Jedro

Kljub temu, da je tožnik ugovarjal tudi pravočasnosti izredne odpovedi in da je tudi tožena stranka odgovorila na te njegove očitke, se sodišče prve stopnje do pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ni opredelilo. To dejansko predstavlja očitano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem pa je sodišče druge stopnje brez obravnave med drugim obrazložilo, da naj bi se tožena stranka dokončno seznanila s kršitvami tožnika na zagovoru dne 12. 7. 2010. To tudi pomeni, da je sodišče druge stopnje dejstva v zvezi s pravočasnostjo odpovedi ugotavljalo samo, brez opravljene obravnave, kar predstavlja nepravilno uporabo določb 347. in 358. člena ZPP in s tem v zvezi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010 ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da je tožnik storil očitane kršitve v zvezi z delom na škodnih spisih v mesecih aprilu in maju 2010 (1). Gre za hujše kršitve iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in posledično porušeno zaupanje v delo tožnika, zaradi česar je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške. Obrazložilo je, da je bila izredna odpoved podana v zakonskem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, saj se je tožena stranka ob zagovoru dne 12. 7. 2010 „dokončno seznanila s kršitvami,“ ki so bile podlaga za izredno odpoved. Tudi vročitev te odpovedi po pošti je bila pravilna, saj je bil tožnik po datumu zagovora na letnem dopustu. Vročevalec mu je dne 28. 7. 2010 pustil pisanje (izredno odpoved) v hišnem predalčniku, pošiljka pa se je štela za vročeno 13. 8. 2010. Zavrnilo je tožnikove pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik delavec s posebnimi pooblastili, in pojasnilo, da je bil odgovoren v okviru pooblastil iz internih aktov oziroma, da so njegove zadolžitve razvidne iz opisa delovnih nalog delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za škode, ki je sestavni del njegove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se je strinjalo tudi z dokazno presojo sodišča prve stopnje o storitvi očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti in presojo o porušenem zaupanju med strankama, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja okoliščin na strani obeh pogodbenih strank, ki se nanašajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Gre za okoliščine, ki bi jih morala tožena stranka ugotoviti že sama. Sodišče tožene stranke ni pozvalo, da mora o tem predložiti dokaze, temveč je na te okoliščine sklepalo na podlagi očitanih dejanj. To ne more biti dokazna podlaga za ugotovitev možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče bi moralo razloge navesti in obrazložiti natančneje, zlasti zato, ker vsa dejanja, ki so bila podlaga za izredno odpoved tožniku, niso bila dokazana. Upoštevati bi moralo tudi to, da je bil zaposlen pri toženi stranki 23 let in da v vsem tem času ni bil nikoli v disciplinskem postopku, da ga delodajalec na kršitve ni ustno in pisno opomnil, da je delal normalno s polnimi zadolžitvami in novimi spisi, ki jih je dobil še po zagovoru dne 12. 7. 2010, dne 11. 8. 2010 pa je imel pri sebi še 56 spisov. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, saj mu ni dalo možnosti, da bi dokazal, kakšna praksa je bila običajna v podobnih primerih. O tem bi bilo treba zaslišati tudi predstavnika tožene stranke, tožnika in predlagane priče. