Jedro

Zahtevani znesek predstavlja vrednost investicij, ki so bile vložene v poslovni prostor oz. lokal, v lasti A. K., ki je kot najemodajalec ta prostor dal v najem J. R., po najemni pogodbi z dne 10. 4. 1995. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obstoj dejstev, ki jih je uvrstilo v okvir pravil o družbeni pogodbi in jih tudi obrazložilo (drugi odst. obrazložitve na strani 5). Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da so podani vsi elementi za nastanek takšnega razmerja - skupni prispevki in sodelovanje za dosego skupne koristi in delitev le-te.

J. R. je bila nosilka podjema in skleniteljica najemne pogodbe ter družbenica, vendar je bil tožbeni zathevek zoper njo zavrnjen iz razloga, ker je prišlo do prenehanja družbe, kar sodišče prve stopnje izenačuje s prenehanjem obratovanja poslovalnice in dejstvom, da družba ni imela premoženja, ki bi ga lahko razdelila med družbenika. V skladu s par. 1205 preneha skupnost sama po sebi, če se začeti podjem ne more nadaljevati (nezmožnost doseči skupno korist). V zvezi z odgovoronostjo posameznega družbenika, ki je urejena v par. 1191, pa je sodišče prve stopnje, kar je bilo omenjeno že zgoraj, povsem pravilno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, da bi toženka (ali D. R.) kakorkoli zakrivila neizpolnitev pričakovane skupne koristi - ustvarjanja dobička iz poslovanja

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavmilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 1.394.461,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter mu naložilo povmitev pravdnih stroskov toženke v znesku 134.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11 .1 .2005 do plačila.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. do 1. točki prvega odtavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in sicer v celoti. V zvezi z bistveno kršitvijo tožnik navaja, da je bil v tej zadevi že opravljen prvi narok za glavno obravnavo in sicer dne 8. 1. 2002. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je Višje sodišče v Mariboru, s sklepom z dne 14. 10. 2003 razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje zagrešilo bistveno krošitev, ko je v ponovljenem posotpku odločilo, da gre za prvi narok za glavno obravnavo in omogočilo toženki navajanje novih dejstve in dokazov, kar vse je v nasprotju z drugim odstavkom 362. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba graja dejansko in pravno podlago sodišča prve sotpnje in seicer določbe ODZ v zvezi z družbeno pogodbo. Elementi družbene pogodbe niso podani, pri čemer pritožba izrecno omenja paragraf 1184 in 1915 ter poudarja, da je v svoji izpovedi tudi pojasnil, da je bil zgolj način poplačila njegovih investicij dogovorjen z 20% udeležbo v dobičku, do višine vrednosti investicij. Lokal je prenehal poslovati zaradi neplačila najemnine, ki ga je zakrivila tožena stranka kot najemnik, tožnik ni bil udeležen pri ustvarjanju dohodka, v primeru delitve premoženja takšne skupnosti, pa bi tožniku prpadala celotna investicija zaradi delitve sklupne stvari (par. 1915). Če bi šlo za nezmožnost izpolnitve pa bi toženka morala dokazati okoliščine, ki izključujejo njeno odgovornost, v skladu z drugim odtavkom takrat veljavnega 354. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pritožba opozarja tudi na nasprotje, v katerega je zašlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, in sicer v delu, ko opredeljuje razmerje med prjšnjim prvotožencem in drugotoženko kot razmerje zastopanja, za katerega je tudi tožnik upravičeno verjel, da vstopa v poslovni odnos z Okrepčevalnico J. R. s. p. V takem primeru namreč po 85. členu ZOR učinki tovrstnega zastopanja zavezujejo neposredno zastopano J. R. kot toženko. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico ter s priglašenimi pritožbenimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih, kot tudi ne uradoma upoštevanih kršitev. Pritožbena graja glede pravne podalge, ki jo je uporabilo sodišče prve stonje kot materialno pravo - pravna pravila Občega državljanjskega zakonika - ODZ, ki urejajo institut t. i. "družbene pogodbe"1 v par. 1175-1216, je neutemeljena. Tožnik se tekom postopka nikoli ni opredelil in sam ni navedel, na kateri pravni podlagi od toženke (in toženca D. R., zoper katerega je odločitev o plačilu zneska 1,394.641,00 SIT s pp po sodbi sodišča prve stopnje z dne 8. 11. 2002 in sodišča druge stopnje z dne 14. 10. 2003 pravnomočna) zahteva povrnitev zahtevanega zneska. Zahtevani znesek predstavlja vrednost investicij, ki so bile vložene v poslovni prostor oz. lokal, v lasti A. K., ki je kot najemodajalec ta prostor dal v najem J. R., po najemni pogodbi z dne 10. 4. 1995. Ker toženka ni lastnica poslovnih prostorov, ne gre uporabiti pravne podlage neupravičene pridobitve (210. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je veljal v času nastanka razmerja), tožnik pa razmerja nikoli ni opredeljeval npr. kot posojilne pogodbe, kar bi po smislu in vsebini lahko predstavljalo pravno podlago (drugi odst. obrazložitve sodbe na strani 5). Vendar je tožnik tekom celotnega postopka, bodisi v obliki navedb ali zaslišan kot priča zatrjeval, da je bilo dogovorjeno, da se njegov vložek - adaptacija povrne z zaslužkom oz. dobičkom iz poslovanja. Tako je zaslišan kot stranka na naroku 14. 3. 2001 izpovedal, da bi se naj njegova investicija povrnila s 25% zaslužka pri igralnih avtomatih in 50% zaslužka pri šanku (l. št. 22); da se njegova investicija povrne tako, da dobi 20% dobička (narok 18. 5. 2004, l. št. 91). Tudi v pritožbi tožnik ne pove, katera bi bila tista pravna podlaga, ki bi ustrezala dejanskim ugotovitvam in v kolikor bi bilo mogoče razumeti, da gre morda v obravnavanem primeru za odškodninsko podlago, ki bi imela svoj temelj v kršitvi pogodbene obveznosti (262. do 269. člen ZOR), bi moral tožnik dokazovati predpostavke tega instituta. Tožnik kotpomembno dejstvo v pritožbi zatrjuje, da je lokal prenehal poslovati zaradi neplačila najemnine, vendar je sodišče prve stopnej pravilno oblikovalo dejanski zaključek, na podlagi izpovedbe samega tožnika, da poslovanje ni prineslo pričakovanega dobička, ker niso bili nameščeni igralni avtomati, zaradi davčnih predpisov (plačilo davka 1,000.000,00 SIT za vsak avtomat - l. št. 93)., četudi je sprva celo zatrjeval, da mu ni znan razlog prenehanja lokala (l. št. 91). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obstoj dejstev, ki jih je uvrstilo v okvir pravil o družbeni pogodbi in jih tudi obrazložilo (drugi odst. obrazložitve na strani 5). Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da so podani vsi elementi za nastanek takšnega razmerja - skupni prispevki in sodelovanje za dosego skupne koristi in delitev le-te. Pritožbeno sklicevanje na neenakost vložkov družbenikov, kar bi naj bilo v nasprotju s par. 1184 prazre, da nastanek osnovnega vložka ali kapitala ni pogoj za nastanek družbe, saj lahko družbenik prispeva npr. le delo (par. 1182), razen tega je določilo o velikosti vložkov dispozitivno. V tem postopku tožnik, v zvezi z vlogo obeh tožencev, ni zatrjeval ali dokazoval drugih dejstev, v zvezi s vložki, kot tega, da je bila toženka nosilka podjema navzven - statusno organizirana kot samostojna podjetnica za opravljanje gostinske dejavnosti in najemnica poslovnega prostora. V zvezi s pritožbeno grajo pa sodišče druge stopnje še dodaja, da se v sodni praksi v primerljivih primerih uporabljajo pravna pravila ODZ, ki urejajo omenjeno pogodbo2. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbeni razlagi razmerja med J. R. in D. R., za katero ne gre uporabljati določilo o zastopanju (85. člen ZOR), vendar opredelitev tega razmerja vničemer ne vpliva na odločitev sodišča prve sotpnje. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva o tem, da je J. R. bila nosilka podjema in skleniteljica najemne pogodbe, je bila družbenica, vendar je bil tožbeni zathevek zoper njo zavrnjen iz razloga, ker je prišlo do prenehanja družbe, kar sodišče prve stopnje izenačuje s prenehanjem obratovanja poslovalnice in dejstvom, da družba ni imela premoženja, ki bi ga lahko razdelila med družbenika (zadnji in prvi odst. obrazložitve na straneh 5 in 6). Ne tekom postopka in tudi v pritožbi tožnik ni ne zatrjeval in tudi ne dokazoval dejstev, ki bi lahko utemeljevala drugačen dejanski zaključek. V skladu s par. 1205 preneha skupnost sama po sebi, če se začeti podjem ne more nadaljevati (nezmožnost doseči skupno korist). V zvezi z odgovoronostjo posameznega družbenika, ki je urejena v par. 1191, pa je sodišče prve stopnje, kar je bilo omenjeno že zgoraj, povsem pravilno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, da bi toženka (ali D. R.) kakorkoli zakrivila neizpolnitev pričakovane skupne koristi - ustvarjanja dobička iz poslovanja.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugeg odtsavka 339. člena ZPP. Dne 29. 11. 2002 je pričela veljati sprememba ZPP-A, ki je psremenila tudi drugi odstavek 362. člena ZPP, ki sedaj glasi: "_Na prvem naroku nove glavne obravnave smejonavajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti"._ Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 8. 11. 2002, po razveljavitvi te sodbe pa je bil prvi narok opravljen 18. 5. 2004. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila J. R. vabljena ne na prvi narok 15. 9. 2000, na katerem pa ni prišlo do obravnavanja glavne stvari, na naslednje naroke 14. 3. 2001 in 8. 11. 2002 pa ni bila vabljena. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dopustilo toženki (enako pa je dopustilo tudi tožniku), navajati nova dejstva in zanje predlagati tudi dokaze, ki so bili tudi izvedeni, saj opustitev vabljenja na narok predstavlja nekrivdni razlog.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 "Vertrag über eine Geimeinschaft der Güter". 2 "Za družbeno pogodbo je značilno, da se pogodbeniki zavezžejo, da si bodo s svojimi prispevki in sodelovanjem prizadevali doseči skupni namen, ali kot se izraža ODZ skpno korist. Ti bistveni elementi družbene pogodbe so dokazani. Toženec se v raviziji ne more uspešno sklicevati na trditev, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Ti razlogi so kot revizijski razlogi izrecno izključeni (3. odst. 385. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljno, da sta se stranki sporazumeli, da odpreta nočni lokal, trgovino in teniška igrišča, da v ta namen prispevata denar, stvari in svoje delo in da si bosta dobiček delila. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta svoj namen uresničila s tem, da sta odprla nočni lokal in najela teniška igrišča in da sta si s tem pridobljen dohodek delila po vnaprej dogovorjenih deloežih. Glede na taka dejstva so bistvene sestavine družbene pogodbe jasno izkazane. Dokazano je tudi, da je zaradi toženčevega ravnaja prišlo do prekinitve pogodbenega sodelovanja. Zato ima tožnik pravico terjati povrnitev koristi, ki jo je s tem izgubil. Znesek, ki ga je toženec dobil od najemodajalca po predčasni odpovedi najemne pogdobe, pri tem ni odločilen. Za izračun izgubljene koristi so pomembni zneski, ki sta jih pogodbeni stranki zaslužili v času skupnega delovanja in ki so bili predmet delitve v skladu z dogovorom. Praivlnost izračuna spada med dejanske ugotovitve in zato ni predmet revizijskega preizkusa. " Sodba II Ips 199/95.