Jedro

Čeprav je sodišče ugotovilo, da je šlo pri obeh obtožencih za hipno odločitev, ne pa za vnaprej načrtovano ravnanje, pa glede na ugotovitev, da je prvoobtoženi prvi udaril oškodovanca s steklenico od zadaj po glavi, nato pa je z agresijo začel tudi drugoobtoženi, ki je oškodovanca udaril v obraz, ko je še stal, nato pa sta ga oba skupaj pretepala, sta oba obtoženca sostorilca pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe, čeprav je izkazano, da je vreznine povzročil le prvoobtoženi.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornikov obtoženega E. A. se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v izreku opisano ravnanje v osmi vrstici za besedami "zbila na tla", namesto besedila "sta ga z rokami in steklenicami še večkrat udarila po glavi in telesu ter mu povzročila" izrek glasi "sta ga z rokami večkrat udarila po glavi in telesu, P. pa s steklenico ter mu povzročila", sicer pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožena D. P. in E. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obema obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je D. P. določilo kazen enega leta zapora, obtoženemu E. A. pa šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obema obtožencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Obtoženi D. P. in njegov zagovornik pritožbe nista napovedala, napovedal pa jo je le zagovornik obtoženega E. A.. Poleg zagovornika, ki je sodeloval v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožbo v korist obtoženega A. vložil tudi zagovornik, ki ga je obtoženec pooblastil po izreku sodbe.

Oba zagovornika sta v pritožbi uveljavljala pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 370. člena ZKP in predlagala, da se obtoženega A. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka iz pritožbenega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije A. Š. je v pisnem predlogu z dne 22.6.2007 predlagala ugoditev pritožbi. S predlogom sta bila seznanjena tako obtoženec kot oba zagovornika, ki pa nanj nista odgovorila.

Seja sodišča druge stopnje je bila opravljena v navzočnosti zagovornika obtoženega A. odvetnika G. F. Na sejo je bil vabljen tudi obtoženec, ki pa je po svojem zagovorniku svoj izostanek opravičil. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Bistvo pritožbenih navedb obeh zagovornikov je mogoče strniti v naslednje: - da obtoženi A. v fizičnem spopadu tudi ni bil udeležen (odvetnik A.).

- da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da oškodovanec ni napadel obtožencev s steklenico v roki; - da sta obtoženca glede na okoliščine (zgodnja jutranja ura, pod vplivom alkohola) doživela oškodovančevo ravnanje kot napad in je bila njuna reakcija le obramba pred napadom (odvetnik F.), - da sodišče dogajanja ni presojalo z vidika morebitnih pogojev iz 11. člena KZ; - da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je imel v fizičnem spopadu steklenico v rokah le obtoženi P., obtoženi A. pa je bil golorok; - da so vse poškodbe - ureznine bile povzročene s steklenico, ki jo je imel v roki obtoženi P., - ker je obtoženi P. povzročil ureznine, pa obtoženi A. ne more biti sostorilec kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, - ravnanje obtoženega P. pa je predstavljalo tudi eksces.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb obeh zagovornikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obtoženca sicer skladno izpovedovala, da ju je oškodovanec napadel s steklenico, vendar pa njunemu zagovoru utemeljeno ni sledilo, saj je ugotovilo da niti oškodovanec niti nobena od zaslišanih prič, katerih izpovedbe je v sodbi tudi povzelo, tega ni potrdila. Povsem prepričljiv je glede na izvedene dokaze zaključek, da je v nekem trenutku sicer prišlo do verbalnega spora med oškodovancem in obema obtožencema in da je prvi aktivno sodeloval obtoženi P., ko je oškodovanca od zadaj s steklenico udaril po glavi. To je namreč dokazano tudi s prepričljivim izvajanjem izvedenca sodne medicinske stroke, da je oškodovanec utrpel poškodbo na temenu, ko je stal, kar pa je skladno tudi z izpovedbo samega oškodovanca. Zato so vsa pritožbena izvajanja v zvezi z napadom oškodovanca na obtoženca, zaradi česar naj bi se obtoženca pred njim branila in s čemer nakazujejo na silobran, neutemeljene.

Medtem, ko skuša zagovornik (odvetnik A.) z drugačno analizo izvedenih dokazov, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje, prikazati, da obtoženi A. pri pretepu sploh ni sodeloval (tega naj ne bi potrdil ne oškodovanec ne priče na njegovi strani, priče so bile nezanesljive, sodišče ni upoštevalo stanja, v katerem so bile, saj so cel dan popivali in da so izpovedbe spreminjali, tak potek dogodkov pa naj bi tudi ne izhajal iz video posnetkov), pa zagovornik odvetnik F. navaja, da je obtoženi A. v incidentu uporabljal le gole roke oziroma pesti. Vendar logični zaključki sodišča prve stopnje, opirajoč se predvsem na izpovedbe D. M. in M. Ž. potrjujeta, da sta oškodovanca tudi na tleh pretepala oba obtoženca in da je oškodovanec obležal na tleh, ko sta obtoženca lokal zapustila. Pri tem je sodišče tudi ugotovilo, da je P. zapustil lokal slečen od pasu navzgor, A.-jeva majica pa je bila krvava.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo, da je imel v rokah steklenico le obtoženi P. in da je številne poškodbe - ureznine povzročil prav on. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča hkrati tudi pravilno sklepalo, da sta oba obtoženca uresničevala zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker sta družno pretepala oškodovanca.

Če dva storilca drugega fizično maltretirata z namenom, da ga poškodujeta, namreč ni bistveno, ali je poškodbo oškodovanec utrpel le s strani ene osebe, to je D. P. saj je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, njuno ravnanje bilo usklajeno, usmerjeno k nastanku posledice, to je hude telesne poškodbe, pri čemer je obtoženi A. nedvomno vedel (in videl), da obtoženi P. udarja oškodovanca s steklenico. Torej je šlo za objektivno kot tudi subjektivno povezanost med obema obtožencema.

Meje kazenske odgovornosti so določene v 29. členu KZ. Iz 1. odstavka tega člena izhaja, da je sostorilec odgovoren v mejah svojega naklepa. To sicer res pomeni, da sostorilec ne more biti odgovoren za tista ravnanja sostorilca ali glavnega storilca, ki niso zajeta z njegovo krivdo, torej ne odgovarja za eksces (izgred oziroma prekoračitev dogovorjenega). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je šlo pri obema obtožencema za hipno odločitev, da torej ne gre za neko vnaprej načrtovano ravnanje, vendar pa glede na to, da je prvi udaril od zadaj s steklenico obtoženi P., nato pa z agresijo začel tudi obtoženi A., ko je prvič udaril oškodovanca, ko je še stal, temu pa je sledilo pretepanje s strani obeh na način, kot izhaja iz izreka sodbe, o ekscesu ni mogoče govoriti. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o drugačni pravni opredelitvi ravnanja obtoženega A..

Oba pritožnika uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ki jo vidita v tem, da je sodišče prve stopnje v opisu dejanja sprejelo obtožbeni očitek, da sta oba obtoženca udarjala oškodovanca tudi s steklenicami večkrat po glavi, medtem ko je v razlogih sodbe sodišče sprejelo zaključek, da je imel v rokah steklenico le obtoženi P.. Takšne trditve o neskladnosti so sicer točne, vendar je dokazni sklep o tem, da je imel steklenico in z njo udaril le P., pravilen. Razlogi izpodbijane sodbe namreč v konkretnem primeru pomenijo le, da izrek ni v skladu z dejstvi, ki so bila ugotovljena v dokaznem postopku. To pa ni bistvena kršitev postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, temveč le zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki pa jo je sodišče druge stopnje po pooblastilu 5. odst. 392. člena ZKP odpravilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v opisu ravnanja obeh obtožencev namesto besedila "da sta oba s steklenicami udarjala oškodovanca" navedlo, da je s steklenico udarjal le A.. Taka sprememba v opisu pa pravne opredelitve ravnanja obtoženega A. v ničemer ne spreminja.

Pritožbeno sodišče torej kot neutemeljeno zavrača pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 370. člena ZKP. Preizkus sankcije po 386. členu ZKP pa je pokazal, da je sodišče obtožencu izreklo milo sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. V njej določena kazen je ustrezna teži kaznivega dejanja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ugotovljeni stopnji krivde in ostalim pravilno ugotovljenim okoliščinam. Zato je pritožbeno sodišče v teh delih pritožbe zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.