Jedro

Po določbi druge alineje 55. člena ZPIZ pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški) oziroma 45 let (ženska). V primeru tožnice ta določba ne pride v poštev, saj je invalidka II. kategorije invalidnosti in obenem zmožna za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2002 in 21. 11. 2002 ter razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za odpravo teh odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Odločbo tožene stranke z dne 21. 11. 2002 je v drugi vrstici drugega odstavka izreka spremenilo tako, da je besede „ustrezno delo varuhinje“ nadomestilo z besedami „psihofizično nezahtevno delo, kjer ne bo delala z otroki.“

2. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče glede na določbe prvega odstavka 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) izhajalo iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), saj je tožnica podala predlog za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja dne 3. 6. 2002, v istem letu pa je bilo o tem predlogu tudi odločeno. Sodišče je v dokaznem postopku zlasti ugotavljalo, ali se je tožničino zdravstveno stanje v obdobju od dokončnosti zadnje invalidske odločbe (1. 7. 2000) do ponovnega obravnavanja toliko poslabšalo, da je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete (pri izdelavi katerega so sodelovali prof. dr. V. P., prof. dr. M. B. in prof. dr. M. T.) in druge medicinske dokumentacije je ugotovilo, da tožnica ni zmožna za delo varuhinje oziroma pomočnice vzgojiteljice in delo z otroki, temveč za psihično nezahtevna dela. V skladu s to ugotovitvijo je spremenilo odločbo tožene stranke z dne 21. 11. 2002, zavrnilo pa ostale zahtevke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta se pri odločanju oprli na določbe ZPIZ-1 (pravilno ZPIZ), saj bi morali v skladu z določbo 155. člena Ustave Republike Slovenije upoštevati ZPIZ-1 s spremembami in dopolnitvami ter v skladu s 446. členom tega zakona tudi drugi odstavek 55. člena ZPIZ. Vztraja pri tem, da je ključna določba 67. člena ZPIZ-1, še bolj ugodna pa je zanjo določba 2. alineje 55. člena ZPIZ. Tožničin zahtevek je utemeljen na obeh podlagah. Poleg tega uveljavlja tudi zmotno uporabo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1. Tožnica svojega poklica ni več sposobna opravljati in je zaradi odsotnosti pogojev za premestitev ni mogoče premestiti na drugo nezahtevno delo, kjer ne bo delala z otroki. Sodiščema druge in prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka, saj odločilnih dejstev v zvezi s tem sploh nista ugotavljali in obrazložili. Nato ponavlja, da izpolnjuje kumulativno predpisane pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 2. alineji 67. člena ZPIZ-1 in 2. alineji 55. člena ZPIZ. Nadalje navaja, da je prisiljena ponoviti očitke postopkovnih kršitev, ki se nanašajo na presojo ugotovitev skupine izvedencev, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Izvedenka dr. M. T. je ugotovila, da tožnica ni zmožna opravljati nikakršnega dela več in se tudi jasno izrekla, da kognitivne motnje ne dopuščajo njene prekvalifikacije na druge delovne zadolžitve, oziroma da je pri njej podana izguba in ne le zmanjšanje delovne zmožnosti, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela niti s polovičnim delovnim časom v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZPIZ. O teh dejstvih se izpodbijani sodbi nista izrekli, zato v obrazložitvi ni zaslediti odločilnih dejstev in razlogov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb tožnice, med temi tudi glede mnenja dr. M. T., ki ga je pravilno povzelo. Iz tega mnenja res izhaja, da zaradi trajne osebnostne spremenjenosti tožnica ni več sposobna za delo varuhinje in ji simptomatika te motnje onemogoča delo z otroki, kar pa ne pomeni, da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela niti s polovičnim delovnim časom. Iz izvedenskega mnenja tudi jasno izhaja, da kognitivne motnje tožnici ne dopuščajo prekvalifikacije na druge delovne zadolžitve, vendar sta to ugotovitev sodišči druge in prve stopnje povzeli v obrazložitev svoje sodbe. Zato navedene revizijske trditve niso le neutemeljene temveč tudi protispisne. V kolikor tožnica v reviziji nasprotuje takšnim zaključkom, to nasprotovanje predstavlja nasprotovanje dokazni oceni, kar pa ne more biti revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodišči druge in prve stopnje sta se tudi izrecno opredelili do tega, kateri zakon je treba upoštevati pri presoji in takšno stališče obrazložili. Če se pri tem nista strinjali z navedbami tožnice o pravni podlagi za odločitev, to predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb postopka.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Iz prvega odstavka 391. člena ZPIZ-1 izhaja, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ker se je postopek na tožničino zahtevo začel leta 2002, bi to pomenilo uporabo določb ZPIZ-1. Ta zakon pa je v prehodni določbi 446. člena izrecno določil, da se določbe 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, petega odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in četrtega odstavka 169. člena tega zakona začnejo uporabljati s 1. 1. 2003 in da se do dneva pričetka uporabe teh določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona. To pomeni, da se je v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja tožnice tožena stranka pravilno oprla na določbe ZPIZ. Zato že iz tega razloga niso utemeljene revizijske navedbe o tem, da bi bilo pri presoji treba upoštevati na primer določbe tretjega odstavka 60. člena, 2. alinejo 67. člena in prvi odstavek 91. člena ZPIZ-1. 11. Tudi sklicevanje na napačno uporabo določb ZPIZ ni utemeljeno. V zvezi s tem se tožnica v reviziji izrecno sklicuje le na določbo 2. alineje 55. člena ZPIZ, po kateri invalid III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški) oziroma 45 let (ženska) pridobi pravico do invalidske pokojnine. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje ta določba ne pride v poštev, saj je tožnica invalid II. kategorije invalidnosti in obenem zmožna za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.