Jedro

Ker je tožnica predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja vložila dne 3. 6. 2002, določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pa so začele veljati z dnem 1. 1. 2003, predstavljajo pravno podlago za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic iz invalidnosti tožnici določbe do 31. 12. 2002 veljavnega ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije svoje stroške postopka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 19. 6. 2002 in št. …z dne 21. 11. 2002 in da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravico do invalidske pokojnine ter podredni zahtevek, da se citirani odločbi tožene stranke odpravita in zadeva vrne tožni stranki v ponovno odločanje, pri čemer se odločba št. … z dne 21. 11. 2002 v 2. vrsti 2. odstavka izreka spremeni tako, da se besede „ustrezno delo varuhinja“ nadomestijo z besedami „psihofizično nezahtevno delo, kjer ne bo delala z otroki“; v ostalem ostane odločba št. … z dne 21. 11. 2002 nespremenjena.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.“ Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče odpravi napadeni odločbi toženke jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravico do invalidske pokojnine, podredno, da se odločbi tožene stranke odpravita in zadeva vrne toženki v ponovno odločanje. Pri tem naj se odločba z dne 21. 11. 2002 v 2. vrsti 2. odstavka izreka spremeni tako, da se besede „ustrezno delo varuhinja“ nadomestijo z besedami „psihofizično nezahtevno delo, kjer ne bo delala z otroki“ in naloži toženki povrnitvi stroškov tega in predhodnih postopkov. Meni, da je sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi upoštevaje leto izdaje odločb (leto 2002) moralo kot pravno podlago za odločanje uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). V predmetni zadevi je ključen 67. člen ZPIZ-1, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožnica je invalid II. kategorije, izpolnjuje starostni pogoj in je nezmožna opravljati svoje delo, kar je potrdila tudi izvedenska komisija, drugega ustreznega dela, ki ne bi zahtevalo poklicne rehabilitacije, pa delodajalec zanjo nima. Pritožnica tako izpolnjuje oba kumulativno predpisana pogoja za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 in so ti pogoji izpolnjeni tudi na dan, ko je bila izdana drugostopenjska odločba toženke. Še bolj ugodna je za zavarovanko 2. alinea 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ), ki določa, da pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški) oz. 45 let (ženska). Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje glede delovne zmožnosti tožnice. Vsi trije izvedenci so se izrecno strinjali, da pritožnica za delo varuhinje ni zmožna niti s polovičnim delovnim časom, izvedenka dr. M.T. pa se je v mnenju jasno izrekla, da pri tožnici kognitivne motnje ne dopuščajo prekvalifikacije na druge delovne zadolžitve. Tožnica dela in delovnega mesta sploh nima, kot to izhaja iz dopisa delodajalca, ustreznega dela brez prekvalifikacije pa ji delodajalec ne more ponuditi in ji tako pripada pravica do invalidske pokojnine po 2. alineji 67. člena ZPIZ-1 in po 3. odstavku 27. člena v zvezi z 2. alinejo 55. člena ZPIZ. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 36/2004 - v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Pritožba sicer navaja, da se pritožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da se pritožnica pritožuje predvsem zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava, ne pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka preizkusilo le po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je podana v ZPIZ glede na določbo 1. odstavka 446. člena ZPIZ-1, saj je tožnica podala predlog za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja dne 3. 6. 2002. Sodišče prve stopnje je tako v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1) pravilno presojalo zakonitost in pravilnost dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 11. 2002 v zvezi z odločbo z dne 19. 6. 2002 glede invalidnosti tožnice po 27. členu ZPIZ. Po 27. členu ZPIZ je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh spremembe, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Zmanjšanje delovne zmožnosti je podano, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja, polni delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se v skladu s prejšnjim odstavkom ocenjuje invalidnosti (2. odstavek 27. člena). Izguba delovne zmožnosti je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (3. odstavek 27. člena).

Toženka je z odločbo z dne 13. 6. 2006 odločila, da je tožnica delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo varuhinja, z omejitvijo dviganja bremen nad 10 kg, s polovičnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2000 dalje. Z odločbo toženke z dne 21. 11. 2002 (dokončna odločba) je bila pritožba tožnice zoper odločbo z dne 19. 6. 2002 zavrnjena. Tožnici, delovnem invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pa priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo varuhinja, z omejitvijo dvigovanja bremen nad 10 kg ter brez stalne prisilne drže hrbtenice, s polovičnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2002 dalje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti citirane dokončne odločbe pravilno preverjalo, ali se je tožničino zdravstveno stanje v obdobju od dokončnosti zadnje invalidske odločbe z dne 1. 7. 2000 do izdaje dokončne odločbe z dne 21. 11. 2002, ki je predmet tega sodnega postopka, toliko poslabšalo, da bi tožnica izgubila delovno zmožnost in ne bi bila več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom. Izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v kateri so sodelovali prof. dr. V.P., iz katedre za ortopedijo, prof. dr. M.B., iz katedre za javno zdravje in prof. dr. M.T. iz katedre za psihiatrijo, ki upošteva izvide v sodnem spisu ter zdravstveni karton tožnice, je dalo zadostno oporo sodišču prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnice, da se ta razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravico do invalidske pokojnine ob predhodni odpravi odločb toženke, upravičeno zavrnilo. Iz citiranih izvedenskih mnenj izhaja, da tožnica za delo varuhinje ni zmožna niti v polovičnem delovnem času. Vzrok njene nezmožnosti so ortopedske težave (ob še dokaj dobri funkcionalni zmogljivosti in brez jasnih nevroloških izpadov), ki so sicer tudi vzrok pogostih začasnih delanezmožnosti ter osebnostna motnja ob kronični bolečini, ki se pri njej manifestira s kognitivnimi in afektivnimi motnjami. Simptomatika te motnje (povečana razburljivost, nesposobnost obvladovanja afektov in čustvenih stanj, vzkipljivost, jokavost, nizka frustracijska toleranca) ji onemogoča delo z otroki. Kognitivne motnje pa ji ne dopuščajo prekvalifikacije na druge delovne zadolžitve. Zmožna je le za psihofizično nezahtevna dela, ob upoštevanju dosedanjih omejitev. Po mnenju izvedencev je ocena II. kategorija invalidnosti za njo ustrezna. Za delo po 4 ure je sposobna z omejitvami, da ne dviga bremen preko 10 kg in da ne dela stalno v prisilni drži. Delo kot ga opravlja, je torej zanjo primerno delo, saj je dovolj samostojno - brez vsiljenega tempa in ritma dela, izmenoma sede - stoje, razgibano, torej brez stalnih prisilnih drž in prav tako brez dvigovanja bremen nad 10 kg. Ker je delo manj zahtevno tudi ni potrebna posebna prekvalifikacija, saj ga tožnica obvladuje s svojo osnovno izobrazbo. Pritožba napačno navaja mnenje prof. dr. M.T., da je pri tožnici podana izguba delovne zmožnosti in da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, niti s polovičnim delovnim časom, kot določa 3. odstavek 27. člena ZPIZ. Iz izvida in mnenja citirane izvedenke izhaja, da zaradi trajne osebnostne spremenjenosti ni več sposobna za opravljanje dela varuhinje in da ji simptomatika te motnje onemogoča delo z otroki, kar pa ne pomeni, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela niti s polovičnim delovnim časom. Pri tožnici izvedenci niso našli zadostnih zdravstvenih razlogov za oceno I. kategorije invalidnosti, torej popolne delanezmožnosti. Sodišče prve stopnje je imelo v citiranih izvedenskih mnenjih zadostno oporo, da je dokončno odločbo toženca z dne 21. 11. 2002 v 2. vrsti 2. odstavka izreka spremenilo tako, da je tožnici, delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti ,zaradi posledic bolezni, priznalo pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo psihofizično nezahtevno delo, kjer ne bo delala z otroki in ne pravice do razporeditve na ustrezno delo varuhinje, kakor je bilo tožnici priznano s citirano dokončno odločbo toženke. Iz izpovedi tožnice na glavni obravnavi dne 11. 4. 2008 izhaja, da je delodajalec te omejitve upošteval na podlagi zdravniškega spričevala medicine dela, prometa in športa z dne 4. 10. 2002. Tožnica je torej brez poklicne rehabilitacije zmožna za drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami, kar pomeni, da ne izpolnjuje ne pogojev po 2. in ne pogojev po 3. alinei 1. odstavka 55. člena ZPIZ. Po 2. alineji 55. člena ZPIZ pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec invalid III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let oz. 45 let (ženska). Po 3. alinei 55. člena ZPIZ pa pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec invalid II. in III. kategorije invalidnosti brez poprejšnje poklicne rehabilitacije zmožen za drugo ustrezno delo, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil starost iz 1. ali 2. odstavka 39. člena tega zakona. Po 2. alineji 55. člena ZPIZ tožnica ne izpolnjuje pogojev, ker starost (45 let) kot razlog za nezagotovitev poklicne rehabilitacije sploh ne pride v poštev, saj je tožnica zmožna za drugo ustrezno delo tudi brez poklicne rehabilitacije z upoštevanjem določenih omejitev pri takem delu; po 3. alinei 55. člena ZPIZ pa zato ne, ker ni dosegla predpisane starosti (58 let).

V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP, krije stroške pritožbe sama.