Jedro

Obstoja sostorilstva ne izključuje dejstvo, da sta obsojenca pri pretepanju oškodovanca uporabljala različna sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.A. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni E.A. je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.3.2007 je bil E.A. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z D.P. storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, dolžan pa je bil povrniti tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožb obtoženega E.A. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v opisu ravnanja obeh obtožencev namesto besedila „da sta oba s steklenicami udarjala oškodovanca“ navedlo, da je s steklenico udarjal le P., sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ in prvim odstavkom 133. člena KZ. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Meni, da nižji sodišči nista kršili kazenskega zakona, ostala vprašanja, ki jih uveljavlja zahteva, pa sodijo v okvir zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

B.

4. Zahteva vidi kršitev kazenskega zakona v tem, da je sodišče dejanje, ki se očita obsojenemu A., pravno opredelilo kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, kljub temu, da obsojeni A. oškodovanega M.P. ni z ničemer poškodoval oziroma ni prispeval v delu povzročitve hude telesne poškodbe. Ugotovljeni dejanski stan, da je P. udarcu oškodovanca s steklenico po glavi, sledil udarec A. s pestjo v obraz, nato pa padec vseh treh na tla, kjer sta oba obsojena še nekajkrat udarila oškodovanca, po stališču obsojenega A. ne nakazuje na očitano usklajeno ravnanje obeh obsojencev glede končne posledice, to je hude telesne poškodbe. Le v kolikor bi A., v dani situaciji tudi sam s steklenico ali kozarcem udarjal po oškodovancu, bi sodišče lahko njuno ravnanje, kljub temu, da bi hudo telesno poškodbo povzročil le P., opredelilo kot usklajeno in skupno usmerjeno k nastanku hude telesne poškodbe. Ker je A. oškodovanca udaril le z golo roko in ni vzel v roke steklovino, kljub temu, da je imel to možnost, po mnenju vložnika ni moč šteti, da gre za skupno delovanje in da je obsojeni A. ravno tako odgovoren za povzročeno hudo telesno poškodbo. Nadalje navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da se je obsojeni A. zavedal P. ravnanja oziroma da je videl, da se je P. po padcu na tla, usedel na oškodovanca, ki je ležal na tleh in ga v takem položaju porezal s steklenico po telesu in mu prerezal vratno arterijo, s čimer mu je povzročil hudo telesno poškodbo, zato meni, da ni moč govoriti o objektivni in subjektivni povezanosti ter usklajenem ravnanju pri povzročitvi nastalih poškodb. Vložnik je ravnanje P., s katerim je oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo, označil za eksces, za katerega obsojeni A. v okviru 29. člena KZ ne more odgovarjati.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljena kršitev materialnega zakona po 4. točki 372. člena ni podana. Pravilnost uporabe materialnega zakona (pravne kvalifikacije) Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti presoja na podlagi opisa dejanja in dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega je vezano. Z izpodbijano sodbo sta bila obsojena D.P. in E.A. spoznana za kriva, da sta M.P. udarila, in sicer tako, da ga je D.P. udaril po zgornjem delu telesa od zadaj s steklenico, E.A. pa s pestjo v obraz, nato pa mu je eden izmed njiju potegnil majico navzgor, ko pa sta ga zbila na tla, sta ga z rokami večkrat udarila po glavi in telesu, P. pa s steklenico ter mu povzročila številne ureznine, ki so podrobneje opisane v izreku sodbe. Iz opisa dejanja v izreku sodbe je torej razvidno, da sta oba obsojena sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Nastale vreznine na glavi in rokah, ki predstavljajo hudo telesno poškodbo, je sicer sledeč opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe, res povzročil P., saj je le on udarjal po oškodovancu s steklenico, kar je upoštevaje izvedensko mnenje povzročilo opisane vreznine, vendar obstoja sostorilstva v obravnavanem primeru ne izključuje dejstvo, da je huda telesna poškodba nastopila zaradi udarcev s steklenim predmetom, torej izvršitvenega dejanja, ki se očita obsojenemu P., saj sta obsojenca skupaj zbila oškodovanca na tla, kjer sta ga oba udarjala po glavi in telesu, pri čemer ni pomembno ali sta uporabljala enako sredstvo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta ob koncu pretepanja oba obsojenca čepela na oškodovancu in ga pustila šele, ko jima ni mogel več nuditi odpora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je obsojeni A. z vztrajnim udarjanjem oškodovanca, pred in po zbitju slednjega na tla, odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Nižji sodišči sta v svojih sodbah pravilno ocenili ravnanje obsojencev kot usklajeno in usmerjeno k nastanku prepovedane posledice, to je hude telesne poškodbe, katero je povzročilo prav njuno skupno delovanje, ki je strlo oškodovančev odpor, zato je utemeljen zaključek, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.

6. Vložnik zahteve zanika obstoj obsojenčevega naklepa v smeri kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Ugotavljanje vsebine obsojenčeve zavesti in volje, ki sta sestavini naklepa, sodi med dejanska vprašanja. Sodišče prve stopnje, kateremu je v tem delu v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je v sodbi prepričljivo pojasnilo, da je A. razumel, da z združenim pretepanjem ene same osebe povzročata telesne poškodbe, ki glede na uporabljeno steklenico in količino prisile morajo biti resne, da je pretepanje potekalo usklajeno in učinkovito ter zaključilo, da se je A. dejanja zavedal in ga hotel, o čemer je sklepalo na podlagi njegovega ravnanja, torej glede na intenziteto napada, uporabljen način in sredstva. Vložnik zahteve z navajanjem lastne presoje, česa se je obsojenec lahko zavedal in kaj je hotel, graja sprejeto dokazno oceno v zvezi z naklepom. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

7. Zahteva ima prav, da je sostorilec odgovoren v mejah svojega naklepa (prvi odstavek 29. člena KZ), kar pomeni, da ne bo odgovarjal za dejanje, ki ga ni mogoče pripisati njegovi krivdi. V obravnavani zadevi glede na ugotovljeno aktivno ravnanje obsojenca A. ni mogoče pritrditi zahtevi, da v A. naklepu ni bilo obravnavano kaznivo dejanje, ravnanja P. pa kot ugotavljata in prepričljivo utemeljujeta že sodišči prve in druge stopnje, ni moč šteti za izpad, ki naj ne bi bil zajet z A. krivdo. Prvi udarec je oškodovancu zadal P., nato je z udarci začel A., oba pa sta s pretepanjem nadaljevala tudi, ko je bil oškodovanec že na tleh, pri čemer je sodišče kot nedvomno zaključilo, da je A. videl, da obsojeni P. pretepa oškodovanca tudi s steklenico.

8. Ugotovljeno dejansko stanje, ki izkazuje tako objektivno kot tudi subjektivno povezanost med obema obsojenima, tako tudi po oceni Vrhovnega sodišča utemeljuje pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja kot naklepno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

9. Zatrjevane kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega E.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.