Jedro

Ali je neko stvar šteti za nevarno, je potrebno presojati ob upoštevanju okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka (lastnosti in delovanje stvari). Mokra kamnita podlaga, na kateri je, že pred obravnavanim škodnim dogodkom, prišlo do več podobnih nesreč, je glede na lastnosti te stvari šteti za nevarno stvar. Imetniku te stvari pa je dopustno dokazati, da ta stvar sama po sebi ni izključni razlog za nastanek škodnega dogodka in s tem ekskulpirati se svoje odgovornosti (177. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi tožnice se d e l n o u g o d i in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da glasi: "Tožena stranka Z. T. d.d. L., O. e. C., odgovarja tožnici za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 30. 8. 1994 v 80 %, v preostalih 20 % pa se zahtevek tožnice z a v r n e . O višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških bo odločeno s končno odločbo." . V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v tem še izpodbijanem delu vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi . Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da tožena stranka odgovarja tožnici za nastalo škodo v škodnem dogodku v višini 50 %, z dopolnilno sodbo k vmesni sodbi (dne 17.9.1998) pa odločilo, da se zahtevek tožnice za preostaliih 50 % zavrne. Tožnica se je telesno poškodovala na spolzkih tleh v upravni zgradbi zavarovanke tožene stranke, kjer je zaposlena. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je splošno znano, da so mokra tla, četudi obdelana s povsem ustreznimi materiali, glede na tehnične standarde bolj spolzka in da tako predstavljajo nevarno stvar, za katero odgovarja imetnik ne glede na krivdo, v skladu s 174. čl. ZOR, vendar pa, da je, glede preostalih 50 %, toženi stranki uspelo ekskulpirati se svoje odgovornosti, ker tudi oškodovanka deloma sama kriva za škodo. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica pritožbeno izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Dejstvo je, da ji je spodrsnilo na od dežja mokrih in spolzkih tleh pri izhodu iz poslovne stavbe, pri čemer gre za popolnoma ravno površino in za takšno površino se od nikogar ne zahteva posebna previdnost in pazljivost pri hoji. Posebej izpostavlja, da je v dveh letih bilo devet nesreč na hodnikih in stopniščih poslovne stavbe zavarovanke tožene stranke, kar pa je podatek, ki bi moral vzbuditi vsaj malo dvoma o primernosti podaleg, za katero se ugotavlja, da naj bi bila v skladu s standardi oziroma tehničnimi normativi. O sklicevanjih tožene stranke, da obstaja tehnična dokumentacija pa meni, da sam tehnični prevzem ne pomeni, da so vsi prostori in pa predvsem talne podlage v določenih okoliščinah nenevarne za zaposlene in tiste, ki se gibljejo po njih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice po temelju v celoti ugodi. Tožena stranka izpodbija sodbo v njenem ugoditvenem delu, to je glede ugotovljene odgovornosti tožene stranke v 50 %. Meni, da je sodišče nekritično izhajalo iz dejstva, da je splošno znano, da so mokra tla, četudi obdelana s povsem ustreznimi materiali, glede na tehnične standarde bolj spolzka in da zato predstavljajo nevarno stvar za katero odgovarja imetnik ne glede na krivdo. Na dan škodnega dogodka je bilo relativno zelo malo padavin, pa tudi temperatura je bila takšna, da o kakšni posebni mokroti tal ni mogoče govoriti. Upoštevajoč dejstvo, da so delavci v tem času pretežno odhajali iz stavbe ne pa prihajali v stavbo, in če so vsi ti normalno in varno prišli in tudi odšli iz stavbe brez padca in poškodb, to že samo po sebi nekaj pove. Nevarna stvar tla niso že zaradi same narave stvari. Gre za kamnite ploščice, ki ne drsijo, čeprav so tla mokra, še posebej pa niso nevarna stvar, zato vsaj ob normalni uporabi za hojo po njih za povprečnega človeka ne predstavljajo nepričakovane oziroma neopazne ovire. Razen tega razmere v tem prostoru tožnici niso bile tuje, oziroma so ji bile zelo dobre znane. Odgovornost zavarovanke oziroma posledično tožene stranke ne more biti objektivna niti krivdna, kar je očitno že iz same izpovedi tožnice in pa tudi iz listinskih dokazil, da je namreč izključni vzrok za nastali škodni dogodek in posledično škodo v ravnanju tožnice same in njene vihravosti ter nepozornosti pri registriranju svojega odhoda iz stavbe in službe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice po temelju v celoti zavrne. Odgovori na pritožbo niso bili podani. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena. Upoštevaje določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče ob obravnavi izpodbijane vmesne sodbe in obeh pritožb uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90 ter RS, št. 55/92). Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 354. čl. ZPP/77 v postopku pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče za obravnavo v predmetni zadevi se nahaja v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer v določbi 174. člena in posledično 177. čl. ZOR, kot to pravilno ugotavlja tudi prvostopno sodišče. Sam obstoj škodnega dogodka med pravdnima strankama ni sporen. Tožnica je padla v prehodu, ob odhodu z delovnega mesta, v poslovni stavbi in sicer pri hoji skozi zadnji izhod, ki vodi na parkirišče za stavbo. V tem prostoru, pred izhodom, je nameščena registrirna ura, na kateri je tožnica registrirala svoj odhod. Pri tem je zaslišala pisk-zvok, ki ga je oddala naprava (kot da je nekaj narobe), zato se je med hojo ustavila in istočasno pogledala nazaj, pri tem pa ji je na mokrih in spolzkih tleh spodrsnilo, izgubila je ravnotežje in padla vznak. Tako ni sporen niti sam kraj škodnega dogodka, niti dejstvo, da se je tožnica pri padcu telesno poškodovala. Sporna pa je očitno med pravdnima strankama odgovornost za ta škodni dogodek. Po oceni pritožbenega sodišča se je prvostopno sodišče ob sprejemanju materialnopravnih zaključkov pravilno sklicevalo na določbi 174. in 177. čl. ZOR po kateri se objektivno odškodninsko odgovorna oseba oprosti svoje odgovornosti, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njenim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. In ravno soprispevek oškodovanke k nastalemu škodnemu dogodku je predmet materialno pravne presoje pritožbenih navedb. ZOR ne opredeli pojma nevarne stvari, omeji se le na njene učinke kadar pride do škode zaradi nje. Tako določa, da se za škodo iz dejavnosti oziroma iz stvari iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico odgovarja ne glede na krivdo (II. odst. 154. čl. ZOR). Domneva se, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti oz. stvari (173. čl. ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja oz. imetnik te stvari (I. odst. 174. čl. ZOR). Na sodni praksi oz. sodniku je, da odgovori na vprašanje kaj pravzaprav pomeni nevarna dejavnost oziroma nevarna stvar kot pravni standard. Za takšno stvar gre, kadar pomeni, spričo svoje narave in načina opravljanja, povečano nevarnost za nastanek škode (pa naj gre za zdravje ali življenje ljudi ali pa dobrine). Ne gre torej za običajne nevarnosti vsakdanjega življenja temveč za takšne katerih izvajanje kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati učinkov takšne stvari. Ob opisanem materialnopravnem izhodišču je tako dejstvo obstoja mokre in spolzke keramične ali drugačne oz. v obravnavanem primeru - kamnite podlage v prehodu skozi poslovno stavbo - nevarna stvar, še posebej ob dodatni ugotovitvi, da je namreč na tovrstni podlagi ravno pri zavarovanki tožene stranke prišlo že do več podobnih nesreč. Pomembna v obravanavanem primeru, pa je še zlasti okoliščina, da je zavarovanka tožene stranke, kmalu po obravnavanem škodnem dogodku, sporno talno oblogo dodatno zaščitila. Odgovornosti na podlagi vzročnosti (173. čl. ZOR) se lahko tožena stranka razbremeni le ob izpolnitvi pogojev iz določbe II. odst. 177. čl. ZOR. Na prvi stopnji ugotovljena dejstva pa, po oceni pritožbenega sodišča, dejansko kažejo na tožničin soprispevek k nastanku škode, ki ga toženi stranki, sicer le deloma pa vendarle, ni mogoče v celoti pripisati. Tožnica sama je namreč izpovedala, da je v tem prehodu padlo že več oseb, da je torej za to dejstvo vedela in da je torej poznala ne le samo podlago ampak tudi možnost padca v primeru, ko gre za moker pod - spolzka tla. Res je sicer, da je tožnica ta prehod uporabila v normalnem okviru za katerega je namenjen, kljub temu pa ob navedenem ni mogoče v celoti izključiti tudi njene soodgovornosti za nastali škodni dogodek. Glede na to, da je že več oseb na tej površini padlo, pa bi po oceni pritožbenega sodišča, morala zavarovanka tožene stranke vendarle z večjo skrbnostjo pristopiti k reševanju tega problema in pohodna tla primerno zaščititi že pred samim nastankom sedaj obravnavanega škodnega dogodka. Res je sicer, da talna obloga kakršno je imela tožena stranka sama po sebi ni nujno nevarna stvar vendar pa v konkretnih okoliščinah, ko je mokra in spolzka, na hodniku, ki je namenjen za prehod delavcev iz poslovne stavbe na parkirišče, lahko pomeni nevarno stvar. Zato je, po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da je odgovornost tožene stranke v obravnavanem primeru objektivna (173. in 174. čl. ZOR). Tožnici kaj drugega kot nepazljivosti (ob dejstvu, da je gotovo morala ves čas vedeti za stanje in funkcioniranje tega prostora in da tega dne tam ni bila prvič; da so ji bile tedaj razmere oziroma bi ji mogle biti znane, zaradi česar se od nje pričakuje večja pazljivost pri gibanju ob predvidevanju vseh komponent narave gibanja po tem območju), ni mogoče očitati. Vendar pa ima navedeno vpliv na delež njene soodgovornosti, katerega ni mogoče oceniti kot zanemarljivega, zato je pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava na, po prvostopnem sodišču, ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe in delež odgovornosti tožnice zmanjšalo na 20 %, delež tožene stranke pa ob ugotovljenem povečalo na 80 %. Pritrditi je sicer pritožbi tožnice,da se na ravni površini, kot je bila v obravnavanem primeru, od nikogar ne zahteva neka posebna previdnost ali pazljivost pri hoji, vendar pa ob predhodno ugotovljenem to pomeni, da bi morala tožnica glede na njeno poznavanje razmer vendarle biti nekoliko pazljivejša, kar pa je pravzaprav tudi edino, kar ji je mogoče pripisati kot del njene soodgovornosti. Pravilno tožnica tudi ugotavlja, da samo dejstvo, da ima stavba opravljen tehnični pregled, še ne pomeni, da je talna obloga,v prostorih kjer se gibljejo uslužbenci, primerna, saj ravno dejstvo, da je na tej talni oblogi, padlo že več njenih sodelavcev kaže na to, da le-ta vendarle za prostor, ki je namenjen prehodu in na katerem se lahko pojavijo mokri madeži, ni varna. Ob navedenem pa je, po oceni pritožbenega sodišča, potrebno v celoti zavrniti pritožbo tožene stranke, ki s pritožbenimi izvajanji ni uspela omajati zaključkov prvostopnega sodišča v smislu morebitne večje odgovornosti tožnice za nastali škodni dogodek. Dejstva, ki jih izpostavlja v zvezi z mokroto tal oziroma temperaturo zraka, kakršna je bila na dan škodnega dogodka, je zgolj okoliščina, ki potrjuje okoliščine dogodka - to pa je, da je na dan škodnega dogodka dejansko deževalo, kar potrjuje izpoved tožnice. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja le dejstvo, da je tožnica za razmere in okoliščine v tem prostoru vedela, kar pa je ugotovilo že prvostopno sodišče, vendar pa navedeno, nikakor ne pomeni, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, da je v celoti podana tožničina odgovornost za nastali škodni dogodek, niti ne odtehta njene odgovornosti v 50%, kot je to zaključilo prvostopno sodišče, ampak le v znatno manjšem obsegu. Upoštevaje navedeno je bilo zato potrebno izpodbijano vmesno sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava (4. točka 373. čl. ZPP/77) spremeniti kot sledi iz izreka te sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP/77).