Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki s tožbo zahtevajo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice toženca na podlagi sklepa o dedovanju I D 1744/2009 z dne 4. 3. 2010, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah parc. št. 121/1, 128/9, 128/10, 130/1, 130/2, 130/3, 131/1, 131/2, 131/3, 131/4, 132/1, 132/2, 132/3, 148, vse k. o. ..., z vknjižbo A. A., B. B., C. C. in D. D., vsakega do ¼ celote.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov ter jim naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožniki vlagajo predlog za dopustitev revizije. V njem predlagajo, da se revizija dopusti glede vprašanj: "- Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo v delu sodbe, ki pravi, da se lastninjenje spornih z ZNNZ podržavljenih zemljišč ni moglo urediti po določbah ZDen, čeprav je bil dne 6. 9. 1993 vložen denacionalizacijski zahtevek pravilen, pravočasen in vložen po upravičeni osebi in ali takšna odločitev nižjih sodišč odstopa sodne prakse Vrhovnega sodišča v povezavi z odločbo VSRS II Ips 75/2013 z dne 1. 10. 2015 in Ustavno odločbo Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010? - Ali sta sodišči pravilno uporabili določbe ZDen v delu sodbe, ki pravi, da potem, ko je UE pravilno ugotovila, da babica toženega E. E. ni denacionalizacijska upravičenka, UE ni mogla izdati denacionalizacijske odločbe na pokojno A. A. oziroma, da se o njenem solastniškem deležu, katerega lastnica je bila pred podržavljenjem, ni moglo odločiti v postopku po določbah ZDen zato, ker je bila v času vloženega denacionalizacijskega zahtevka že pokojna in ali takšna sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede na sklep I Up 207/2005 z dne 24. 5. 2007 v povezavi z Ustavno odločbo U-1-130/01-18 z dne 23. 5. 2002? - Ali bi lahko oziroma morala UE glede na zgornjo razlago Vrhovnega sodišča in sodbo Višjega sodišča v Kopru VSK I Cp 943/2006 z dne 28. 8. 2006 za pokojno bivšo lastnico A. A. izdati denacionalizacijsko odločbo, da bi se lahko izvedlo dedovanje po njej ali pa so osebe, na katere bi se lahko izdala odločba o denacionalizaciji za solastniški delež pokojne A. A., njeni sinovi, ki so bili solastniki predmetnih zemljišč pred podržavljenjem in njihovi pravni nasledniki, če bi se tako dogovorili v postopku denacionalizacije in da ta oseba ni babica toženega E. E., za katero je UE po sodbi pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da ni denacionalizacijska upravičenka? - Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo v delu sodbe, ko sta označili zgoraj našteta pravila o dedovanju za zmotna in odločili, da denacionalizacijske odločbe za pokojno bivšo lastnico ni in ne more biti, ker je bila v času vloženega denacionalizacijskega zahtevka že pokojna? - Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo v delu sodbe, ki pravi, da je babica toženega z dednim sklepom D 198/83-4 z dne 9. 5. 1983 po pokojni A. A. podedovala njeno pravico uporabe in je zato pravilno in izvirno po zakonu pridobila lastninsko pravico na ¼ predmetnih zemljišč na podlagi 2. člena ZLNDL, ker je bila pravica uporabe po 39. členu ZNNZ podedljiva, pri tem pa sodišči v sodbi nista presodili, ali je babica toženega pravico uporabe po pokojni A. A. po 39. členu ZNNZ dejansko podedovala? - Ali sodna praksa Vrhovnega sodišča glede dedovanja pravice uporabe na podlagi 39. čl. ZNNZ odstopa od odločbe Up-403/01 z dne 12. 12. 2002 v povezavi z odločbo U-1-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, v kateri je Ustavno sodišče v poglavju B II (časovni okvir podržavljenja) podalo obrazložitev, da imajo po 4. odst. 5. člena Zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja enak pravni položaj z bivšimi lastniki le tiste osebe, ki so od prejšnjih lastnikov pridobile pravico uporabe ali prednostno pravico za gradnjo do uveljavitve tega zakona, ki je bil uveljavljen 15. 2. 1968? - Ali je materialno pravno pravilno stališče sodišč, da je babica toženega pridobila pravico uporabe na ¼ zemljišč vložka št. 388 bivše lastnice A. A. na podlagi izjave občine ... Dn. št. 16/85 (463-5/84-7 z dne 7. 12. 1984), s katero Občina ... dovoljuje uporabo predmetnih zemljišč bivšemu lastniku B. B. na ¼ do celote vse dotlej, dokler zemljišča ni potrebno po odločbi pristojnega organa izročiti občini? - Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo v delu sodbe, ko sta odločili, da so sinovi pokojne A. A. pri podajanju »dedne izjave dne 9. 5. 1983, da naj njihova sestra uživa oziroma uporablja predmetna zemljišča v obsegu kot jih je uživala pokojna mama, nesporno izjavili, da naj predmetna zemljišča deduje E. E. in da so pri podajanju te dedne izjave nesporno upoštevali pričakovano premoženje po denacionalizaciji, pri tem pa sodišči nista pojasnili, na podlagi česa naj bi leta 1983 sinovi pokojne vedeli, da bo leta 1991 uveljavljen Zakon o denacionalizaciji in katero premoženje vl. št. 388 jim bo z denacionalizacijo vrnjeno? - Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta v zvezi z zgoraj navedeno dedno izjavo v dednem sklepu D 198/83-4 z dne 9. 5. 1983 odločili, da je sklicevanje tožnikov na 80. člen ZDen, ki omejuje pravni učinek dednih izjav v tistih primerih, ko bivši lastniki in njihovi dediči pri podajanju dednih izjav niso mogli vedeti, da bo leta 1991 uveljavljen Zakon o denacionalizaciji in katero premoženje jim bo z denacionalizacijo vrnjeno, zmotno? - Ali sodna praksa Vrhovnega sodišča glede veljavnosti dednega sklepa D 198/83-4 z dne 9. 5. 1983 v povezavi z 80. členom ZDen odstopa od obrazložitve Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-1-16/94 z dne 11. 5. 1995 odločilo, da je 80. člen ZDen skladen z Ustavo RS in da so v postopku denacionalizacije veljavne dedne izjave, podane pred nacionalizacijo, ker je bilo takrat v zapustnikovi lasti še vse premoženje in da so veljavne dedne izjave, podane v postopku denacionalizacije, ker so takrat upravičenci že vedeli za pričakovano vrnitev premoženja? - Ali sta glede na zgoraj povedano nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta navedbo tožnikov, da je na podlagi določbe 80. člena ZDen v povezavi z ustavno odločbo U-I-16/94 z dne 11. 5. 1995 dedni sklep D 198/83-4 z dne 9. 5. 1983 neveljaven in ker babica toženega ni podedovala pravice uporabe po pokojni A. A. na podlagi 39. člena ZNNZ (po njej ni konzumirala lastninske pravice) in se zato upošteva dedni sklep O 430/50 z dne 23. 7. 1950, označili za zmotno? - Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in sodno prakso Vrhovnega sodišča v delu sodbe, ko sta odločili, da o solastniškem deležu pokojne A. A. ni bilo mogoče odločiti v denacionalizacijskem postopku in je zato babica toženega pridobila lastninsko pravico pravilno in izvirno na podlagi 2. člena ZLNDL? - Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da se postopek denacionalizacije na podlagi 58. čl. in 67. čl. ZDen, ni mogel zaključiti z izdajo denacionalizacijske odločbe na pokojno A. A.?"

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V konkretni zadevi zastavljena vprašanja tem merilom ne ustrezajo. Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).