Jedro

Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela njena mati na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A. ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna, saj je bila pravica brezplačnega uživanja pridobljena po samem zakonu s trenutkom podržavljenja zemljišča, torej z uveljavitvijo ZNNZ in ne šele z odločbo, ki je bila zgolj ugotovitvene narave. Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega, temveč zgolj deklaratornega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah Dn. št. 000/2000 z dne 11. 4. 2002 in posledično sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru I D 0000/2008 z dne 4. 3. 2010 ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka). Tožnikom je naložilo, da tožencu povrnejo stroške postopka v višini 1.075,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki. Izrecno jo izpodbijajo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, glede na navedbe pa tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ustrezno spremeni. Navajajo, da je bil za celotno premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), vložen en denacionalizacijski zahtevek, nasprotna ugotovitev sodišča pa pomeni bistveno kršitev postopka. V 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je ZNNZ naveden kot ustrezna podlaga za denacionalizacijo. Stališče sodišča, da so zemljišča, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZ in za katera je bil pravočasno, pravilno in po upravičeni osebi vložen denacionalizacijski zahtevek, predmet lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), je zmotno. Za 2/4 delež nepremičnin je bila izdana delna pravnomočna odločba o denacionalizaciji, ki je bila poslana zemljiški knjigi, zato je bila ta seznanjena, da denacionalizacijski zahtevek ni bil umaknjen in da še ni bila izdana dopolnilna denacionalizacijska odločba. Sodišče je prezrlo dejstvo, da A. A. nikoli ni bila denacionalizacijska upravičenka in zato ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Eden izmed listov v zemljiškoknjižni listini je prečrtan, razloga za to sodišče ni pojasnilo. V času odločanja upravne enote o denacionalizacijskih zahtevkih ZLNDL še ni bil sprejet, zato je nedokončanje postopka zmotno utemeljiti na tej podlagi. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 9/2022 z dne 16. 3. 2022 (točka 26) je neustrezno, saj je v tisti zadevi stranka umaknila zahtevek za denacionalizacijo. Za zemljišča iz predmetne tožbe zahtevek za denacionalizacijo nikoli ni bil umaknjen, zato bi morala Upravna enota postopek dokončati v skladu z ZDen. Z razlago sodišča glede enačitve „pravice do uživanja“ družbene lastnine s pravico „uporabe“ podržavljenega družbenega zemljišča se tožniki v celoti strinjajo, a se je pravica uživanja nacionaliziranega zemljišča lahko z dedovanjem ali pravnim poslom prenesla na poljubno osebo do sprejema Zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, to je do leta 1968. A. A. pa do takrat pravice uporabe niti pravice za prednostno gradnjo na teh zemljiščih ni podedovala ali kako drugače pridobila od bivše lastnice B. B. Te pravice tudi po uveljavitvi tega zakona ni pridobila. B. B. za časa življenja ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, zato pravice uporabe ni mogla prenesti nanjo z oporoko, s pravnim poslom ali kako drugače. C. C., D. D. in E. E. niso v zapuščinskem postopku po B. B. nikoli izjavili, da naj predmetna zemljišča v družbeni lasti do ¼ deduje A. A. Tudi v dednem sklepu D 198/83-4 ni takšne izjave, sodišče je konstruiralo voljo zakonitih dedičev. Ustavno sodišče RS je v ustavni odločbi U-I-16/94 z dne 11. 5. 1995 pojasnilo, da ZDen v 80. členu omejuje učinek dednopravnih izjav glede denacionaliziranega premoženja v tistih primerih, ko dedič ni mogel računati na denacionalizacijo. C. C., D. D. in E. E. leta 1984 zagotovo niso mogli računati, da bo do denacionalizacije sploh kdaj prišlo, zato je zakonodajalec tudi za take primere predpisal uporabo pravil o zakonitem dedovanju. Napačno je stališče, da je pravno nepomembno, da se je A. A. odpovedala dedovanju po F. F., saj iz odločbe U-I-16/94 izhaja ravno nasprotno. Na podlagi ZDen ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, izdanega pred podržavljenjem. Dedne izjave o odpovedi dediščini ni mogoče preklicati. Nadalje se sodišče ni opredelilo do pomembnega dejstva, da je zapuščinsko sodišče v sklepu D 198/83-4 z dne 9. 5. 1983 opozorilo, da bo za vknjižbo treba predložiti odločbo oddelka za premoženjskopravne zadeve Sob X., da je bivšim lastnikom pravica po ZNNZ ostala. Občina X. takšne izjave za A. A. ni izdala, temveč jo je izdala le za C. C. Okrajno sodišče v Trbovljah je ravnalo napačno, ker je na podlagi napačne izjave oziroma brez zahtevane odločbe dovolilo vpis pravice uporabe na A. A. Tožniki opozarjajo še na Zakon o stavbnih zemljiščih, sprejet 23. 5. 1984, po katerem se lahko prednostna pravica uporabe z namenom gradnje prenese zgolj na točno določeni parceli, ne pa na idealnem deležu do ¼.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o zemljiški knjigi v prvem odstavku 243. člena določa, da če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (izbrisni upravičenec), s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Tožniki trdijo, da vknjižba toženčeve (so)lastninske pravice (¼ delež) na spornih nepremičninah oziroma njegove pravne prednice (babice) A. A. temelji na napačni zakonski podlagi (na 2. členu ZLNDL). Zaradi napačnega vpisa naj bi bili tožniki oškodovani v postopku razdružitve solastnine navedenih zemljišč.

