Jedro

Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je bistveno vprašanje, ali so odnosi med strankama tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče (huda nesoglasja med učiteljem in ravnateljico šole), pri čemer ni bistveno, kdo je odgovoren, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. V konkretnem primeru pa je bistveno tudi, da tožena stranka tožnika dejansko ne more zaposliti, ker zanj nima dela, ki bi mu ga ponudila. Iz tega razloga je odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je tožnik nasprotoval, utemeljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. in 3. odst. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 24. 9. 2009, da delovno razmerje na njeni podlagi med strankama ni prenehalo in še vedno traja (1. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz dela, in sicer plača zapadle mesečne plače v višini 1.646,00 EUR neto ter na navedene zneske odvede vse prispevke in davke v skladu z obstoječo zakonodajo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ga prijavi v obvezno matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (2. odst. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 968,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (3. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko se je uprlo le na določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. št. 12/1996 in nadaljnji), ne pa tudi na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) v zvezi z izrecno navedenimi zakonitimi razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sprememba sistema financiranja in s tem novi pogoji, v katerih mora tožena stranka poslovati in zagotavljati, da bo lahko še naprej nemoteno in neokrnjeno izvajala javno službo, so razlogi ekonomske in organizacijske narave, ki jih določa 88. čl. ZDR. Tožena stranka v zvezi s temi razlogi ni omejena zgolj na razloge, zapisane v ZOFVI. Tožena stranka je tako v obvestilu delavcu, kot v odpovedi, pa tudi med postopkom pred sodiščem, navedla in dokazala razloge ekonomske in organizacijske narave, ki jih je tudi utemeljila in dokazala, tako s predložitvijo preračunov ur stroškov dela ter natančno in prepričljivo izpovedbo prič. Sodišče pa ni ocenilo, da tega razloga tožena stranka ni dokazala, marveč ji je med drugim pritrdilo, ko je utemeljilo, da tožnik nima prav v posamezni trditvi. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem oz. njegovo oceno, je obrazložitev tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče je naprej odločilo, da je odpoved prepozna, ker je razlog za odpoved prenehanje možnosti poučevanja E.Č. v drugem zavodu in ker se je to zgodilo v šolskem letu 2008/2009, nato pa v nadaljevanju v zvezi z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2008 in vprašanjem pravočasnosti odpovedi navaja, da je nastanek utemeljenega razloga v obravnavanem primeru odvisen od rezultata vpisa dijakov v šolsko leto 2009/2010, ter da je pogodba o zagotavljanju proračunskih sredstev, sklenjena dne 15. 5. 2009, zgolj okvirna in da se medletno izvajajo proračuni glede na dejansko stanje. Sodišče v zvezi s to ugotovitvijo ni naredilo nobenega zaključka oz. ocene, kaj naj bi ta ugotovitev pomenila v zvezi z vprašanjem zakonitosti odpovedi. S tem sodišče dejansko tudi ni ovrglo trditve tožene stranke, da je razlog za odpoved finančna situacija in nujna potreba po racionalizaciji poslovanja. Tožena stranka je dokazovala, da situacija v letu 2009 nikakor ni v celoti enaka situaciji v letu 2008. Tožena stranka je v letu 2008, ko je že bila financirana po sistemu MoFAS, na podlagi dotedanjih izkušenj poskušala predvideti, kako bo organizirala izvajanje svoje dejavnosti, da bo finančno pozitivna in da bo hkrati ohranila možnost zaposlitve za čim več delavcev. V takratnih razmerah je ocenila, da bo finančno zmogla tudi v nadalje, brez korenite racionalizacije organizacije dela. V poslovnem letu 2009 je tožena stranka ugotovila, da mora še bolj racionalizirati organizacijo dela, da bo v nadaljnjih letih lahko dovolj uspešno poslovala in nemoteno izvajala javno službo. V ta namen je določeno kvoto ur matematike razporedila v izvajanje učiteljem drugih predmetov. Situacija torej v letu 2009 vsekakor ni bila povsem enaka situaciji v letu 2008. Razlog za odpoved je torej bil v okoliščinah in situaciji, ki so bile, oz. so nastale v letu 2009 in ne v letu 2008, zato je bila odpoved zakonita. V prid takšnemu stališču je tudi sodba VDS Pdp 947/2004, ko je sodišče zavzelo stališče, da delodajalec ni dolžan redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že ob prvih znakih težav pri poslovanju. Dalje prvostopenjsko sodišče navaja, da je tožena stranka kršila določbo 116. čl. ZOFVI, ker je ministrstvo obvestila šele 4. 9. 2009, obenem pa ne naredi nobene ocene o tem, kaj naj bi ta kršitev pomenila za vprašanje zakonitosti. Stališče sodišča v tem delu je nejasno in nerazumljivo. Navedeno obvestilo ni postopkovna predpostavka in ta pomanjkljivost ne more vplivati na zakonitost odpovedi. ZDR v 88. čl. delodajalcu ne nalaga, da mora preveriti ali je mogoče delavcu ponuditi ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Ugotovitev sodišča, da je ravnanje v zvezi z zaposlitvijo M.U. za določen čas v nasprotju z zavzemanjem za racionalizacijo, v sodbi ni ovrednotena oz. ocenjena glede na odločitev in utemeljitev nezakonitosti odpovedi. Sodišče se v presojo poslovnih odločitev delodajalca ne more spuščati. V zvezi s predlogom tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, je prvostopenjsko sodišče zavzelo napačno stališče in je v tem delu tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na določbo 118. čl. ZDR lahko sodišče o sodni razvezi tudi samo odloči, torej četudi delavec predlogu delodajalca nasprotuje oz. vztraja pri reintegraciji. Tožnikovi očitki so usmerjeni zoper toženo stranko. Tožnik je tudi s tožbo pod opr. št. Pd 92/2009 zoper toženo stranko in ne zoper ravnateljico tožene stranke, zatrjeval kršitev njegovih pravic. Sicer pa je vprašanje, proti komu so usmerjeni tožnikovi očitki, ali v smer tožene stranke ali v smer njene zakonite zastopnice, za predmetni postopek popolnima irelevantno. Obstoj konfliktnih situacij med strankama ter med tožnikom in ostalimi zaposlenimi je nesporen in je razviden tudi iz izpovedbe samega tožnika in prič v zadevi pod opr. št. Pd 92/2009 (B29). Tožnik je celo sam zatrjeval, da je delovno okolje zanj neugodno, da naj bi ga dejanja tožene stranke psihično bremenila, da trpi duševne bolečine, zaradi česar naj bi bile zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Tudi priča N.B. je v citirani zadevi izpovedala, da je bil tožnik nespoštljiv do ostalih članov sveta zavoda, do svojih kolegov in tudi do ravnateljice. Vse navedeno dokazuje, da so odnosi med strankama dejansko v celoti skrhani, tako da obstaja izrazito negativen odnos tožnika do zakonite zastopnice tožene stranke, prav tako pa tudi neustvarjalno vzdušje ter razmere med tožnikom in sodelavci. Ravnateljica tožene je dolžna organizirati in voditi delo v skladu z 49. čl. ZOFVI. Konstruktivno sodelovanje delavca in ravnatelja je tako nujno za normalno opravljanje dela. Očitno je, da se tožnik pri toženi stranki ne počuti dobro in da vsa dejanja tožene stranke razume, kakor da so uperjena prav zoper njega in vedno z namenom šikaniranja. Velika verjetnost je, da bi tožnik tudi v bodoče tako doživljal povsem običajne aktivnosti vodenja. Ob vsem navedenem je bil toženkin predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi povsem utemeljen. Ne glede na vse navedeno pa tožena stranka še poudarja, da tožniku tudi ob morebitni reintegraciji, še vedno ne more zagotoviti dela. Prvostopenjsko sodišče vseh teh okoliščin sploh ni upoštevalo, čeprav bi se do navedb o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tako z vidika nezmožnosti zagotovitve dela, kakor tudi z vidika izgube zaupanja in skrhanosti odnosov moralo opredeliti.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede odločilnega vprašanja v tem sporu, to je, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in glede tega vprašanja mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je za toženo stranko šele dne 21. 7. 2009 nastala situacija, ko je lahko začela z izvajanjem ukrepov za racionalizacijo dela v šolskem letu 2009/10 ter posledično ugotavljanjem presežkov oz. da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku seznanila šele z navedenim datumom.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo tožena stranka izpostavlja tudi v pritožbi in sicer, da je nastanek utemeljenega razloga v obravnavanem primeru odvisen od rezultata vpisa dijakov v šolsko leto 2009/2010, ter da je pogodba o zagotavljanju proračunskih sredstev, sklenjena dne 15. 5. 2009, zgolj okvirna in da se medletno izvajajo proračuni glede na dejansko stanje, bi sicer res lahko predstavljala seznanitev tožene stranke z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa je v tej zadevi potrebno upoštevati celoten tok dogodkov in predhodna dejanja tožene stranke, ki pa vendarle kažejo na to, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila bistveno prej, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka je trdila, da se je racionalizacija dela za leto 2009/10 lahko izvedla šele na podlagi podatkov o številu vpisanih dijakov, katerih število je bilo znano dne 21. 7. 2009 in je šele na podlagi vpisa lahko ocenila predviden obseg ur. Vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da se število dijakov v primerjavi s prejšnjim letom ni zmanjšalo, ter da se je število ur matematike celo povečalo za 45, kar jasno kaže na to, da racionalizacija dela v konkretnem primeru ni bila odvisna ne od števila vpisanih dijakov, ne od števila ur matematike. Tudi ravnateljica tožene stranke je zaslišana izpovedala, da razlog ni bil v spremembi števila dijakov, ki je kazal trend rasti, temveč v dejstvu, da tožnikova sodelavka E.Č. svoje delovne obveznosti ni mogla več dopolnjevati v drugem zavodu, kar pa se je zgodilo že v šolskem letu 2008/09 in kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

V konkretnem primeru je bistveno, da je tožena stranka tožniku že 26. 6. 2008 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 23. 7. 2008 pa obvestilo o ugotovitvi presežka tožnikovega dela in obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter odredbo o čakanju na delo. Takšno obvestilo (kot je obvestilo z dne 26. 6. 2008) sicer ne bi nujno pomenilo, da se je tožena stranka že takrat dokončno seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kolikor bi tožnik tudi po tem obvestilu ostal na delu. Delodajalec sicer lahko oceni, da so že nastopili poslovni razlogi, zaradi katerih ne potrebuje delavca, pa si kasneje premisli in delavca vseeno obdrži na delu, ker pač pričakuje, da se bodo razmere spremenile ipd.. V takem primeru bi bilo neustrezno delodajalcu očitati, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem bi moral podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi kasneje spoznal, da niso bila upravičena njegova pričakovanja, da se bodo ekonomske razmere izboljšale. Vendar pa v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj je tožena stranka še pred odpovedjo z dne 24. 9. 2009 tožnika že 23. 7. 2008 poslala na čakanje na delo doma, saj mu v šolskem letu 2008/2009 ni mogla zagotoviti učne obveze. Tožnik je bil tako na čakanju doma celotno šolsko leto 2008/2009, torej ves čas do izdaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno ravnanje tožene stranke pa kaže, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi že veliko pred zaključkom vpisa novih dijakov v šolsko leto 2009/10 oz. pred 21. 7. 2009. Tožena stranka je s tem, ko je tožniku odredila čakanje na delo doma, tudi navzven nedvomno pokazala, da je pri njej prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je sicer že večkrat zavzelo stališče, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec odpoved moral podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju, torej že ob prvih analizah, ki bi kazale na to, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela oziroma da to delo delodajalcu prinaša izgubo, seveda pa je to veljalo le v primerih, ko je delodajalec kljub izračunom, ki so kazali na to, da morda ni ekonomsko utemeljeno še naprej imeti takšnega števila zaposlenih, delavce kljub temu še naprej obdržal v delovnem razmerju na njihovih delovnih mestih. V tej zadevi pa je tožena stranka tožnika že po prvem obvestilu o nameravani odpovedi napotila na čakanje na delo doma, zato ni mogoče trditi, da ves čas takšnega izločanja tožnika iz organiziranega delovnega procesa ni vedela, da je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela.

Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved oziroma kdaj je nastal razlog za odpoved, je dejansko vprašanje in ga je potrebno ugotavljati za vsak primer posebej. V tej zadevi je očitno, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje takrat, ko je tožniku odredila čakanje na delo, saj je po tistem ves čas s svojim ravnanjem manifestirala, da je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik. Navedeno pomeni, da je že zgolj zaradi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šesti odstavek 88. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Prekluzivni rok, v katerem bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tako potekel veliko pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo njeno nezakonitost. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer bil podan, saj je pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov, saj zaradi premajhnega števila ur matematike pri toženi stranki ni bilo več potrebe po dveh zaposlenih pri navedenem predmetu. Navedeno nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da tožena stranka sedaj vse delo uspešno opravi le z eno zaposleno profesorico matematike. Vendar pa za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dovolj, da je podan z zakonom predvideni razlog, temveč mora biti odpoved podana tudi v z zakonom določenem prekluzivnem roku. Glede na to, da je bilo tožniku prvo obvestilo izdano že 26. 6. 2008 in mu je bilo nato dne 23. 7. 2008 tudi odrejeno čakanje na delo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved seznanila že takrat, kar pomeni, da je ob odpovedi potekel 6-mesečni rok, v katerem bi odpoved morala biti podana.

Sodišče prve stopnje je vse navedene razloge pravilno upoštevalo in tako tudi utemeljeno zaključilo, da je odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24. 9. 2009 prepozna. Pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotja med odločilnimi dejstvi, sodba ima v tem delu tudi sicer vse razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker je odpoved že iz zgoraj citiranih razlogov nezakonita, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki napadajo odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem le to ugotavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj niso bistvene za odločitev v tem individualnem delovnem sporu (360. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. odst. izreka potrdilo (353. čl. ZPP).

Pritožba pa utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v zvezi s 118. čl. ZDR. Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in so podani drugi razlogi za uporabo tega instituta, določeni v 118. členu ZDR (upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče). Zgolj zaradi tega, ker si interesi pogodbenih strank nasprotujejo (v konkretnem primeru si tožnik želi vrnitve na delo, tožena stranka pa, da se tožnik na delo ne vrne), to ne pomeni, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče sodno razvezati. Glede na okoliščine posameznega primera je uporaba navedenega instituta lahko utemeljena, čeprav delavec z njegovo uporabo ne soglaša. Kadar so odnosi tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, gre za objektivno dejstvo, pri čemer niti ni pomembno, kdo je odgovoren, da je do takega stanja prišlo. Tudi za take primere je predvidena zakonska možnost iz 2. odst. 118. člena ZDR. Tožena stranka ima prav, da je ravnateljica tožene stranke dolžna organizirati in voditi delo v skladu z 49. čl. ZOFVI in je zato sodelovanje delavca in ravnatelja nujno za normalno opravljanje dela. Pri presoji vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, je zagotovo bistveno tudi vprašanje, ali ima tožena stranka sploh realne možnosti, da tožniku še nadalje zagotavlja zaposlitev. Reintegracija, ki bi bila sama sebi namen, v takšnem primeru ne bi dosegla pravega smotra, saj bi bil delodajalec reintegriranemu delavcu, ki mu zaradi poslovnih razlogov ne bi mogel zagotavljati nadaljnje zaposlitve, prisiljen pogodbo o zaposlitvi ponovno odpovedati. Sicer pa za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odst. 118. čl. ZDR zadošča že, da delodajalec delavca dejansko ne more zaposliti, ker nima na voljo nobenega dela, ki bi mu ga lahko ponudil. Ker sodba sodišča prve stopnje v tem delu temelji na napačnem materialnopravnem naziranju in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je ob upoštevanju zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. in 3. odst. izreka razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje, saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku se bo tako moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, tako z vidika nezmožnosti zagotovitve dela, kakor tudi z vidika medsebojnih odnosov med pravdnima strankama. Pri tem bo sodišču prve stopnje zagotovo v pomoč tudi priloga B29 (zapisnik z glavne obravnave v zadevi Pd 92/2009), ki jo je sodišče, kot izhaja iz dokaznega postopka, tudi vpogledalo in prebralo. Glede na ugotovitve, ki jih bo napravilo ob upoštevanju pravilnega materialnopravnega izhodišča, pa bo izvedlo tudi dokazni postopek v smeri ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za morebitno odmero odškodnine po 118. čl. ZDR. Ob upoštevanju 285. čl. ZPP (materialno procesno vodstvo) bo tožniku predočilo možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in mu tako omogočilo, da postavi odškodninski zahtevek, ter da se izjasni o okoliščinah, ki so odločilnega pomena za pravilno odmero odškodnine. Sodišče dejanskega stanja glede odškodnine sploh ni ugotavljalo, zato dejansko stanje glede okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ter višine odškodnine še ni razčiščeno, teh pomanjkljivosti pa v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče odpraviti.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku dokazni postopek dopolnilo v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi te odločbe. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo utemeljenost oz. neutemeljenost tega dela tožbenega zahtevka.

Ker stranki nista priglasili pritožbenih stroškov, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.