. 2. 2002. S tem v zvezi pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil obširen pisni zagovor poslan toženi stranki kot tudi da je bil lastnoročno podpisan s strani tožnika. Glede pisnega zagovora je tožnik tekom postopka spreminjal navedbe. Tako je v tožbi navajal, „da v pisnem zagovoru, katerega je podal 9. 2. 2002, izrecno navedel, da se postopka želi udeležiti“, v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2008 pa „da je zagovor pisal sam“. Po seznanitvi z vsebino izvedenskega mnenja pa je navajal „da je zagovor pisal njegov pooblaščenec, ki ni hotel prevzeti pooblastila za zastopanje na disciplinski obravnavi“, pred tem pa je v pripravljalnih vlogah pojasnjeval, da ni imel angažiranega pooblaščenca oziroma da mu je zagovor pisal pravni svetovalec. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje s procesnim sklepom utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po dodatnem zaslišanju tožnika in dopolnitvi izvedenskega mnenja dr. K., ki je potrdila, da vsebina tožnikovega pisnega zagovora kaže na zmožnost njegovega logičnega mišljenja in emocionalnega obvladovanja.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca prof. dr. S.Š. iz izvedenskega mnenja v pulmološkem delu. Izvedenec je ugotovil, da v času od 20. 12. 2001 do 30. 12. 2001 in od 19. 3. 2002 do 12. 4. 2002 v medicinski dokumentaciji ni podatkov, ki bi kazali na takšno težo bolezni, ki bi tožniku direktno preprečevala udeležbo na obravnavah disciplinske komisije in zaključil, da se tožnik v navedenih obdobjih ni smel udeleževati disciplinskih obravnav, ker bi s tem potencialno ogrožal lastno zdravje oziroma poslabšanje ali zaplete bolezenskega stanja.

Glede vabljenja tožnika na obravnave pred disciplinskim organom izven navedenega obdobja pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile obravnave pred disciplinskim organom prve stopnje razpisane desetkrat, da so bila tožniku vročena vabila za dne 25. 1. 2002 (kjer je bil določen tudi datum 4. 2. 2002 in 11. 2. 2002), ko je pisanje zaradi tožnikove odsotnosti sprejela soseda (nadomestna vročitev), še pred to vročitvijo pa je obvestilo o tem, da bo naslednji dan opravljeno vročanje, prejela tudi žena tožnika in da je tožnik prejel vabilo na obravnavo 4. 2. 2002, kar izhaja iz lastnoročno podpisane povratnice ter dne 9. 2. 2002 podal pisni zagovor. Posredoval je tudi zdravniško potrdilo, vendar to upoštevaje opisane strokovne ugotovitve obeh izvedencev ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost z disciplinskih obravnav, na katere je bil tožnik pravilno vabljen v februarju 2002. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožniku vročena zahteva za začetek disciplinskega postopka in zagotovljena pravica do zagovora. Pravica do obrambe tožniku torej ni bila kršena, dolžnosti prihoda na disciplinske obravnave in dolžnosti zagovora pa glede na določila ZTPDR ni. Tožnik je izkoristil tudi možnost pisnega zagovora dne 9. 2. 2002, do katerega se je opredelila disciplinska komisija. Po podatkih v spisu je bil tožnik v času od 5. 2. 2002 do 12. 9. 2002, pred tem pa tudi od 20. 12. 2001 do 31. 12. 2001, sicer v bolniškem staležu, vendar se je bil glede na mnenja izvedencev dr. Š. in dr. K. v mesecu januarju, februarju in prvi polovici marca sposoben udeležiti disciplinske obravnave, zato je dne 4. 4. 2002 disciplinski organ prve stopnje, ki takrat sicer ni vedel za tožnikovo podaljšanje bolniškega staleža po 3. 4. 2002, lahko odločil na podlagi pisnega zagovora. Zavzemanje pritožbe za prelaganje disciplinske obravnave na kasnejši datum ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje po obrazloženem ni utemeljeno niti tega od tožene stranke kot delodajalca ni mogoče pričakovati, saj je treba upoštevati, da je delodajalec vezan na zastaralne roke glede končanja disciplinskega postopka. Ta se je končal dne 5. 5. 2002 z izdajo odločbe disciplinskega organa druge stopnje, ki tožnika res ni vabil na sejo, vendar pa je ta organ ob obravnavanju ugovora tožnika upošteval le dejansko stanje, kot ga je že ugotovil prvostopenjski organ in zato ni izvajal nobenih dokazov. Po navedenem sta izpodbijani odločitvi disciplinskih organov tožene stranke, ki sta tožniku izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pravilni in zakoniti, posledično pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma zahtevek za reintegracijo in denarne zahtevke.

Na ostale pritožbene navedbe tožnika pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožnik prvo in drugo toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka (namesto reintegracije) ter reintegracijskih in reparacijskih zahtevkih gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in ne za samostojni denarni zahtevek, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Reintegracijski in reparacijski zahtevki so namreč vezani na odločitev o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, pravno relevantnih dejstev glede navedenih zahtevkov pa sodišče prve stopnje tudi sicer ni ugotavljalo. Upoštevaje navedeno in ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride zaradi disciplinskega prenehanja delovnega razmerja, krije delodajalec sam svoje stroške, ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), prvo tožena in drugo tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke glede odločitve o stroških kot neutemeljeni zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in ob uporabi 4. točke 358. člena ZPP v povezavi s 365. členom ZPP v 3. odstavku izpodbijani del sklepa spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, posledično pa tudi odločitev v drugem odstavku sklepa, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (353. in 365. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo glede glavne stvari ni uspel in je uspel le v neznatnem delu glede stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi prvo tožena in drugo tožena stranka nosita svoje stroške pritožbenega postopka sami, iz razloga, določenega v 5. odstavku 41. člena ZDSS-1.