Jedro

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica se je telesno poškodovala 30.8.1994 kot delavka K. C., ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. V prostoru pri izhodu iz službe je padla, ker ji je spodrsnilo na mokrih in spolzkih tleh. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v višini 50 odstotkov odškodninsko odgovorna za v tem dogodku nastalo škodo, z dopolnilno sodbo pa je v presežku za ugotovitev polne odškodninske odgovornosti tožene stranke tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo 80-odstotno odgovornost tožene stranke za tožnici v obravnavanem škodnem dogodku nastalo škodo, za preostalih 20 odstotkov pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je v preostalem še izpodbijanem delu tožničino pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa tako spremembo, da revizijsko sodišče samo odloči o temelju tožbenega zahtevka v smislu deljene odgovornosti ali da sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da zavrne tožničino pritožbo. Obe sodišči preširoko razlagata pojem objektivne odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi ni konkurence objektivne in krivdne odgovornosti. Pri nevarni stvari mora biti tveganje večje od običajnega. Med take stvari se ne more uvrstiti tistih stvari ali dejavnosti, pri katerih lahko pride do škode samo izjemoma, ne predstavljajo pa povečanega tveganja.

Poudarjanje več podobnih nesreč in ravnanja tožene stranke po škodnem dogodku je glede na izvedene dokaze protispisno, saj v talno oblogo vgrajeni predpražnik ni v vzročni zvezi s padcem. Vzrok padca je izključno v tožničinem ravnanju. Mudilo se ji je domov, v svoji ihtavosti pri uporabi registrirne ure in obračanju nazaj, se je zapletla, izgubila ravnotežje in padla. Pri tem je ni oviral noben predpražnik. Pri pazljivi hoji in normalni skrbnosti pri uporabi registrirne ure ne bi moglo priti do zdrsa in padca. Tla so zaradi dežja sicer lahko bila mokra, vendar le neposredno pri samem izhodu. Odgovornost tožene stranke bi lahko bila le krivdna. Elemente tožničine krivdne odgovornosti sta sodišči sicer ugotovili, vendar je sodišče druge stopnje dejansko stanje drugače ocenilo in tožničin delež soodgovornosti občutno zmanjšalo, s tem pa je poseglo v dokazno oceno, kar je nepravilno.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku še uporablja v tej pravdni zadevi).

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednje odločilne dejanske okoliščine. Tožnica je 30.8.1994 ob odhodu z dela v prostoru pred izhodom iz zgradbe najprej potegnila kartico na registrirni uri. Zaslišala je zvok, kot da je nekaj narobe, se zato med hojo ustavila in istočasno pogledala nazaj. Pri tem ji je spodrsnilo na mokrih in spolzkih tleh, izgubila je ravnotežje in padla vznak. Tla v tem in tudi v nekaterih drugih prostorih so narejena iz naravnega poliranega kamna rossa verona. Tistega dne so bila v prostoru pred izhodom iz stavbe mokra in spolzka, ker je zunaj deževalo in so ljudje ob vhodu v stavbo mokroto vnašali v prostor, kjer je tudi registrirna ura. Tožena stranka je predpražnike ob vhodnih oziroma izhodnih vratih vgradila šele po škodnem dogodku. Zaradi takih tal je v stavbi padlo že več ljudi.

Na tako ugotovljeno dejansko podlago so zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranki. Tožena stranka skuša z nekaterimi revizijskimi trditvami izpodbiti pravkar povzete odločilne dejanske okoliščine. Med take nedovoljene poskuse spada trditev o neobstoju vzročne zveze med padcem in predpražnikom, ki je bil vgrajen v talno oblogo, ki da tožnice ni oviral pri padcu. Sodišči nista ugotovili, da naj bi tožnico predpražnik oviral, pač pa, da takega predpražnika v času škodnega dogodka sploh še ni bilo. Tudi revizijska trditev, da so bila tla lahko mokra le neposredno ob samem izhodu, nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je tožnici spodrsnilo na mokrih in spolzkih tleh v bližini registrirne ure. Očitek, da je sodišče druge stopnje drugače ocenilo dejansko stanje, kot del uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni dovoljen. Dokazna ocena se vedno nanaša na ugotavljanje določenih dejanskih okoliščin. V obravnavani zadevi pa je tak očitek tudi sicer zmoten. Tožena stranka ga namreč povezuje z okoliščino, da je sodišče druge stopnje drugače ocenilo delež tožničinega soprispevka pri padcu, taka presoja pa ni dejanske, pač pa materialnopravne narave.

Nevarna stvar v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Prav to se je zgodilo tudi v obravnavanem škodnem dogodku. Tožnici je med hojo zdrsnilo zaradi mokre in spolzke talne obloge, narejene iz naravnega poliranega kamna. Zavarovanka tožene stranke je kot imetnica nevarne stvari po prvem odstavku 174. člena ZOR odškodninsko odgovorna za škodo, ki izvira iz njene uporabe. Materialnopravno zmotno je zato revizijsko stališče, da gre za preširoko razlago pojma objektivne odgovornosti. Zatrjevanje o tem, da se je tožnici tistega dne mudilo in da naj bi bilo njeno ravnanje pri uporabi ure in obračanju nazaj celo ihtavo, ne more privesti do takšne materialnopravne ocene, na podlagi katere bi bilo mogoče tožničin prispevek k nastanku škodnega dogodka v skladu s tretjim odstavkom 177. člena ZOR oceniti z več kot 20 odstotki, kot ga je zaradi tožničine nepazljivosti ocenilo že sodišče druge stopnje. Zavarovanka tožene stranke je bila seznanjena z več padci na enakih tleh v svojih prostorih. Možnost padcev zaradi mokrih in spolzkih tal bi že pred škodnim dogodkom lahko vsaj bistveno omejila s primernim ukrepanjem, vendar je ustrezne predpražnike vgradila v talno oblogo in s tem bistveno zmanjšala vnos mokrote v stavbo šele kasneje.

Po vsem obrazloženem tožena stranka neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo. Ker je doslej odločeno le o podlagi tožbenega zahtevka, je odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo.