Jedro

Ob tem, ko državni tožilec ni posegel v dejanske očitke obtožbe, ko je prvo sodišče vse nespremenjene dejanske očitke povzelo v krivdorek, posegi pa so bili opravljeni le v neobvezni abstraktni opis dejanja, ne more biti utemeljen očitek, da ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obdolžene M. I. in okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti besedilo: “da je uporabila krivo listino kot pravo, s tem”, v preostalem pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena M. I. mora plačati sodno takso.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M. I. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ. Izreko je pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter jo obsodilo še na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi sta se pravočasno pritožila obdolženkina zagovornika in tudi okrožni državni tožilec svétnik S. P. Zagovornika uveljavljata pritožbene razlog iz 1. do 3. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko pritožbo vlagata zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Odgovor na to pritožbo ni bil vložen.

Tudi okrožni državni tožilec, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena ZKP, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. V odgovoru na to pritožbo zagovornika izražata strinjanje s pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbama delno ugodi in izpodbijano sodbo v izreku spremeni tako, da se besede, “uporabila krivo listino kot pravo” nadomestijo z besedami “predrugačeno listino uporabila kot pravo”, v preostalem delu pa pritožbi zavrne kot neutemeljeni. Zagovornika sta pisno izrazila svoje nestrinjanje s predlogom višjega državnega tožilca.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Opis kaznivega dejanja v obtoženem predlogu, s katerim je določena dejanska in pravna podlaga obtožbe, mora biti takšen, kot se zahteva za obtožnico. Po določilu 2. točke 269. člena ZKP morajo iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. V določilu 1. točke I. odstavka 359. člena je predpisan opis dejanja v sodbi, s katero se obdolženca spozna za krivega. Po tem določilu sodišče v sodbi navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Za presojo popolnosti opisa je torej pomembno, da opis obsega predpisane zakonske sestavine. Sem pa ne sodi abstraktni dejanski stan.

Opis kaznivega dejanja, bodisi tisti v obtožnem predlogu z dne 8.9.2003, ali delno spremenjen na glavni obravnavi dne 6.7.2009 je oblikovan tako, da je njegov prvi del prepis zakonskega besedila in kot takšen predstavlja zgolj pravno izhodišče odločanja, ki pa je v nadaljevanju konkretizirano z dejstvi, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Ta dejstva pa so ves čas postopka nespremenjena in zgolj na ta konkretna navedena dejstva je bilo pri sojenju vezano sodišče prve stopnje, ne pa tudi na abstraktni dejanski stan, saj je opis dejanja brez slednjega popoln. Ta konkretna dejstva pa so vsebovana v opisu okoliščin uporabe listine, v očitku, da je ta listina ponarejena ter v konkretizaciji te ponarejenosti.

V opisu dejanja je ponarejenost opisana z besedami, da sta bila na listino, ki jo je obdolženka podpisala s kemičnim svinčnikom (torej ni dvoma, da jo je sama izdala) prekopirana tako podpis M. K. in odtis štampiljke. Takšen opis ponarejenosti ob očitku uporabe tako ponarejene listine predstavlja eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja iz določila I. odstavka 256. člena KZ in sicer uporabo predrugačene listine. Ob dejanskem očitku, da je obdolženka obravnavano listino sama izdala tako ni na mestu ohranitev abstraktnega dejanskega stanu iz prvotnega opisa kaznivega dejanja, torej uporabe krive listine. Z zakonskim opisom kaznivega dejanja po I. odstavku 256. člena KZ se pa tudi ne sklada splošen očitek uporabe ponarejanje listine, ki ga vsebuje po državnem tožilcu spremenjen opis kaznivega dejanja. Pravilen pravni stavek bi glede na opis dejanja, ko se samo ponarejanje obdolženki v dejanskem pogledu ne očita, glasil: “da je obdolženka predrugačeno listino uporabila kot pravo”. Ker pritožbi utemeljeno grajata uporabo pravnega stavka iz prvotnega opisa kaznivega dejanja, ki ne ustreza dejanskim očitkom, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbama to razhajanje v opisu kaznivega dejanja odpravilo tako, da je abstraktni dejanski stan, ki sploh ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, izpustilo iz opisa kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe utemeljuje ponarejenost listine v smislu njene predrugačenosti. Takšen očitek pa izhaja tudi iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, zato dejstvo, da je (neobvezni) abstraktni del opisa vseboval očitek uporabe krive listine, ne more pomeniti procesne kršitve iz določila 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sicer je pa to nerelevantno “neskladje” odpravilo pritožbeno sodišče s predstavljeno spremembo.

Opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja iz obtožbe, razen v abstraktnem dejanskem stanju, ki pa v konkretnem primeru ni relevanten, obdolženki v dejanskem pogledu ni očital samega ponarejanja, zato v zaključku prvega sodišča, da se obdolženki ponarejanje ni očitalo, ne more biti nič oporečnega. Državni tožilec v dejanski opis kaznivega dejanja ni posegal. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o nespremenjenih dejanskih očitkih, ki pa v pravnem pogledu pomenijo uporabo ponarejene (predrugačene) listine, pa prvemu sodišču ni mogoče očitati prekoračitve obtožbe. Pravilno je stališče prvega sodišča, da je državni tožilec spremenil zgolj pravni stavek, zaradi česar po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o bistveni spremembi obtožbe. Tako pritožbi državnega tožilca, ki jo gradi predvsem na naziranju o bistveni spremembi obtožbe in na trditvi, da bi sodišče moralo odločati o tako spremenjeni obtožbi, razen glede zgoraj predstavljene odprave “neskladja”, ni bilo mogoče priznati uspeha.

Enako usodo pa deli tudi pritožba zagovornikov, ko utemeljeno grajajo le-to, da je prvo sodišče v opis dejanja neutemeljeno povzelo abstraktni dejanski stan v smislu uporabe krive listine. Tako kot je pritožbeno sodišče pojasnilo državnemu tožilcu, tudi v zvezi s pritožbo zagovornikov pritožbeno sodišče poudarja, da je šlo ob povsem dovolj konkretiziranih dejanskih očitkih zgolj uporabe predrugačene listine v primeru pričujoče tožilčeve spremembe opisa kaznivega dejanja, za zgolj spremembo pravnega stavka, torej za spremembo v tistem delu opisa, ki ni obligatoren. Sodišče, ki je bilo vezano le na dejanske očitke, je tako ob takšni spremembi utemeljeno zapisalo, da je obdolženko spoznalo za krivo po takšni obtožbi, kot je bila vložena na začetku, ko je bila obtožba v dejanskem pogledu praktično nespremenjena do konca postopka na prvi stopnji. V takšni situaciji je povsem neproduktivna pritožbena razprava o tem, da obramba ni mogla predstaviti svojih argumentov v zvezi z očitkom uporabe krive listine in da je sledilo presenečenje, ko je prvo sodišče, potem ko se je obramba izreka o očitku ponarejanja in uporabe ponarejene listine, obdolženko obsodilo za uporabo krive listine.

Prav ima sicer pritožba zagovornikov, da ni v domeni sodišča ocena utemeljenosti in korektnosti spremembe obtožbe, da je sodišče vezano na dejstvo spremembe obtožbe. Vendar, ko v danem primeru državni tožilec ni v ničemer posegel v dejanske očitke obtožbe, prvo sodišče pa je vse te (nespremenjene) očitke povzelo v krivdorek, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da ni podana takoimenovana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, da je torej prvo sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz določila 9. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Ker državni tožilec dejanskih očitkov obtožbe ni spreminjal, ker je tako nespremenjene dejanske očitke v krivdorek povzelo tudi prvo sodišče, ne more biti govora o nepoštenem sojenju, o (nekonkretizirani) kršitvi pravice do obrambe in o kršitvi enakosti orožij.

Na strani tri sodbe je prvo sodišče pravilno izpostavilo, da se obdolženki, razen v okviru abstraktnega dejanskega stanu, v dejanskem pogledu ni očitala ponareditev listine. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da o tem očitku sodišču ni odločilo. Uporabo ponarejene listine iz (spremenjene) obtožbe pa je v celoti povzeto v krivdorek, zato ni na mestu nadaljnji očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka in sicer očitek, da prvo sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

V opis kaznivega dejanja vnešenega tožilčevega pravnega naziranja, ko je sicer nespremenjene dejanske očitke iz obtožbe, ki pomenijo predrugačenje listine, opredelil s splošnih izrazom, sodišče ni bilo dolžno predočati obdolženki. Ko tudi ni dvoma, da je bila obdolženka zaslišana o vseh dejanskih očitkih iz obtožbe, je prvo sodišče ob tem, ko so bili za sojenje v odsotnosti obdolženke izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz določila I. odstavka 442. člena ZKP (izkazano vabilo, utemeljen zaključek, da navzočnost obdolženke ni nujna) utemeljeno nadaljevalo glavno obravnavo, četudi se je obdolženka, ki ni imela opravičenega razloga za izostanek, ni udeležila.

Dejstvo, da prvo sodišče ni sprejelo pravnega stavka ponarejanja in uporabe ponarejene listine, ob nespremenjenih dejanskih očitkih uporabe predrugačene listine, ni moglo služiti kot podlaga za izdajo pritožbeno predlagane oprostilne sodbe.

Sodišče prve stopnje, ki v krivdorek sicer ni povzelo spremenjenega abstraktnega dejanskega stanu, je pravilno zaključilo, da so zoper obdolženko uperjeni dejanski očitki dokazani. Zaključek o dokazanosti teh dejstev pa je prvo sodišče prepričljivo in za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivo argumentiralo. Izpostavilo je nestanovitnost v obdolženkinem zagovoru, neskladnost med obdolženkinim zagovorom ter izpovedbo obdolženkinega moža, kakor tudi na nelogičnosti v obdolženkinem zagovoru in v citirani izpovedbi. Po drugi strani pa je prvo sodišče utemeljeno opozorilo na prepričljivost izpovedbe M. K., ki ima glede okoliščine sestave listine v prilogi ... vso oporo tudi v izpovedbah prič D. in G. in tudi v sami citirani listini, ki je bila s strani obdolženke podpisana, ko tam stoji obdolženkina zaveza plačila celotne neplačane odmene in ko tudi za obdolženko ni bilo spora o tem, da ob priliki podpisa te listine ni bilo govora o nedoslednostih pri gradnji, ko le-te s strani obdolženke, oziroma njenega moža v času od podpisa te listine in do zatrjevane sestave ponarejene listine niso mogle biti zaznane. Te okoliščine že same zase kažejo na neutemeljenost obdolženkinega zatrjevanja plačila zneska 15.000,00 DEM, kar je skušala obdolženka dokazati s ponarejeno listino. Da pa obdolženka tudi glede podpisa obravnavane listine s strani K. ni govorila resnice, pa potrjujejo tudi v prvi sodbi analizirane ugotovitve policistov in izvedenca P. Ponarejenost v smislu prekopiranja podpisa in štampiljke tudi za pritožbeno sodišče ni sporna. Jasno pa je, da se je te ponarejenosti zavedala tudi obdolženka, ko plačilo, ki naj bi bilo potrjeno s to listino, nedvomno ni bilo opravljeno (kar je bilo tudi obdolženki jasno) in ko tudi sicer ni logično, da bi K., ki naj bi pristal na znižanje odmene, sedaj ta dogovor, če bi ga s podpisom potrdil, zanikal. Povsem neživljenjsko pa je, kot izpostavlja že prvo sodišče, da obdolženka v primeru izročitve denarja, ne bi vztrajala na takojšnji potrditvi tega dejstva in da bi K., če bi bil res razočaran zaradi znižanja plačila, čez čas (ki se v kazenskem in pravdnem postopku različno zatrjuje) vseeno potrjeval izpolnitev obdolženkine obveznosti. Vse te okoliščine je prvo sodišče utemeljeno štelo kot varno podlago za sklep, da je lažna, v s strani obdolženke izdano listino vnešena, smiselna potrditev vsebine listine. Tako predrugačeno listino, ki jo je obdolženka izdala, je prvo sodišče utemeljeno opredelilo kot ponarejeno listino. Prvo sodišče pa je prepričljivo obrazložilo dokazanost uporabe tako ponarejene listine kot prave. Ko je prvo sodišče dognalo, da je listina ponarejena na način, kot je opisan v krivdoreku (da je torej predrugačena), ni bilo potrebe, da je v razloge sodbe povzelo še svoje pravno naziranje o drugi razsežnosti ponarejanja, torej o pojmu krive listine.

Ko je prvo sodišče pojasnilo, da je dokazano, da obdolženka dolga 15.000,00 DEM ni plačala, se je že s tem posredno opredelilo tudi o njenem vedenju, da vsebina listine ni verodostojna, da K. potrditev vsebine listine ni bila podana, da je bil ta podatek lažen. V takšnem vedenju je obdolženka to listino po začetku pravde uporabila kot pravo, seveda z namenom doseči ugoden izid pravdnega postopka. Tako v zaključku prvega sodišča o tem, da je obdolženka ravnala naklepno, da je torej obdolženki storitev kaznivega dejanja dokazana tudi v subjektivnem pogledu, ne more biti nič oporečnega. Ni utemeljen pritožbeni očitek o napačnih dejanskih zaključkih prvega sodišča. Ker pa je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da so v obdolženkinem ravnanju izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ, pa pritožba tudi z očitkom napačnih pravnih zaključkov, ne more računati na uspeh.

Ob tem ko so zagovorniki uveljavljali pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, je pritožbeno sodišče v smislu določila 386. člena ZKP opravilo še preizkus odločbe o kazenski sankciji. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je izbrana kazenska opominjevalne narave glede na časovno odmaknjenost in glede na obdolženkino dosedanje neoporečno življenje povsem ustrezna. Tudi znotraj pogojne obsodbe določena zaporna kazen in preizkusna doba sta ob pravilnem ponderiranju po prvem sodišču dognanih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, pravična in primerna odmena za obdolženki dokazano naklepno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče tako ne vidi potrebe po spremembi odločbe o kazenski sankciji v obdolženkino korist. Pritožbeno sodišče je tako v manjšem obsegu sledilo pritožbama in iz krivdoreka izpustilo neobvezno sestavino opisa kaznivega dejanja, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ob dognanju, da se prvemu sodišču ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev (določilo I. odstavka 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da za zgolj delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje ni izpolnjena situacija iz določila II. odstavka 98. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ob potrditvi obsodilne sodbe odločilo, da mora obdolženka plačati stroške pritožbenega postopka, torej sodno takso, ki jo bo po višini odmerilo sodišče prve stopnje (določilo I. odstavka 98. člena ZKP, v zvezi z določilom I. odstavka 95. člena istega predpisa.