6. ZLNDL je v 2. členu določil, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Vpis lastninske pravice se v zemljiški knjigi opravi na predlog, v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist fizične osebe vpisana v zemljiški knjigi, pa po uradni dolžnosti. Tožniki menijo, da uporaba ZLNDL v obravnavanem primeru ne pride v poštev, temveč bi morale biti nepremičnine vrnjene prvotnim lastnikom v denacionalizacijskem postopku po ZDen.

7. Po 9. točki 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZNNZ. Kot je sodišče pravilno ugotovilo in čemur pritrjujejo tudi tožniki, A. A. ni denacionalizacijska upravičenka, saj je bila lastnica spornih nepremičnin v trenutku podržavljenja (dne 30. 6. 1959) B. B. (do ¼). Zahtevek A. A. za denacionalizacijo je bil zato pravilno zavržen.1 Zgrešene so navedbe, da bi morala upravna enota postopek kasneje nadaljevati. Postopek se s tem, ko je predlog za njegov začetek zavržen, konča. Glede na to je neutemeljeno tudi oporekanje sklicevanju sodišča na VSRS Sklep II Ips 9/2022. 8. Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju (priloga A16) izhaja, da je imela njena mati B. B. na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež (¼) na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A. Pri tem ni pomembno, da se je A. A. pred tem dedovanju deleža na istih nepremičninah po očetu odpovedala. Gre namreč za novo, ločeno dedovanje. Prav tako ne drži, da dedne izjave zakonitih dedičev po B. B. ne morejo učinkovati glede premoženja, ki še ni bilo denacionalizirano. Iz ustavne odločbe U-I-16/94, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da dedne izjave ne učinkujejo zgolj, če upravičenci oziroma udeleženci pri dedni izjavi niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. C. C., D. D. in E. E. so to premoženje upoštevali, saj se njihova izjava izrecno nanaša na pravico uporabe in uživanja družbenega zemljišča, in sicer na ¼ delež pod vložkom št. 388. Smiselno enako tretji odstavek 80. člena ZDen določa, da pogodba, ki se izrecno nanaša tudi na nacionalizirano premoženje, učinkuje tudi za to premoženje. Sicer pa, kot je že bilo pojasnjeno, v obravnavanem primeru odločbe o denacionalizaciji sploh ni in je ne more biti, saj je (bivša) denacionalizacijska upravičenka že pokojna in je bila njena pravica uporabe z dedovanjem prenesena na drugo osebo, njena pravna naslednica pa takšnega upravičenja ni imela.2 V zvezi s tem je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnikov na omejitve prenosa po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984, saj njegove določbe urejajo prenos prednostne pravice uporabe za graditev, tu pa je govora o pravici uporabe.

9. Zmotne so pritožbene navedbe, da pravice uporabe ni imela A. A., temveč občina. ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da ne glede na drugačen napotek zapuščinskega sodišča v sklepu o dedovanju za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna, saj je bila pravica brezplačnega uživanja pridobljena po samem zakonu s trenutkom podržavljenja zemljišča, torej z uveljavitvijo ZNNZ in ne šele z odločbo, ki je bila zgolj ugotovitvene narave.3 Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega, temveč zgolj deklaratornega pomena, zato dejstvo, da B. B. v zemljiško knjigo ni bila vpisana kot nosilka pravice uporabe, na veljavnost pridobitve (oziroma ohranitve) pravice uporabe in njenega prenosa na dedinjo A. A. ne vpliva. Tudi lastninsko pravico je A. A. z uveljavitvijo ZLNDL leta 1997 pridobila izvirno, na podlagi samega zakona.

10. Pritožbene navedbe o prečrtanem listu v zemljiškoknjižni listini za odločitev v zadevi niso pomembne, saj namen izbrisne tožbe ni odprava morebitnih formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižnega postopka, temveč je to pridržano ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku.4 Poleg tega se prečrtana listina sploh ne nanaša na vknjižbo A. A., temveč G. G. in H. H. 11. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu pa morajo v roku 15 dni povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 400 točk oziroma 240,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR), materialne stroške v višini 4,80 EUR (po 11. členu Odvetniške tarife) ter 22% DDV v višini 53,86 EUR, skupno 298,66 EUR. V primeru zamude mu morajo plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Čeprav so bili zahtevki vloženi preko enega pooblaščenca, gre za več zahtevkov, saj se nanašajo na več denacionalizacijskih upravičencev. 2 Zaradi ex lege lastninjenja stavbnih zemljišč (ki niso bila dejansko odvzeta) je postala določba 31. člena ZDen brezpredmetna, saj tudi prejšnjim lastnikom ni več treba uveljavljati vzpostavitve lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku (U-I-130/01, 20. točka obrazložitve; glej tudi VSRS Sodba II Ips 75/2013, VSRS Sodba U 642/93-4 ). 3 VSRS Sklep II Ips 9/2022, (18. točka obrazložitve). 4 Prim. VSL Sodba in sklep I Cp 726/2010 (8. točka obrazložitve) in VSL Sodba II Cp 3435/2009.