Jedro

Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega akta.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo K 308/2003 z dne 6. 7. 2009 obsojeno M. I. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) in ji po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 293/2009 z dne 16. 3. 2010 delno ugodilo pritožbama zagovornikov obsojene M. I. in okrožnega državnega tožilca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo: „da je uporabila krivo listino kot pravo, s tem“, v preostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi pravnomočno sodbo v celoti, ali le sodbo Višjega sodišča, v obeh primerih pa zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Drugi odstavek 269. člena ZKP določa opis dejanja v obtožnem aktu. Z opisom se določa dejanska in pravna podlaga obtožbe, pri čemer abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja ni pomemben. Lahko je del opisa tenorja obtožnega akta, ali pa tudi ne. Bistveno je, da iz konkretiziranega opisa dejanja, ki se očita obtožencu, izhajajo abstraktni zakonski znaki očitanega dejanja. Državni tožilec je na glavni obravnavi spremenil abstraktni del kaznivega dejanja in ni v ničemer posegel v konkretni opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja. Sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano, temveč le na konkretni opis dejanskega stanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zato tudi ne more biti utemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila po modifikaciji obtožnega predloga tožilstva obsojenki kršena pravica do obrambe. Modifikacija obtožnega akta se ni nanašala na dejanski opis kaznivega dejanja in le ta je predmet presoje in dokazovanja tekom kazenskega postopka. Neutemeljen je tudi očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da sodba sodišča druge stopnje nima vsebinske obrazložitve glede temeljnega vprašanja, kateri obtožni akt je bil podlaga za presojo sodišča prve stopnje. Višje sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno navaja, da modifikacija obtožbe ni posegla v dejanski stan očitanega dejanja, zato tudi ni dileme, kateri obtožni akt je bil podlaga za odločanje sodišča. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge glede vseh elementov kaznivega dejanja, tudi glede naklepa. Nestrinjanje z zaključki sodišča vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa skladno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojenki. Zagovornik v izjavi zavrača navedbe vrhovne državne tožilke in v celoti vztraja pri stališču zahteve za varstvo zakonitosti.

6. V tej zadevi je okrožni državni tožilec zoper obsojenko vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 256. člena KZ. V opisu dejanja, ki ga vsebuje obtožni predlog, je v uvodnem delu v pravnem stavku navedeno, da je obsojenka uporabila krivo listin kot pravo. Temu sledi opis posameznih dejstev in okoliščin, s katerimi so konkretizirani vsi konstitutivni znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 256. člena KZ. Na glavno obravnavo, ki se je nadaljevala 6. 7. 2009, pravilno vabljena obsojenka ni prišla. Zagovornica je s predložitvijo zdravniškega spričevala opravičila njen izostanek. Sodišče je odločilo, da se glavna obravnava nadaljuje v obsojenkini nenavzočnosti, ker so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. V besedi strank je državni tožilec spremenil obtožni predlog tako, da je v pravnem stavku navedbo „uporablja krivo listino“ nadomestil z navedbo „ponaredila listino in jo uporabila kot pravo“, pri čemer ni posegel v preostali (dejstveni) opis dejanja. Na glavni obravnavi navzoča zagovornica je med ostalim navajala, da gre pri takšni spremembi za preusmeritev očitka iz uporabe krive listine, kar na ponareditev listine in da je v takem položaju prisotnost obsojenke na glavni obravnavi nujno potrebna zaradi pravic, ki jih ji daje 29. člen Ustave Republike Slovenije in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge, zaradi katerih je glavno obravnavo, ki jo je nadaljevalo, opravilo v obsojenkini nenavzočnosti. Po stališču sodišča obsojenki tudi ni bila kršena pravica do obrambe in do poštenega sojenja, ker ni bila navzoča na naroku, na katerem je okrožni državni tožilec spremenil obtožbo. Izhajalo je iz dejstva, da državni tožilec ni posegel v opis kaznivega dejanja in tudi ni spremenil njegove pravne opredelitve. Prav tako ni sledilo spremembi državnega tožilca, temveč v pravnem stavku ohranilo navedbo iz opisa dejanja, vsebovanega v obtožnem predlogu, da je obsojenka uporabila krivo listino kot pravo. Pravno naziranje v zvezi s tem vprašanjem je obrazložilo v sodbi (drugi, tretji, četrti in peti odstavek na 8. strani prvostopenjske sodbe).

8. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v krivdnem izreku spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „da je uporabila krivo listino kot pravo s tem“. V obrazložitvi sodbe je takšno odločitev utemeljilo s povzemanjem določb 2. točke 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP ter poudarilo, da je za presojo popolnosti opisa dejanja pomembno, da opis obsega predpisane zakonske sestavine, med katere ne sodi abstraktni dejanski stan. Sklepalo je, da je obsojenkino dejanje konkretizirano z dejstvi, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ta dejstva pa so ves čas postopka nespremenjena. Sodišče prve stopnje je bilo pri sojenju vezano le nanje, ne pa na abstraktni dejanski stan, ker je opis dejanja brez le-tega popoln. Konkretna dejstva pa so vsebovana v opisu okoliščin uporabe listin, v očitku, da je ta listina ponarejena ter v konkretizaciji te ponarejenosti. V nadaljevanju je navedlo razloge, ki so ga vodili k odločitvi, s katero je iz opisa dejanja izpustilo abstraktni dejanski stan (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti izhaja iz trditve, da v tej zadevi ne gre za nebistveno spremembo obtožbe in da bi bila dopustna le ob pogoju spoštovanja obsojenkine pravice do obrambe. Ocenjuje, da je državni tožilec s spremembo, ker je „morebiti ocenil, da na to kažejo izvedeni dokazi“, v bistvu posegel v dejanski stan kaznivega dejanja in s tem predrugačil očitano izvršitveno dejanje enako kot je spremenil značaj „ponarejene“ listine, ki odslej ni bila več „kriva listina“. Z ostalimi navedbami zahteva utemeljuje kršitev 22. in 29. člena Ustave RS in kršitev določb drugega odstavka 344. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Prav tako očita sodišču kršitev določbe 354. člena ZKP ter 7. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvami, da je sodišče s svojim postopanjem kršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, ko je ocenilo, da sprememba obtožbe ni bila utemeljena in je obsojenko spoznalo za krivo po prvotno vloženi obtožbi ter jo dejansko spoznalo za krivo drugega kaznivega dejanja oziroma vsaj bistveno drugačnega. Ker gre za bistveno razhajanje med sodbo in obtožnim aktom, je s tem povezan tudi očitek, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

10. V procesnem zakonu je vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo predpisano v določbi prvega odstavka 354. člena ZKP. Objektivna identiteta (eadem res) v pravnem smislu je posledica obtožnega, akuzatornega principa. Opis dejanja v obtožnem aktu obtoženi osebi omogoča, da spozna tožilčev pogled na čas, kraj, sredstvo in način izvršitve kot tudi na druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje čim natančneje opredeli. Opis dejstvene podlage v obtožnem aktu omogoča obtožencu seznanitev z dejanjem, iz katerega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Slednje mu omogoča obrambo, ki ne obsega le njegovo izjavitev o zatrjevanih dejstvih in dokazih, temveč tudi pravico, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist. Tako v sodni praksi kot tudi v procesni teoriji je sprejeto splošno pravilo, da je objektivna identiteta podana, če gre za isto dejanje ali isti historični dogodek, ki je predmet sojenja in to v njegovih bistvenih delih. Sodba in obtožba morata imeti za podlago identični historični dogodek in sodba ne sme prekoračiti meje opisa tega dogodka kot ga vsebuje obtožba glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je tedaj odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega akta.

11. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče v pogledu pravne presoje dejanja ni vezano na predloge tožilca. Sodišče namreč mora poznati pravno normo, ki jo vsebujejo pravni predpisi, v tem primeru predpise kazenskopravne narave, in jo uporabiti na konkretno kazensko zadevo (iura novit curia). V tej zadevi sodba ne temelji na drugih dejstvih, kot so bila navedena v obtožnem predlogu, saj vanje ni posegel niti državni tožilec niti sodišče. V prikazanem procesnem položaju, ko je obrambi bila dana možnost, da se seznani z vsebino obtožbe in se o njej izjavi in glede na navedeno razlago, po eni strani ni mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z drugim odstavkom 344. člena ZKP, po drugi strani pa tudi ne, da je kršilo ustavne določbe in določbe 7. ter 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Iz opisa kaznivega dejanja in iz ugotovitev pravnomočne sodbe sledi temeljni očitek, da je obsojenka uporabila ponarejeno listino z njeno izročitvijo pooblaščenki, ki jo je slednja priložila odgovoru na tožbo in poslala Okrožnemu sodišču v Celju. Takšen očitek je ne glede na postopanje državnega tožilca in ne glede na odločitev sodišča prve stopnje ostal nespremenjen. Zaradi tega na zadevi tudi ničesar ne spremeni odločitev, sprejeta po sodišču druge stopnje, ki je izpustilo iz izreka pravni stavek, utemeljilo pa, da gre glede na opis dejanja za uporabo predrugačene listine kot prave. Zato zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno ocenjuje, da je odločitev sodišča druge stopnje nezakonita.

13. Utemeljene tudi niso nadaljnje navedbe, s katerimi zahteva očita sodbi sodišča druge stopnje, da nima vsebinske obrazložitve glede vprašanja, kateri temeljni akt bi sodišče prve stopnje moralo vzeti glede na ravnanje državnega tožilca za podlago svoje razsoje. Že zato ne, ker se sprememba ni nanašala na dejstveno podlago obtožnice. Sicer pa je sodišče druge stopnje postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP in presodilo vse navedbe pritožbe, povezane z vprašanji, ki so odločilne narave, do njih zavzelo povsem jasna stališča in jih tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem posplošenih trditev, da v resnici drugostopenjsko sodišče „pritožbe ni rešilo v celoti“ ter da je povsem zmotno in protiustavno obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru niso bile kršene pravice obrambe, deloma ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP) deloma pa jim glede na že navedene razloge ni mogoče pritrditi. Pri tem je treba poudariti, da se sodišče druge stopnje tudi ni „spuščalo v dejansko stanje“, temveč je presojalo le pravni vidik dejanja glede na njegov opis in glede na ugotovljeno dejansko stanje.

14. Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil ter je zato ni mogoče preizkusiti. Kršitve zakona mora vložnik zahteve ne samo konkretizirati, temveč jih tudi ustrezno obrazložiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedba, da je sodišče sprejelo povsem napačne dejanske in pravne zaključke, ker je zmotno uporabilo določbe KZ in da je zmotna ter nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica zmotne uporabe materialnega prava, ob siceršnjem vprašljivem pristopu, ni v zadostni meri substancirana. Obsojenkino naklepno ravnanje je v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo tudi v pogledu obsojenkine zavesti, da uporabljena listina ni verodostojna.

15. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojene M. I. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka, in sicer o plačilu sodne takse, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.