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 286/2005 ter v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede posameznih očitanih kršitev sodišče ni zaslišalo nobene izmed s strani tožnika predlaganih prič, niti ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem in je tako kršilo načelo kontradiktornosti. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da kljub navajanju drugega odstavka 110. člena ZDR ni navedlo dejstev in razlogov glede pravočasnosti izredne odpovedi. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem očita sodišču druge stopnje ravnanje v nasprotju s 347. členom ZPP, saj je pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje navidez odpravilo z navajanjem razlogov in obrazložitvijo, da se je tožena stranka na zagovoru dne 12. 7. 2010 dokončno seznanila s kršitvami, ki so podlaga za izredno odpoved. Iz dikcije „dokončno seznanila“ je razvidno, da je delodajalec za te razloge izvedel že prej. ZDR v zvezi s tem določa, da mora delodajalec izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh po ugotovitvi razlogov za izredno odpoved, ne pa od dokončne seznanitve s kršitvami. Gre za napačno uporabo drugega odstavka 110. člena ZDR. Zagovor je zgolj pravica delavca do obrambe; če delodajalec o odpovednem razlogu na zagovoru ne zve ničesar novega, za presojo pravočasnosti odpovedi ne more biti pomemben. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 44/2009. Za pravilno uporabo drugega odstavka 110. člena ZDR je pomembno tudi, kdo konkretno je pri delodajalcu tista oseba, ki mora zvedeti za kršitev. Izpodbijana sodba glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izredne odpovedi izhaja, da se je delodajalec 29. 6. 2010 seznanil z razlogi za izredno odpoved (na dan, ko je sklep o tem sprejela uprava), sodišče prve stopnje pa je navedlo, da so ugotovljene kršitve izhajale iz poročila z dne 17. 6. 2010. Glede datuma seznanitve tako obstaja nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi razlog sodišč druge in prve stopnje, da tožena stranka tožniku izredne odpovedi ni mogla vročiti osebno, ker je bil na letnem dopustu, je v nasprotju z vsebino zapisnikov in ostalih listin v spisu, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo drugi odstavek 87. člena ZDR. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zaradi ugotovitve sodišč, da je bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili; s toženo stranko ni sklenil individualne pogodbe o zaposlitvi, to pa priznava tudi tožena stranka. Sodišče druge stopnje je v 12. točki obrazložitve presojalo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz VII. točke izredne odpovedi, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazana. Pritožba se je nanašala na IV. točko izredne odpovedi, zaradi česar je v tem delu podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče glede posameznih očitanih kršitev, itd. ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič in ni izvedlo dokaza z izvedencem, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti. Te revizijske navedbe tožnika ne omogočajo ustreznega preizkusa, saj so preveč splošne. Kljub temu, da sta sodišči druge in prve stopnje konkretno obrazložili, zakaj posameznih dokazov nista izvedli, tožnik ni navedel, v čem je nepravilna konkretna presoja o nepotrebnosti izvedbe posameznih dokazov, oziroma zakaj je z neizvedbo posameznih konkretnih dokazov prišlo do bistvene kršitve določb postopka.

8. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi tožniku, saj ne drži nadaljnja tožnikova trditev, da naj bi izpovedal, da je po zagovoru dne 12. 7. 2010 še naprej normalno hodil v službo in je zadnji dan delal 11. avgusta. Tožnik je namreč izpovedal drugače - da je po zagovoru v ponedeljek dne 12. 7. 2010 delal še do petka (to je 16. 7. 2010), potem odšel za dva tedna na planiran redni letni dopust, s katerega se je vrnil dne 2. 8. 2010. To tudi pomeni, da je bil odsoten v času izredne odpovedi (dne 26. 7. 2010) in v času njene vročitve, ki je bila opravljena po pošti (dne 28. 7. 2010). Glede na te dejanske ugotovitve, ki sta jih sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali, je tudi neutemeljen revizijski ugovor, da naj bi tožena stranka v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi tožniku ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR.

9. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo obeh sodišč, da naj bi bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili, saj ugotovitev sodišča ne pomeni, da je imel tožnik položaj delavca s posebnimi pooblastili, temveč se nanaša le na njegovo odgovornost v okviru pooblastil iz internih aktov v okviru opisa delovnih nalog delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za škode, kar izhaja tudi iz priloge njegove pogodbe o zaposlitvi.

10. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s presojo kršitve iz VII. točke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne drži, da je sodišče prve stopnje te hujše kršitve ni ugotovilo oziroma, da je presodilo, da ta ni dokazana. Res je obrazložilo tudi, da je tožena stranka dokazala očitane kršitve v točkah IV., V. in VI. izredne odpovedi, vendar je še pred tem (na str. 14) jasno obrazložilo tudi obstoj kršitve pri reševanju škodnega primera 01-01-2010-12683 (zadeva Š.r, ki je bila natančneje pojasnjena v VII. točki izredne odpovedi) in izrecno pojasnilo tudi, da so bili tožniku dokazane vse očitane kršitve v zvezi s škodnimi spisi, ki so bili pregledani, in na katerih je delal v mesecih april in maj 2010. Tudi tožnikova pritožba se je med drugim nanašala prav na navedeno kršitev, zaradi česar je sodišče druge stopnje utemeljeno odgovorilo na ta pritožbeni očitek v 12. točki obrazložitve.

11. Utemeljen pa je revizijski očitek nekaterih bistvenih kršitev določb postopka v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu, da je tožnik ugovarjal tudi pravočasnosti izredne odpovedi in da je tudi tožena stranka odgovorila na te njegove očitke, se namreč sodišče prve stopnje do pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ni opredelilo (2). To dejansko predstavlja očitano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem pa je sodišče druge stopnje brez obravnave med drugim obrazložilo, da naj bi se tožena stranka dokončno seznanila s kršitvami tožnika na zagovoru dne 12. 7. 2010. To tudi pomeni, da je sodišče druge stopnje dejstva v zvezi s pravočasnostjo odpovedi ugotavljalo samo, brez opravljene obravnave, kar predstavlja nepravilno uporabo določb 347. in 358. člena ZPP in s tem v zvezi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

12. Tožnik pri tem pravilno opozarja tudi na določbo drugega odstavka 110. člena ZDR, ki pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veže na ugotovitev razloga za izredno odpoved in ne na opredelitev, ki jo je uporabilo sodišče druge stopnje – kdaj se je tožena stranka „dokončno seznanila s kršitvami.“ Pravilno opozarja tudi na to, da je pri presoji pravočasnosti odpovedi treba upoštevati določbo 18. člena ZDR, po kateri nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba; torej je za pravočasnost odpovedi pomembno, kdaj je prav ta oseba ugotovila razlog za izredno odpoved. Ker je to dejstvo (ki ga sodišči druge in prve stopnje ne ugotavljata) lahko odločilno, pa je v nadaljevanju v zvezi s tem neutemeljen revizijski očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožnik povezuje le s poročilom strokovnega pregleda z dne 17. 6. 2010. Ne more biti torej pomembno samo poročilo, temveč dejstvo, kdaj je razlog za izredno odpoved ugotovila pristojna oseba pri delodajalcu.

13. Utemeljen je tudi revizijski ugovor v zvezi z obrazložitvijo sodišč druge in prve stopnje o obstoju pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR – nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem sta sodišči druge in prve stopnje sicer navedli, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti, zaradi katerih bi lahko prišlo do škode, in prav na to ugotovitev oprli presojo o porušenem zaupanju do tožnika, vendar je obrazložitev splošna in se ne opredeli do posameznih tožnikovih navedb, ki jih je podal že v tožbi, pritožbi in jih ponavlja tudi v reviziji. Tožnik je izpostavil njegovo dolgoletno delo pri toženi stranki, njegovo zvestobo delodajalcu, vzorno opravljanje dela, dejstvo, da ne gre za takšne kršitve, za katere bi bilo treba najprej opozorilo, itd., vse navedeno pa bi zahtevalo temeljitejšo presojo in obrazložitev sodišč o izpolnitvi pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR; tudi z upoštevanjem izhodišč, ki jih je revizijsko sodišče navedlo v sklepu, na katerega se sklicuje revizija – VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005. 14. Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj sodišče po potrebi izvede dodatne dokaze in opravi potrebo presojo glede pravočasnosti odpovedi in (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ter svojo presojo ustrezno obrazloži. 15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o revizijskih stroških pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Ostalih očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotovilo.

Op. št. (2): Tudi vseh predlaganih dokazov v zvezi s tem ni izvedlo, niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov v tem delu.