Jedro

Tožnica se ne more sklicevati na to, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nezakonito posegla na tuje zemljišče. Zakon namreč preko inšpekcijske odločbe daje podlago tudi za odstranitev nelegalno zgrajenega objekta in čimprejšnjo vzpostavitev zakonitega stanja na tujem zemljišču.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju: ZGO-1) med drugim odločil, da mora tožnica ustaviti gradnjo počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 907/1 in 1003/95 k.o. ... ter do 31. 7. 2009 odstraniti pritličen nepodkleten objekt tlorisnih dimenzij 4,80 m x 6,10 m s simetrično dvokapnico, ki je krita s skodlami, ter vzpostaviti prejšnje stanje. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica v letu 1992 na mestu dotrajanega hleva postavila nov hlev tlorisne velikosti 4,80 x 6,10 m in naknadno vložila zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za njegovo legalizacijo, ki je bil zavrnjen z odločbo z dne 9. 2. 2000. V zvezi z vprašanjem, na kateri parcelni številki sporni objekt dejansko stoji, je prvostopenjski organ v ponovnem postopku primerjal dejansko ugotovljeno stanje na lokaciji gradnje in kopijo katastrskega načrta ter ugotovil, da se južna gabaritna linija sosednjega objekta na parc. št. 907/2 k.o. ..., s katerim se na zahodu stika obravnavani objekt, nadaljuje na spornem objektu. Ta gabaritna linija poteka vzporedno s severno parcelno mejo zemljišča parc. št. 907/1 in 907/2 k.o. ... Ker del sosednjega objekta stoji na parc. št. 907/2 k.o. ... (geodetska odmera 3 m2), je tudi sporni objekt delno postavljen na parc. št. 907/1 k.o. ... Zato se sporni objekt nedvomno nahaja na zemljišču parc. št. 907/1 in 1003/95 k.o. ... Ker je predmetni počitniški objekt tako po predpisih, veljavnih v času njegove gradnje, kot tudi po sedaj veljavnih predpisih nelegalna gradnja, saj zanj ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, so izpolnjeni pogoji za njegovo odstranitev.

Drugostopni organ v svoji zavrnilni odločbi v zvezi s pritožbenimi navedbami glede vrste rabe zemljišč parc. št. 907/1 in 1003/95, ki je navedena v zemljiškem katastru, ugotavlja, da za predmetni postopek niso relevantne. Neutemeljena je navedba, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri od objektov na parceli 1003/95 je predmet odstranitve, saj je iz izreka izpodbijane odločbe to jasno razvidno. V zvezi z navedbo, da tožnica ni lastnica zemljišča s parc. št. 1003/95, pojasnjuje, da inšpekcijski zavezanec ni nujno lastnik zemljišča, na katerem stoji sporna gradnja, temveč se inšpekcijski ukrep izreče investitorju, torej tistemu, ki je zgradil sporni objekt. Zavrača očitke, da prvostopenjski organ ni nedvomno ugotovil, na katerem zemljišču je zgrajen predmetni objekt. Iz dokumentacije namreč izhaja, da je prvostopenjski organ nedvoumno ugotovil, na kateri parceli se nahaja predmetni objekt. Dejstvo, da predmetni objekt ni vrisan v zemljiški kataster oziroma v kataster stavb, ni relevantno za obravnavani postopek.

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da sporni objekt delno stoji na parc. št. 907/1 k.o. ..., ki naj bi izhajala iz primerjave dejansko ugotovljenega stanja na obravnavani lokaciji in kopije katastrskega načrta. Če bi to držalo, potem bi bilo to razvidno iz katastrskih podatkov o parceli, iz katerih pa je razvidno, da je ta po vrsti rabe izključno travnik. Ugotovitve, da sporni objekt stoji na parc. št. 1003/95, upravni organ ni z ničemer utemeljil, niti se ni opredelil do dejstva, da ta parcela ni v lasti tožnice. Kateri od navedenih objektov na tej parceli je predmet odstranitve, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Meni, da prvostopenjski organ ni nedvoumno ugotovil, na katerem zemljišču je zgrajen objekt, ki je predmet inšpekcijske odločbe in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je sama lastnica parc. št. 907/1, šteje pa se tudi za lastnico spornega objekta, je bila prepričana, da se ta objekt nahaja na parceli št. 907/1 k.o. ... . Poudarja, da je upravna enota z odločbo 9. 2. 2000 zavrnila njen zahtevek za legalizacijo objekta, ker je upravni organ ugotovil, da objekt stoji delno na parc. št. 907, delno pa na parceli 1003/95. Parcela 907 pa je bila deljena v dve novi parceli 907/1 in 907/2. Po vpogledu načrta parcel in katastrskih podatkov o vrsti rabe je očitno, da je bila delitev opravljena tako, da sedaj na zemljišču 907/1 ... ni nobenega objekta. Pravilno dejansko lokacijo objekta bo tako mogoče ugotoviti šele v ustreznem geodetskem postopku. Glede dela spornega objekta, ki naj bi stal na parc. št. 1003/95, bi do nezakonitega stanje prišlo z izvršitvijo predmetne odločbe, saj je ta parcela last druge osebe. Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bila odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa pravilna in zakonita. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in temelji na podatkih iz upravnih spisov, je upravni organ pravilno uporabil materialne predpise, ki jih je v izpodbijani odločbi tudi citiral in navedel pravilne razloge za odločitev. Sodišče zato sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, pri čemer soglaša tudi z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbo, in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori, ki predstavljajo ponovljene pritožbene ugovore, pa sodišče dodaja: V obravnavani zadevi je tožnica zgradila počitniški objekt tlorisnih dimenzij 4,80 m x 6,10 m, ki tako po predpisih, ki so veljali v času gradnje, kot tudi po sedaj veljavnih predpisih predstavlja nelegalno gradnjo, za katero je bil tudi po presoji sodišča utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Za tožnico je bilo ves čas inšpekcijskega postopka sporno, kje se sporni objekt dejansko nahaja. V pritožbi zoper prvo inšpekcijsko odločbo z dne 25. 9. 2008 je tožnica sama trdila, da se objekt ne nahaja na zemljišču parc. št. 907/2 k.o. ..., temveč na parc št. 907/1 (ki je v njeni lasti) in na parc št. 1003/95, oba k.o. ... (ki je bila v družbeni lasti). Prvostopenjski organ, ki mu je pritožbeni organ naložil, da ugotovi, ali so tožničine navedbe o legi objekta pravilne, pa je v ponovljenem postopku ugotovil tisto, kar je tožnica pravzaprav sama zatrjevala - da se sporni objekt nahaja na parc. št. 907/1 in 1003/95 k.o. ... Sodišče se strinja z ugotovitvami glede lege spornega objekta, do katere je inšpekcijski organ prišel s primerjanjem dejansko ugotovljenega stanja na zemljišču in s kopijo katastrskega načrta in to ustrezno obrazložil. Zato tožnica ne more uspeti z ugovorom, da inšpekcijski organ ni „nedvoumno“ ugotovil, na katerem zemljišču je sporni objekt zgrajen. Podatki o vrsti rabe zemljišča in vrisanih objektih, ki izhajajo iz zemljiškega katastra, pa sami po sebi ne dokazujejo, da se (nelegalen) objekt ne tem zemljišču ne nahaja, zato so tožbena izvajanja v tej smeri nerelevantna.

Tožnica je edina investitorka nelegalnega objekta, ki ga je mogoče glede na opis v inšpekcijski odločbi povsem jasno identificirati; gre za pritličen nepodkleten objekt tlorisnih dimenzij 4,80 m x 6,10 m s simetrično dvokapnico, ki je krita s skodlami. Zato ni utemeljen ugovor, da ni mogoče ugotoviti, na katerega izmed objektov na parc št. 1003/95 k.o. ... se nanaša inšpekcijski ukrep.

Inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalne gradnje se primarno izreče investitorju objekta, torej tistemu, ki naroči graditev objekta ali jo sam izvaja (4.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Če ni mogoče ugotoviti, kdo je investitor, se takšen ukrep izreče lastniku zemljišča, na katerem se nahaja nelegalno zgrajeni objekt. Ker v tej zadevi ni sporno, da je tožnica edina investitorka objekta, ji je bil v tem svojstvu utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta, ne glede na to, da je objekt delno zgradila na tujem zemljišču. Zakon namreč preko inšpekcijske odločbe daje podlago za odstranitev nelegalno zgrajenega objekta tudi na tujem zemljišču in za čimprejšnjo vzpostavitev zakonitega stanja na zemljišču posega, zato se tožnica ne more sklicevati na to, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nezakonito posegla na tuje zemljišče. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka.