Jedro

Po pravilih o družbeni pogodbi družbenik niti ob izstopu iz družbe niti ob prenehanju družbe ne more zahtevati povrnitve tega, kar je v družbo vložil, tak zahtevek pa ne izhaja niti iz dogovora strank.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 363,99 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.394.461 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožnik uveljavlja zahtevek iz naslova družbene pogodbe in da je glede na neustvaritev dobička odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna. Pri tem je izhajalo iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da poslovanje ni prineslo dobička, ker zaradi davčnih predpisov v lokalu niso bili nameščeni igralni avtomati.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je sodišče s tem, ko je prvi narok, opravljen po razveljavitvi sodbe, štelo za prvi narok v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), storilo bistveno kršitev določb postopka. Navedba sodišča druge stopnje, da tožnik ni zatrjeval kršitve drugotoženkinih pogodbenih obveznosti, je protispisna. Trdi, da je že v tožbi zatrjeval dogovor pravdnih strank, da bo sam poplačan iz ustvarjenega dohodka od poslovanja lokala, in da je najemno razmerje za lokal prenehalo iz razlogov, ki sodijo v sfero tožencev. Kasneje je še navedel, da je do odpovedi najemne pogodbe prišlo zaradi neplačevanja najemnine s strani tožencev. Iz sodbe ni razvidno, iz kakšnih razlogov dejstvo prenehanja najemnega razmerja zaradi izpada pričakovanega dobička, ki je bil posledica nenamestitve igralnih avtomatov, utemeljuje zavrnitev zahtevka. Če je sodišče uporabilo pravila ODZ o družbeni pogodbi, bi moralo uporabiti tudi pravilo iz § 1191 ODZ. Tožnik namreč ni imel nobene obveznosti v zvezi z najemom in poslovanjem lokala niti z ustvarjanjem dobička iz igralnih avtomatov. Ker toženka ni izpolnila dejanskega in dokaznega bremena v zvezi z morebitno nemožnostjo izpolnitve, je sodišče v tem delu odločilo mimo njenih navedb in predlogov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče narok dne 18. 3. 2004 napačno štelo za prvi narok, ni podana. Revidentu je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Pravico navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave je omejil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 96/2002). Ker toženka v prvem sojenju ni bila vabljena na nobenega od narokov za glavno obravnavo, na katerih se je obravnavala glavna stvar, je sodišče glede dejstev in dokazov, navedenih oziroma predlaganih na prvem naroku v novem sojenju, pravilno štelo, da jih toženka brez svoje krivde ni mogla zatrjevati oziroma predlagati prej.

7. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, (1) da je drugotoženka 10. 4. 1995 sklenila najemno pogodbo glede poslovnih prostorov, (2) da se je z njo in njenim tedanjim možem (zoper njega je bila izdana zamudna sodba) dogovoril, da bo v najeti prostor vložil delo in sredstva in da bo investicija povrnjena iz ustvarjenega prihodka poslovanja lokala, (3) da je lokal iz njemu neznanih razlogov oziroma zaradi odpovedi najemne pogodbe, ki je bila posledica neplačevanja najemnine, prenehal poslovati, in (4) da vrednost vlaganj znaša 15.000 DEM. Na podlagi teh trditev je zahteval plačilo 15.000 DEM, kar je kasneje spremenil v tolarsko protivrednost tega zneska.

8. Sodišči sta na podlagi ugotovitev, da je bil med tožnikom ter toženko in njenim tedanjim možem sklenjen dogovor, da bo tožnik v lokal, ki ga je imela v najemu toženka, vložil sredstva in da si bodo nato delili dobiček, ustvarjen iz poslovanja lokala, razmerje med pravdnima strankama pravilno opredelili kot družbeno pogodbo. Šlo je za dogovor o združitvi dela in sredstev z namenom doseganja premoženjske koristi. Po pravilih, ki so v času sklenitve dogovora urejala družbeno pogodbo, družbenik niti ob izstopu iz družbe niti ob prenehanju družbe ni mogel zahtevati povrnitve tega, kar je v družbo vložil (§ 1215 in trinajsto poglavje Zakona o nepravdnem postopku).(1) V določbah o družbeni pogodbi torej zahtevek ni imel podlage. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi bil dogovor s tožencema drugačen od tega, kar zakon predvideva za primer prenehanja družbe, tj. da sta mu toženca dolžna povrniti vrednost investicije. Nasprotno: zatrjeval je le obstoj dogovora, da bo investicija povrnjena iz prihodka, ustvarjenega s poslovanjem lokala. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi bil tak prihodek dosežen, zahtevek ne more temeljiti niti na dogovoru strank.

9. Pravilno je tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da zahtevek ne more temeljiti niti na določbah o odškodninski odgovornosti družbenikov. Po pravnem pravilu § 1191 ODZ, na katerega se sklicuje tudi tožnik, je vsak član odgovoren za škodo, ki jo je prizadel družbi po svoji krivdi. Četudi je do prenehanja poslovanja lokala prišlo iz razlogov na toženkini strani, to dejstvo samo za sebe še ne utemeljuje zahtevka za povrnitev vrednosti tožnikovega vložka v skupni podvig. Kot je bilo že prej navedeno, je bil tožnik upravičen do dobička iz skupnega podviga. Škodo zaradi neuspelega podviga bi tako lahko kvečjemu predstavljal pričakovani dobiček, trditev o tem pa tožnik ni ponudil. Tožba je torej tudi ob upoštevanju te podlage nesklepčna.

10. Da zahtevek ne more temeljiti na določbah o neupravičeni obogatitvi, izhaja že iz izpodbijanih sodb. Temu stališču revident niti ne oporeka.

11. Ker je tožba nesklepčna, odgovor na revizijske navedbe o nejasnih razlogih sodbe glede povezave med nenamestitvijo igralnih avtomatov in zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter o kršitvi razpravnega načela ni potreben. Zgolj ob strani revizijsko sodišče odgovarja, da so očitki neutemeljeni. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanih sodbah izhaja dogovor pravdnih strank o črpanju dobička iz poslovanja lokala, v katerem bi bili nameščeni igralni avtomati. Ob tem je bilo ugotovljeno, da do namestitve igralnih avtomatov zaradi spremenjenih davčnih predpisov ni prišlo. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči zaključili, da razlog za neustvaritev dobička ni bil v sferi toženke. V čem naj bi bili ti razlogi nejasni, ni razvidno. Očitek o kršitvi razpravnega načela v korist toženke pa ne more biti utemeljen že iz razloga, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Ker tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu, vsebina toženkine obrambe za odločitev o zadevi ni bila pomembna.

12. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za končno poročilo stranki, oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 157).

Op. št. (1): Enako stališče zavzema tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 66/2003 z dne 22. 1. 2004.