Jedro

Pravica do sojenje brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče utemeljiti na 179. čl. OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se odmerjeni pravdni stroški znižajo za 80,32 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.338,34 EUR s pripadki, tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 770,15 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - UPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Pritožba v pretežnem delu napada ugotovitev sodišča, da duševne bolečine tožnika niso posledica dolgotrajnega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem, zaradi katerega uveljavlja odškodnino. Pritožba povzema izpoved tožnika, sodišču pa očita, da je nekatere njegove navedbe spregledalo oziroma jih interpretiralo v nasprotju z njihovo vsebino. Po mnenju pritožbe so neživljenjska in nelogična pričakovanja sodišča o tem, kaj vse bi tožnik storil, če bi zaradi tega postopka res duševno trpel (npr. šel večkrat na sodišče, zamenjal pooblaščenko, se obrnil na sindikat, da bi mu dodelil novo pooblaščenko...). Ker so razlogi sodbe v tem delu nejasni, nelogični, v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi, je podana procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. V nadaljevanju sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ko je zahtevek presojalo po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku mu namreč pripada neposredno na podlagi Ustave RS (URS) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Podana je objektivna odgovornost države, ker ni poskrbela za ustrezno zakonodajo, ki bi urejala varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Opozarja, da v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina za tovrstne primere (sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.4.2001 in 22.1.2001). Pravna praznina ne more biti razlog, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Graja stališče sodišča, da EKČP ni dovolj jasna, da bi bila neposredno uporabljiva. Če bi bila EKČP uporabljiva zgolj pogojno, potem RS ne bi bila spoznana za odgovorno v zadevi Lukenda in v ostalih številnih primerih. Odločanje na podlagi določb OZ v zvezi s 26. čl. URS tožnika postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do oseb, katerih postopki tečejo po 31.12.2006, saj za te primere Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSNO) priznava odškodnino po enostavnem postopku, kot tudi v razmerju do oseb, ki odškodnino uveljavljajo pred ESČP, kjer nastanka nepremoženjske škode ni treba dokazovati. Pritožba tako meni, da je sporna le še višina odškodnine, ter pri tem navaja nekaj primerov iz prakse ESČP. Končno opozarja še na napačno odmero pravdnih stroškov, saj je tožena stranka vložila le 3 pripravljalne vloge, vloga z dne 5.9.2008 pa predstavlja le kratek dopis sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena le glede odločitve o stroških postopka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožniku pripada odškodnina neposredno na podlagi določb EKČP, ter da je pri višini odškodnine treba upoštevati kriterije ESČP. Določba 41. čl. EKČP, na podlagi katere ESČP v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prisodi pravično zadoščenje, se nanaša na mednarodnopravno odškodninsko odgovornost države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezani na postopek pred ESČP, in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku (primerjaj sodbo II Ips 591/2008). Neposredna uporabnost te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna. Tudi določba 13. člena EKČP pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. Zato je pravna sredstva, ki jih zahteva 13. člen EKČP, mogoče uporabiti pred domačimi oblastmi le, če so in kakor so uveljavljena v notranjem pravnem redu posamezne države. Tožnik bi torej svoj zahtevek utemeljil le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava.

Določba 26. čl. URS, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki jo pri opravljanju dejavnosti povzroči državni organ, opredeljuje odškodninsko odgovornost le okvirno, zato se uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na določbe OZ. Odškodninska odgovornost države zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni objektivna, kot zmotno meni pritožnik, saj morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti po pravilih civilnega odškodninskega prava, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje odločbe.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz stališča, da je treba nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku obravnavati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (analogna uporaba 179. čl. OZ). Pri tem je ugotovilo, da tožnik ni trpel duševnih bolečin oziroma da izkazane duševne bolečine niso posledica dolgotrajnega postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju (v nadaljevanju DSS), temveč slabega finančnega stanja zaradi izgube zaposlitve. Pritožbeno sodišče sprejema takšne ugotovitve in soglaša z obširnimi razlogi, ki jih podaja na strani sedem in osem sodbe. Tožnik je bil tekom postopka, ki je trajal od 23.12.1998 do 18.7.2003, na DSS le enkrat, nekajkrat pa je poskušal priti v stik s svojo pooblaščenko, ki je bila tedaj na porodniškem dopustu. Glede na to, da ni bil seznanjen, kolikšen znesek vtožuje, da na sodišče ni vložil nobene pisne vloge, da ni vedel za razpis in preložitev prvega naroka, predvsem pa mu ni bilo znano, kako se je postopek končal (sklenitev sodne poravnave dne 18.7.2003), je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi dolgotrajnosti postopka, saj bi bil v nasprotnem primeru z vsem tem gotovo seznanjen. Kaj vse bi tožnik lahko storil v postopku pred DSS, sodišče prve stopnje navaja zgolj v podkrepitev svojega prepričanja, da tožnik zaradi postopka ni trpel, tako kot je izpovedal. Pritožbeni očitek, da je v tem delu podano nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih oziroma protispisnost (14. in 15. točka 2. odst. 339. čl. ZPP), dejansko predstavlja le nestrinjanje z dokazno oceno, ki pa ni utemeljeno.

Navedeno dejstvo pa za odločitev o zahtevku niti ni pravno relevantno. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, namreč ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki jih določa OZ. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče temeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (primerjaj sodbo II Ips 305/2009). Pravica do sodnega varstva in v njenem okviru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je temeljna pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti – zagotovitev sodnega varstva kot načina reševanja sporov o pravicah in obveznostih. Tožnik tako zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je zakonodajalec ni pravno priznal, zato njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pri tem ne gre za pravno praznino, kot meni pritožba, temveč za načrtno ureditev, po kateri je mogoče denarno odškodnino uveljavljati le za nekatere nepremoženjske škode (primerjaj sodbo II Ips 591/2008). Razlikovanje glede na novosprejeti ZVPSBNO, na katerega opozarja pritožnik, temelji na odločitvi zakonodajalca, da gre odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi dolgotrajnega postopka zgolj osebam, katerih postopki tečejo po 1.1.2007. Ali je takšna odločitev zakonodajalca pravilna ali ne, za ta postopek ni odločilno.

Ob jasnem stališču, ki ga je za primere pred uveljavitvijo ZVPSBNO zavzela novejša sodna praksa (že citirana sodba II Ips 305/2009), sklicevanje pritožbe na starejše sodne odločbe (pri čemer pritožba ne navede niti opravilne številke zadev), ne more biti utemeljeno.

Utemeljena pa je pritožbena graja odmere stroškov postopka. Vloga tožene stranke z dne 5.9.2008 (list. št. 42), v kateri je predlagala zaslišanje prič in predložila sodbo, predstavlja dokazni predlog in drugo vlogo po 4. točki tar. št. 19 Odvetniške tarife. Za takšno vlogo ji pripada le 50 točk in ne 225 točk, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je prisojene pravdne stroške znižalo za 80,32 EUR (358. čl. ZPP).

Ker v preostalem delu v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo glede 1. točke izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede odločitve o pravdnih stroških, sama nosi stroške pritožbe (1. odst. 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP).