Jedro

Izpolnjeni so pogoji za dopustitev revizije glede vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka ob uporabi določb ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ob uporabi določb ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 800.000 SIT od 15. 6. 2006 do 31. 12. 2006 in od 3.338,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku spremenilo tako, da se odmerjeni pravdni stroški znižajo za 80,32 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka na podlagi 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče RS revizijo dopusti, saj gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa ni enotna, obenem pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Meni, da bi bilo treba v sporni zadevi kljub odločitvama v zadevah II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008 neposredno uporabiti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in 26. člen Ustave RS. Opozarja, da je treba Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko se je nerazumno dolg sodni postopek pričel in zaključil pred 1. 1. 2007. Odločitev sodišča tožečo stranko postavlja v neenak položaj v primerjavi s posamezniki, katerim je bila kršena ista pravica. Gre za primer pravne praznine v zakonu, saj ni nobenega pravno utemeljenega razloga, zaradi katerega bi zakonodajalec ob uveljavitvi ZVPSBNO zavestno izključil pravne položaje, ki so bistveno podobni primerom ostalih posameznikov. Tožnik je že v pritožbi podal številne ugovore, glede katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Tožnik v predlogu med drugim izrecno navaja, da je ureditev ZVPSBNO obremenjena z nenačrtovano protiustavno pravno praznino, saj oškodovancem, katerim je domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in niso uveljavljali pravičnega zadoščenja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo te pravice. Prav ti argumenti so narekovali ugotovitev Ustavnega sodišča, da 25. člen ZVPSBNO ni v skladu z Ustavo RS, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče (odločba U-I-207/08 in Up 2168/08 z dne 18. 3. 2010). Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka ob uporabi določb ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja.