Jedro

Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku v letu 2008 ni odpovedala. Ne zato, ker ne bi obstajal utemeljen poslovni razlog, temveč zato, ker tožniku kot zaščitenemu delavcu tega ni mogla in smela. Kakor hitro pa (zakonske) zaščite pred odpovedjo ni bilo več, je odpadla tudi ovira za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi o tem, pa se tožena stranka ni oprla le na okoliščine in razloge, ki jih je ugotavljala v šolskem letu 2008/2009, temveč je dejansko preverjala, ali razlogi še vedno obstajajo tudi v novem šolskem letu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu se razveljavita in se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 24. 9. 2009 in da delovno razmerje na njeni podlagi med strankama ni prenehalo in še vedno traja“ zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2009 in da delovno razmerje med strankama ni prenehalo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) na poseben način ureja poslovne razloge. Po 115. členu ZOFVI mednje spadajo tudi spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa. Vendar je sodišče ugotovilo, da razlog odpovedi ni bil v spremembi števila dijakov in številu oddelkov, temveč v dejstvu, da tožnikova sodelavka, ki je prav tako poučevala matematiko, svoje delovne obveznosti ni mogla več dopolnjevati v drugem zavodu. Tak razlog pa je v nasprotju s 115. členom ZOFVI. Ker je navedena sprememba nastopila že v šolskem letu 2008/2009, je odpoved 24. 9. 2009 tudi prepozna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede reintegracijskega in reparacijskih zahtevkov in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V delu glede ugotovljene nezakonitosti odpovedi in o obstoju delovnega razmerja pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Presodilo je, da je odpovedni razlog sicer dokazan, da pa je bila odpoved podana prepozno. Tožena stranka je že 26. 6. 2008 tožniku dala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 23. 7. 2008 pa obvestilo o ugotovitvi presežka tožnikovega dela in obstoju poslovnega razloga ter odredbo o čakanju na delo. Tožnik je bil nato v celotnem šolskem letu 2008/2009 na čakanju doma, vse do izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zaključek sodišča, da je bila odpoved podana prepozno, je po mnenju tožene stranke materialnopravno napačen in v nasprotju s sodno prakso, drugostopno sodišče pa tudi ni podalo ocene glede vseh odločilnih dokazov in je s tem kršilo pravila postopka. Razlog za odreditev čakanja na delo v letu 2008 je potrebno obravnavati ločeno od nastanka razloga za odpoved v letu 2009. Napotitev na čakanje na delo je bila potrebna prav tako zaradi premajhnega vpisa dijakov, hkrati pa v šolskem letu 2008/2009 pri drugem zavodu ni bilo več možnosti dopolnjevanja. Če bi svet zavoda podal soglasje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, bi mu tožena stranka že takrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, ki so takrat obstajali. Ker je bil tožnik varovan po 113. členu ZDR, je presežek njegovega dela tožena stranka rešila z napotitvijo na čakanje na delo doma. Do navedenega dejstva se drugostopno sodišče ni opredelilo. V letu 2009 je tožena stranka morala za potrebe novega šolskega leta ponovno organizirati delo in preveriti, kakšen bo obseg dela. Glede na ugotovljen obseg vpisa v šolsko leto 2009/2010, odločitev sveta zavoda, da tožnika več ne varuje pred odpovedjo ter ekonomski razlogi, so pomenili novo situacijo ter nov odpovedni razlog. Odpovedni razlog ni bil zmanjšanje števila dijakov v prvi letnik, ampak se je 21. 7. 2009 zaključil vpis večine dijakov v prve letnike v izobraževalne programe in s tem trenutkom je tožena stranka lahko natančno ocenila, kaj z organizacijskega in ekonomskega vidika pomeni število novo vpisanih dijakov, na podlagi česar je lahko ob upoštevanju načrtovanega vpisa v višje letnike pripravila načrt organizacije dela ter nato začela s postopkom ugotavljanja presežkov dela.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka s sklicevanjem na to kršitev dejansko zatrjuje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Očitek sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka v letu 2008 odpovedi ni mogla podati, ker je bilo tožniku po 113. členu zagotovljeno varstvo pred odpovedjo, pa je neutemeljen tudi zato, ker v pritožbi tožena stranka v zvezi s tem ni navajala ničesar. Vprašanje ali bi to dejstvo sodišče moralo upoštevati pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbi šestega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga. V tem delu tožena stranka revizije zoper pravnomočno sodbo seveda ne vlaga, tožnik pa revizije ni vložil. Sodišče pa je ugotovilo tudi, da je razlog nastal že v šolskem letu 2008/2009 in torej v naslednjem šolskem letu (2009/2010) ni šlo za nov razlog, temveč dejansko za ugotovitev, da enak razlog še vedno obstaja.

10. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), bi bila zgolj ob upoštevanju tega dejstva, izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Rok za odpoved po šestem odstavku 88. člena ZDR je materialni prekluzivni rok. Delodajalec mora odpoved podati v tem roku, sicer je prekludiran, saj po poteku roka odpoved ni več dopustna. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, kdaj je nastal razlog, zaradi katerega delo tožnika ni bilo več potrebno in glede na pravno naravo roka za odpoved je odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2009 iz razloga, ki je nastal (in bil ugotovljen) pred več kot šestimi meseci v letu 2008, podana po poteku prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

11. V obravnavani zadevi pa je pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali na odločitev kakorkoli vpliva okoliščina, da tožena stranka zaradi ugotovljenega poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika, le-temu pogodbe o zaposlitvi kot predstavniku delavcev v svetu zavoda ni smela takoj odpovedati zaradi prepovedi, določene v 113. členu ZDR. Prepoved ni absolutna in neomejena. Odpoved je možna ob soglasju sveta zavoda, časovno pa je omejena na čas opravljanja funkcije in še eno leto po njenem prenehanju.

12. Ob ugotovitvi nastanka poslovnega razloga v šolskem letu 2008/2009 oziroma dejstva, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka zaradi tega razloga tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi: to bi lahko storila le, če bi svet zavoda dal soglasje za to. Če takega soglasja ni in ga tudi ne bi bilo, bi prepoved iz 113. člena ZDR trajala ves čas tožnikovega članstva v svetu zavoda in še eno leto potem, ne glede na to, da tožniku njegovega dela ni bilo več mogoče zagotoviti. Prepoved bi prenehala veljati tudi, če bi – kot v obravnavani zadevi – svet zavoda naknadno dal soglasje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

13. Delodajalec je v takih primerih vezan na soglasje nekoga tretjega. V primeru Sveta zavoda sicer ne gre za nekoga povsem izven delodajalca, kot v primeru Komisije iz 103. člena ZPIZ-1, ki ugotavlja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev-invalidov. Svet zavoda je organ tožene stranke kot javne šole, ki pa je sestavljen iz predstavnikov ustanovitelja, predstavnikov delavcev in predstavnikov staršev.

14. Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku v letu 2008 ni odpovedala. Ne zato, ker ne bi obstajal utemeljen poslovni razlog, temveč zato, ker tožniku kot zaščitenemu delavcu tega ni mogla in smela. Kakor hitro pa (zakonske) zaščite pred odpovedjo ni bilo več, je odpadla tudi ovira za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi o tem, pa se tožena stranka ni oprla le na okoliščine in razloge, ki jih je ugotavljala v šolskem letu 2008/2009, temveč je dejansko preverjala, ali razlogi še vedno obstajajo tudi v novem šolskem letu.

15. Tudi če ne gre za nov ali drugačen razlog, pa je za presojo o pravočasnosti odpovedi bistveno, da je tožena stranka v letu 2009 ponovno ugotavljala, ali (še) obstoji utemeljen poslovni razlog, ki ima tokrat lahko za posledico tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pri tem ni mogoče zanemariti niti dejstva, da se glede na dejavnost tožene stranke, okoliščine o številu vpisanih dijakov, obsegu dela in potrebnem številu učiteljev, tudi sicer lahko spreminjajo vsako leto znova. Zato je v primeru, kot je obravnavani, po presoji revizijskega sodišča treba šteti kot začetek teka roka za sporno odpoved po šestem odstavku 88. člena ZDR datum 21. 7. 2009, ko je ravnateljica ugotovila nastanek presežnih delavcev (priloga B8). To pa pomeni, da je bila odpoved z dne 24. 9. 2009 pravočasna.

16. Ker je glede na navedeno z izpodbijano sodbo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje izpodbijanem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).