Jedro

Revizije zoper pravnomočno sodbo o zakonitosti izreka inšpekcijskega ukrepa ni mogoče dovoliti zgolj na podlagi zelo pavšalnih navedb o hudih posledicah, ki naj bi jih imela izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta. S sklicevanjem na slabo premoženjsko stanje, ki jih revidentka ni konkretizirala, še manj pa ponudila dokaze, da bi ji izvršitev inšpekcijske odločbe tako stanje še poslabšalo, revidentka ni izkazala verjetnosti nastanka zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočnosti odločbe zadržala izvršitev izpodbijanega akta - inšpekcijskega ukrepa, izrečenega po 152. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj z dne 7. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 30. 4. 2009. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo med drugim odločil, da mora tožnica ustaviti gradnjo počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 15 k. o. ... (1. točka izreka odločbe) in da mora do 31. 7. 2009 na svoje stroške odstraniti navedeni objekt (2. točka izreka odločbe), ker bo v nasprotnem primeru objekt odstranjen po drugih osebah (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentka sklicuje, dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revidentka, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice za njo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

6. Revidentka obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbo, da je njeno premoženjsko stanje že tako ali tako nezavidljivo, saj sama živi na kmetiji in se le stežka preživlja. Po končanem postopku vračanja parc. št. 15 k. o. ..., ki je še v družbeni lastnini, agrarni skupnosti, katere članica je, bo zadevo mogoče urediti in gradnjo legalizirati. Objekt stoji na nekdanjih temeljih in tloris ni bil spremenjen. Obstaja torej velika možnost legalizacije objekta, takega kot je. Tudi zato, poleg obstoja možnosti nastanka težko popravljive škode, je po revidentkinem mnenju zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala. Revizije zoper pravnomočno sodbo o zakonitosti izreka inšpekcijskega ukrepa ni mogoče dovoliti zgolj na podlagi zelo pavšalnih navedb o hudih posledicah, ki naj bi jih imela izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta. S sklicevanjem na slabo premoženjsko stanje, ki jih revidentka ni konkretizirala, še manj pa ponudila dokaze, da bi ji izvršitev inšpekcijske odločbe tako stanje še poslabšalo, revidentka ni izkazala verjetnosti nastanka zelo hudih posledic.

8. Ker revidentka torej s svojimi pavšalnimi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

10. Po prvem odstavku 84. člena ZUS-1 vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V drugem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 pa določa pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe na tožnikov predlog.

11. Po določbi 84. člena ZUS-1 je mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji. V obravnavanem primeru pa zahteve za njeno izdajo ni mogoče obravnavati po vsebini, ker je s tem sklepom revizija zavržena kot nedovoljena in je posledično nedovoljena tudi predlagana začasna odredba. Odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe je skladna tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 290/2010).

12. Zaradi navedenega je revizijsko sodišče na podlagi določbe 84. člena ZUS-1 ob smiselni uporabi določbe 89. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno.