Jedro

Trditve o nezmožnosti opravljanja dejavnosti upraviteljice same zase ne utemeljijo nastanka težko popravljive škode. Drugačno razumevanje pogoja nastanka težko popravljive škode bi namreč pomenilo, da je v primeru, ko se ugotovi, da oseba (več) ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti upravitelja, treba začasno odredbo vedno izdati za čas do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu. Izdajanje začasnih odredb po takem avtomatizmu bi zgolj navidezno služilo njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva.

Projekcije pritožničinega poslovanja v prihodnjih letih predstavljajo zgolj njeno pričakovanje in s tem bodoče negotovo dejstvo. Gre torej za zatrjevanje hipotetičnih posledic, katerih nastanek je poleg tega časovno zelo oddaljen, s čimer pritožnica ne zadosti kriterijema resnosti in neposrednosti grozeče škode v okviru pravnega standarda težko popravljive škode, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper odločbo toženke, 705-688/2012-2030-22 z dne 25. 3. 2024, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne ... dopolnila 70 let in zato od 1. 11. 2023 dalje obstoji omejitev iz prve točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Tožnica je s predlogom za izdajo začasne odredbe sodišču predlagala, naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu naloži toženki, da v seznamu upraviteljev v rubriki "obdobje ustavitve imenovanja" izbriše podatek o ustavitvi imenovanja tožnice za obdobje od 7. 11. 2023 dalje, o sprejeti odločitvi obvesti okrožna sodišča, pri katerih tožnica opravlja funkcijo upraviteljice, in jo ponovno imenuje za upraviteljico v postopkih zaradi insolventnosti.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožnica ni izkazala težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Navedlo je, da je tožnica predlog utemeljevala s prikazom upada prihodkov, do katerega naj bi prišlo zaradi ustavitve imenovanja v novih zadevah, ti prihodki pa ji v razmerju do fiksnih stroškov poslovanja naj ne bi omogočali nadaljnjega poslovanja, torej z nastankom materialne škode, ki sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Drugih okoliščin, npr. da opravljanje te dejavnosti predstavlja njen poglavitni vir prihodkov, da si zaradi ustavitve imenovanja v novih zadevah ne more pridobiti zadostnih sredstev za preživljanje oziroma da si slednjih ne more zagotoviti iz drugih virov, pa tožnica ni navedla. Dodalo je še, da je toženka uspela dokazati, da se tožnica ukvarja še z drugo gospodarsko dejavnostjo, in da je stroškovna optimizacija mogoča. Sklicevalo se je tudi na tožničine trditve o (splošnem - op. Vrhovno sodišče) zmanjšanju obsega novih zadev, kar bi v vsakem primeru vodilo v nižje prihodke v prihodnjih letih.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča, da nezmožnost vzpostavitve ponovnega poslovanja ne utemeljuje težko popravljive škode in da je ta lahko izkazana samo, če bi bila ogrožena sredstva za tožničino preživljanje. S sklicevanjem na projekcije poslovanja v naslednjih letih pojasnjuje, da je že v času teka tega upravnega spora izpad dohodka iz dejavnosti, ki jo opravlja kot upraviteljica, tolikšen, da te funkcije ne more več opravljati brez izgube, saj njeni prihodki ne zadostujejo niti za plačilo vseh fiksnih stroškov, ki izvirajo iz te dejavnosti. Slednjih ne more prevaliti na družbi A. d. o. o. in B. d. o. o., saj sta ti družbi ločeni statusno-pravni entiteti, v katerih tožnica ni edina družbenica niti edina zastopnica ter nista registrirani za opravljanje dejavnosti upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije. Navaja, da ponovna vzpostavitev opravljanja dejavnosti v obsegu, kakršen je bil pred toženkinim posegom, ne bo izvedljiva, ker se tožnice zaradi zakonske ureditve, ki določa, da se zadeve upraviteljem dodeljujejo po vrstnem redu, ne more takoj imenovati za upraviteljico v takšnem številu novih postopkov, ki bi ji omogočali pridobitev prihodkov na ravni, ki omogoča njeno rentabilno poslovanje. Tovrstne škode z denarno odškodnino ni mogoče ovrednotiti, poleg tega bi do poplačila prišlo šele po več let trajajočih sodnih postopkih, v vsem tem času pa bi se stroški nadaljnjega poslovanja morali kriti iz drugih virov (npr. s posojili in drugimi oblikami zadolževanja). Pritožnica sodišču očita, da se do teh razlogov ni opredelilo oziroma so ti razlogi nejasni, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Tako sodišče ni pojasnilo, kako naj bi se tožnica izognila plačilu fiksnih (zavarovanje, izobraževanje, članstvo v zbornici, komunikacija s sodiščem, ipd.) in drugih stroškov (potni stroški, stroški uporabe prostorov, ipd.), ki so bodisi posledica izpolnjevanja zakonskih obveznosti upravitelja bodisi nastajajo neposredno zaradi opravljanja teh nalog, in jih optimizirala. Tudi ni jasno, kaj je sodišče imelo v mislih z navedbo, da je tožničin predlog neutemeljen, ker naj bi sama navedla, da bi ji prihodki upadli tudi, če bi bila redno imenovana v novih zadevah. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi v celoti ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču, da opravi nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.1

9. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.2

10. Pritožnica v pritožbi vztraja, da obstaja velika verjetnost, da se bodo posledice spornega vpisa v seznamu upraviteljev, ki ji preprečuje imenovanje v novih zadevah, odrazile v nastanku visoke materialne škode zaradi upada prihodkov in izgubi dejavnosti upraviteljice. Zatrjuje torej več kot nastanek gole materialne škode, glede katere je Vrhovno sodišče v svoji presoji že sprejelo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.3

11. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz pravilnega stališča, da trditve o nezmožnosti opravljanja dejavnosti upraviteljice same zase ne utemeljijo nastanka težko popravljive škode. Drugačno razumevanje pogoja nastanka težko popravljive škode bi namreč pomenilo, da je v primeru, ko se ugotovi, da oseba (več) ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti upravitelja, treba začasno odredbo vedno izdati za čas do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu. Izdajanje začasnih odredb po takem avtomatizmu bi zgolj navidezno služilo njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugovore toženke o opravljanju drugih dejavnosti in glede na podatke, s katerimi je razpolagalo v času odločanja, navedene pritožničine navedbe utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da pravno odločilnih dejanskih okoliščin v zvezi s svojim poslovanjem oziroma obsegom celotne dejavnosti, iz katerih bi izhajala grozeča težko popravljiva škoda, ni navedla. Šele celovit prikaz pritožničinega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti, bi namreč omogočal sklepanje o bistvenem posegu v izvajanje dejavnosti in s tem o verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS 1.4 Da bi šlo za njeno temeljno, ključno dejavnost, v okviru katere ustvarja pretežni del svojih prihodkov, pritožnica ne trdi niti v pritožbi, prav tako ne oporeka ugotovitvi sodišča, da opravlja tudi druge gospodarske dejavnosti (v okviru pravnoorganizacijske oblike samostojne podjetnice posameznice). Pritožba ima sicer prav, da se pri tej presoji ne sme upoštevati dejavnosti, ki jih opravlja druga pravna entiteta (družbi A. d. o. o. in B. d. o. o.), ki je pravno ločena od lastnikov podjetja, vendar v izpodbijanem sklepu ni mogoče zaslediti stališča, ki bi temu nasprotovalo.

13. Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča je jasno, da je izpodbijani sklep, ki temelji na tezi, da (ta) pravno odločilna dejstva niso bila navedena, ustrezno obrazložen in s tem zmožen vsebinskega preizkusa. Zato zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

14. V tej zvezi in glede na pritožbene ugovore Vrhovno sodišče še dodaja, da projekcije pritožničinega poslovanja v prihodnjih letih predstavljajo zgolj njeno pričakovanje in s tem bodoče negotovo dejstvo, ki je odvisno od številnih dejavnikov, med drugim tudi od obsega vseh zadev, v katerih bo do imenovanja upraviteljev prišlo. Ta pa je tudi po navedbah tožnice, ki jih je povsem ustrezno povzelo sodišče prve stopnje, padajoč, kar nedvomno pomeni nižje bodoče dohodke iz naslova opravljanja te dejavnosti. Gre torej za zatrjevanje hipotetičnih posledic, katerih nastanek je poleg tega časovno zelo oddaljen (npr. projekcija poslovnega izida za leto 2026, ko naj bi ta znašal samo 122,55 EUR), s čimer pritožnica ne zadosti kriterijema resnosti in neposrednosti grozeče škode v okviru pravnega standarda težko popravljive škode, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe. Tudi če bi se pričakovanja pritožnice uresničila, ni nujno, da bi do zatrjevanega trajnega prenehanja dejavnosti prišlo, saj bi pritožnica v primeru uspeha v upravnem sporu lahko nadaljevala z opravljanjem te dejavnosti.

15. Pritožnica ne more uspeti niti z očitkom o dolgotrajnosti sodnih postopkov. Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica spornega vpisa, pač pa izključno razlogov na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena, podobno kot ne - kar je Vrhovno sodišče že navedlo - preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave.5

16. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom istega zakona pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**

17. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako npr. sklepi VSRS I Up 259/2016 z dne 29. 9. 2016, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 146/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 152/2023 z dne 5. 7. 2023. 2 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021 (8. točka obrazložitve), I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021 ter I Up 256/2016 z dne 20. 10. 2016 (8. točka obrazložitve) in tam citirano sodno prakso. 3 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 174/2018 z dne 18. 9. 2018 in I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020. 4 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 124/2012 z dne 14. 3. 2012, 8. točka obrazložitve, I Up 256/2016z dne 20. 10. 2016., 12. in 13. točka obrazložitve, I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, 11. točka obrazložitve in I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020, 12. točka obrazložitve. 5 Prim. sklepa VSRS I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018 in I Up 130/2023 z dne 7. 6. 2023.